Topli veter
tiho,
nežno,
klasje vetri.
Le po čem hrepeni?

V noči
obupano buči,
tuli,
zavija,
pod njegovo močjo se klasje drobi.
Le po čem hrepeni?

Samoten veter,
z južnih poljan
krotko mimo klasja šumi.
Le po čem hrepeni?

Z zasneženih gora
ledeni orkan drvi,
se med klasje vali,
lomi ga,
lomi!

Zlato klasje v vetru drhti,
lomi se,
lomi!

Topel veter z južnih poljan
med klasje pridrvi!
V topel objem zlata stebla ovija,
se hladni moči upira,
primež ledu odbija,
se s toplo sapo naprej prebija!

Topli veter
tiho,
nežno,
krhko klasje motri.
Po ničemer več ne hrepeni.

____________________________________________________________________
takole, tukaj je še moj poizkus poezije
morda ni tako zelo neposreden, a sem pisala z motivom prijateljstva v mislih :)
neyla