Prva jesen,
ko iglice odvrže macesen,
mečeš listje,
in ješ kostanje.

Prvo leto je zanimivo,
ko raziskovanje zdi se fino,
takrat le odkrivaš svet,
dokler ne dopolniš dveh let.

Prvič greš v vrtec,
komi čakaš, da bo konec,
Odštevaš navdušeno, se veseliš,
a za prvi šolski dan zboliš.

Greš prvič v šolo,
delaš izpit za kolo,
pa ga furaš s prijatelji,
in pol skupi ješ sadje z datlji.

Ma vedno je neki,
nikoli ni mir,
kvečjemu je vedno en velik nemir.

In se prvič zaljubiš,
prvič, ko najbolj noriš,
gledaš ga veselo,
a on tebe debelo.

Pa maš prvič npz-je,
za mato in jezike,
Se kregaš za točke,
namesto, da jedu bi bonbončke.

Veliko doživiš,
se veseliš,
a mira nikoli ne dobiš.

Zato moraš uživat,
v vsem tem nemiru,
pa mogoče dobil boš,
kdaj kanček miru.

Ma vedno je neki,
nikoli ni mir,
kvečjemu je vedno en velik nemir.


Ojj!
No, tole je moja pesem, ni lih dolga, ker mi to ne gre glih, ampak sem vsaj probala, ker je vse enkrat prvič, Prvič, kot je naslov tele pesmice.
Kako se vam zdi tale pesmica, vem, da ni lih... Tko da bom sprejela vse kritike.

lp, c:cookie: