Hello!!
<3
Honestly nisem mislila da bom tako kmalu napisala naslednji del bloga, but here we are :))
Poznam kar tri osebe z motnjo hranjenja, kar je res preveč ampak point je o tem že kar veliko vem. Zato bom danes govorila še malo o znakih in kaj narediti, če jih opaziš.
......................................................................................................................................................................................................
Torej prvo kar morate razumeti je, da je ogromno oblik motnje hranjenja in zato ogromno znakov. Pa še nekaj pomembnega: samo zato ker vaš prijatelj je v šoli, še ne pomeni da nima motnje hranjenja. Lahko da je preveč, lahko da drugače sploh ne je, lahko da je samo v šoli zato da noben nič ne posumi...zdaj pa k znakom:
-štetje kalorij,
-ne jejo,
-jejo ko so pod stresom,
-hitra in ekstremna izguba/pridobitev teže,
-ves čas jih zebe,
-kronična utrujenost,
-pogosto se tehtajo,
-veliko govorijo o teži ter o svoji teži,
-itd.;
Veliko teh simptomov (npr. utrujenost in mraz) je lahko simptom motnje hranjenja, lahko pa tudi česa drugega ampak to je večinoma to kar se opazi pri osebah z motnjami hranjenja. Kako pomagati če to opazite?
-Ko jejo, jim pomagajte to narediti užitek!!
Naj razložim: naše misli delujejo na veliko čudnih, kompliciranih načinov. Delujejo tudi z asociacijami. Če bom na primer med uro matematike vesela (tudi če je zaradi nečesa nepovezanega) bodo moji možgani veselje asociirali z matematiko. Če se to večkrat ponovi se lahko zgodi da bom pri matematiki vesela tudi če za to nimam razloga. Zato jim govorite vice, pogovarjajte se z njimi o prijetnih stvareh, delajte kaj kar imajo radi in mogoče bojo s hrano dobili asociacijo veselja. :)
-Zamotite jih!!
Pri jedi lahko ljudem z motnjo hranjenja misli velikokrat odplavajo k teži, kalorijam itd. Vprašajte jih o tistem, kar imajo radi, vprašajte jih kakšno težko vprašanje, tako jih boste zamotili in bo jesti takoj lažje.
-Če se da jim preprečite da grejo na stranišče za pol ure po jedi (v primeru bulimije).
-Če so vidno shujšali ne komplimentirajte njihovega telesa saj se lahko v primeru anoreksije zgodi, da bodo mislili da so samo kot suhi lepi in bodo želeli še bolj shujšati. Komplimenti o telesu anoreksične ljudi velikokrat spodbudijo, zato raje kompliemtirajte kaj, kar s težo in tipom telesa ni povezano.
-Če je možno jim pomagajte najti psihološko pomoč!!
Motnja hranjenja je psihološka bolezen torej za to potrebujejo psihološko pomoč.
Najpomembnejše: ne govorite naokoli, da imajo motnjo hranjenja, poskusite jih zamotiti od njihovih misli in če vam povejo da imajo motnjo hranjenja jih VPRAŠAJTE KAKO LAHKO POMAGATE. Vsak ima svoje načine in želje in te je treba spoštovati. Razumite tudi to, da rešitev za motnjo hranjenja ni "samo pojej kaj" saj je to zelo resna in komplicirana stvar. In razumite da bodo imeli dobre in slabe dni, pustite jim da vam o problemih potožijo (razen če vam vaše duševno zdravje tega ne dovoli) in pomagajte kjer lahko.
<3
April
<3
Honestly nisem mislila da bom tako kmalu napisala naslednji del bloga, but here we are :))
Poznam kar tri osebe z motnjo hranjenja, kar je res preveč ampak point je o tem že kar veliko vem. Zato bom danes govorila še malo o znakih in kaj narediti, če jih opaziš.
......................................................................................................................................................................................................
Torej prvo kar morate razumeti je, da je ogromno oblik motnje hranjenja in zato ogromno znakov. Pa še nekaj pomembnega: samo zato ker vaš prijatelj je v šoli, še ne pomeni da nima motnje hranjenja. Lahko da je preveč, lahko da drugače sploh ne je, lahko da je samo v šoli zato da noben nič ne posumi...zdaj pa k znakom:
-štetje kalorij,
-ne jejo,
-jejo ko so pod stresom,
-hitra in ekstremna izguba/pridobitev teže,
-ves čas jih zebe,
-kronična utrujenost,
-pogosto se tehtajo,
-veliko govorijo o teži ter o svoji teži,
-itd.;
Veliko teh simptomov (npr. utrujenost in mraz) je lahko simptom motnje hranjenja, lahko pa tudi česa drugega ampak to je večinoma to kar se opazi pri osebah z motnjami hranjenja. Kako pomagati če to opazite?
-Ko jejo, jim pomagajte to narediti užitek!!
Naj razložim: naše misli delujejo na veliko čudnih, kompliciranih načinov. Delujejo tudi z asociacijami. Če bom na primer med uro matematike vesela (tudi če je zaradi nečesa nepovezanega) bodo moji možgani veselje asociirali z matematiko. Če se to večkrat ponovi se lahko zgodi da bom pri matematiki vesela tudi če za to nimam razloga. Zato jim govorite vice, pogovarjajte se z njimi o prijetnih stvareh, delajte kaj kar imajo radi in mogoče bojo s hrano dobili asociacijo veselja. :)
-Zamotite jih!!
Pri jedi lahko ljudem z motnjo hranjenja misli velikokrat odplavajo k teži, kalorijam itd. Vprašajte jih o tistem, kar imajo radi, vprašajte jih kakšno težko vprašanje, tako jih boste zamotili in bo jesti takoj lažje.
-Če se da jim preprečite da grejo na stranišče za pol ure po jedi (v primeru bulimije).
-Če so vidno shujšali ne komplimentirajte njihovega telesa saj se lahko v primeru anoreksije zgodi, da bodo mislili da so samo kot suhi lepi in bodo želeli še bolj shujšati. Komplimenti o telesu anoreksične ljudi velikokrat spodbudijo, zato raje kompliemtirajte kaj, kar s težo in tipom telesa ni povezano.
-Če je možno jim pomagajte najti psihološko pomoč!!
Motnja hranjenja je psihološka bolezen torej za to potrebujejo psihološko pomoč.
Najpomembnejše: ne govorite naokoli, da imajo motnjo hranjenja, poskusite jih zamotiti od njihovih misli in če vam povejo da imajo motnjo hranjenja jih VPRAŠAJTE KAKO LAHKO POMAGATE. Vsak ima svoje načine in želje in te je treba spoštovati. Razumite tudi to, da rešitev za motnjo hranjenja ni "samo pojej kaj" saj je to zelo resna in komplicirana stvar. In razumite da bodo imeli dobre in slabe dni, pustite jim da vam o problemih potožijo (razen če vam vaše duševno zdravje tega ne dovoli) in pomagajte kjer lahko.
<3
April
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Zamenjala me je
Ojla,
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof