Ko hodim po praznem hodniku,
zapuščenem in tihem ta dan
na jutro pomladno in mirno,
se zdrznem ob vsakem premiku
in hrupu koraka, kako je močan,
donenje se zdi že preveč obširno.
Pa vendar sem sama,
slišal me nihče ne bo
in okoli mene je le svežina in spokoj.
Kljub tej samoti pa se počutim obdana
z množico ljudi z namenom, da grdo
ravnali bi z menoj še nocoj.

Po popolni varnosti vedno hrepenim
in upam, da jo našla bom nekoč,
pa če za to žrtvujem vse.
A včasih se mi zdi, da le bežim
pred senco nemira, tako rekoč,
ob kateri smrtonosni plamen žge.
Stopiti poskušam iz tega strahu,
ki me ustavlja pred korakom usode
in življenjem z lahkoto,
a me vedno ustavlja magnet na dnu,
zaprta je pot do dokončne svobode,
mir v nemiru me potiska v samoto.

Ob še tako neopaznem premiku,
v sebi čutim padec težke skale,
ki se razlomi ob tresku na tla.
Po vsakem še najkrajšem stiku,
lastne misli so se zbale,
da življenska energija bo pošla.
Še po mirni in spodbudni pesmi hvale,
se ne sprostijo niti za hip,
temveč se odbijajo od sten,
mir v nemiru so iskale,
pa so našle le šibek utrip
srca, ki postalo je plen.




(sem srednješolka)