Hojla tole je še cela zgodba:
Boginja ali le pol?

Stala sem na New Yorškem mostu. Nekdo v črnem puloverju me je držal. Ničesar nisem vedela. Ne kdo sem, ne kaj je moja vloga ne nič. In nato me je črna oseba porinila čez ograjo in začela sem padati v vodo. »To je dobro zate Halzej!« je oseba rekla in prišinila sem obraz. »Od kot se ga spomnim?« Ovila me je voda in začela sem opletati. Odprla sem usta a bila sem v redu. Nič mi ni bilo. Dihala sem pod vodo.»Halzej! Zbudi se! Halzej?!« dvignila sem se in zadihala. »Zamujaš k Ateni!« je rekla nimfa in mi podala togo. Na hitro sem jo navlekla nase in stekla. »Zamujaš.« mi reče Atena in mi pokaže hrbet. »Se opravičujem. Ali lahko zaključiva za to leto?« sem rekla. »Naj ti bo. Si zelo zvesta učenka in danes imajo smrtniki konec šole. Zato jo imaš tudi ti.« stisnila sem pest v yes in stekla ven. Takrat se mi je posvetilo. Vem o kom sem sanjala! Sanjala sem o…

… Luku! Sanjala sem že nekajkrat. Velikokrat je bil v podzemlju. Imel je bled obraz. Bil je drugačen. Stopila sem v svoj bivalni prostor in vzela trenirko, kratko majico in normalne sandale. Šla bom v svet smrtnikov. Tudi jaz sem smrtnica no na pol in sem hčera vseh treh glavnih bogov. To je čudno a se zgodi na vsakih milijon let in jaz sem bila ta »srečnica«. Stara sem devetnajst, bom pa kmalu dvajset. Že naslednjo pomlad nekje na sredini marca. Nekateri pravijo, da če si takšen polbog kot sem jaz, da boš za 20 rojstni dan za darilo dobil nesmrtnost in postal bog in no jaaz v to ne vrjamem. In pri Ateni sem naredila zadnji letnik srednje šole. Rojstni dan sem imela maja. Vzela sem še nekaj oblek in jih dala v moj nahrbtnik z zlatimi bleščicami. Pograbila sem svojo šminko in macroni labelo. Nato pa stopila čez Olimp. Hodila sem po ulčici, nato čez lebdeče kamne in prišla do dvigala. Do mene je prišla Silver. Silver je moj srebrni pegaz, če koga zanima.
»Šefica. Ne me pustiti samo tu.« je rekla v moji glavi.
»Pridem pote ljubica. Takoj, ko ugotovim kaj je narobe z Lukom.« sem rekla Silver in stopila v dvigalo. Stopila sem ven iz dvigala in videla smrtnike. Bilo jih je veliko ne ogromno. Zakorakala sem v njih in naravnost ven.
»Kako dolgo že nisem bila tu.« sem izdihnila.
Že kakšnih pet let nisem bila normalno v svetu smrtnikov. Tokrat nisem rabila ubiti pošasti, tokrat nisem vohunila za smrtniki. Tokrat sem bila SVOBODNA! Stekla sem čez ulice, gledala naokoli, bila sem srečna. Cel dan sem se potikala po mestu. Hodila sem naokoli in uživala v svobodi. Skakala sem naokoli in vdihovala svobodo (in slab, onesnažen zrak). Ob osmih pa sem skočila v morje (ki je bolj onesnaženo kot Silverina voda za umivanje kopit) in počasi začela potovati proti taboru polkrvnih. Hodila sem pod grebenom, mimo mojih moči. Ob pogledu na njih so se mi zasolzile oči.
»Luk, če si živ te bom našla. OBLJUBIM!« sem si rekla in jaz znam držati obljube, da vam je jasno. Počasi sem se prebliževala obali. Stopila sem iz morja in prijela svojo šminko. Iz levega žepa sem vzela svojo macroni labelo in se začela pomikati proti areni. Na enem izmed dreves sem videla stražo, ki je padla z drevesa in že tekla proti kočam. Pa saj to ni res! Res se nočem igrati Polomi polkrvnega a kaj češ. Odprla sem šminko iz katere se je zasvetilo nebeško zlato. Začela sem se premikati proti kočam in s pogledom iskati Hermesevo kočo. Premikala sem se vedno bližje in v ozračju sem začutila, da nisem sama. Takrat je iz moje leve priletela električna sulica, ki bi mi mogla preluknjati lobanjo a sem jo s plosko stranjo meča odbila, da je orožje zažvenketalo na tleh. Iz desne prišel zastrašujoče nabrušen nož in odbila sem ga v zadnjem trenutku preden bi izgubila v Polomi polkrvnega. Sinjeoka dolgolaska se je še naprej želela boriti z mano a bila sem tako blizu. Zabrisala sem jo po tleh. Čez svoje črno-rjavo-blonde lase sem dala črno kapuco in napredovala do Hermesove koče. In v zadnjem trenutku me je iz leve nekaj napadlo. Bil je velik, debel in slinast peklenski pes. Z mečem sem že želela zamahniti po njem, ko je nekdo zakričal: »Neee!« In mi zbil meč iz rok. »Kdo si?« je bilo njegovo vprašanje. »Če ne vem kdo si ti, ti ne boš vedel kdo sem jaz.« sem mu odgovorila z zlobnim nasmeškom. »Prav. Jaz sem…
…Nico Di Angelo.« Kje sem že silišala za to ime. In takrat mi je kliknilo. Nico Di Angelo! On je tisti sin od Hada! In no zdaj zdaj mi bo ta pes začel drobiti rebra. Mignila sem s prsti in začelo me je cukati v trebuhu. Curek vode je prišel iz tal in odnesel psa iz mene. Nico se je zagnal proti meni a sem ga z nadlahtjo enostavno odbila. Nekdo se mi je približal. »Mislil sem, da sem edini.« je rekla oseba, ki je verjetno fant. »Kje je Luk?« sem vprašala in postava se je premaknila. »Luk je že slabo leto mrtev.« je rekla. »Sem vedela!« vse moje moči so popustile in nekdo me je prijel za zapestja in me zvlekel v veliko hišo. Pač največjo hišo v taboru. »Hiron. Tale oseba je naredila preplah v taboru.« je rekel fant, ki je bil zdaj osvetljen. A ni to tisti Perzej Jakson ali kako mu že rečejo? »Daj dol kapuco.« je rekla oseba na vozičku. Ime mu je Hiron. A ni to tisti pol konj pol človek? Takrat mi je Perzej potegnil dol kapuco in ven so pogledali moji črno-rjavo-blondi lasje. »Ti si punca.« »Za Zevsovo voljo! Kaj pa sem? A sem slučajno peklenski pes?« sem odgovorila in priznam, da je bilo to kar nesramno. Perzej je pobuljil in me premeril s pogledom. »Kdo si?« je končno pretrgal tišino. »Halzej.« »Kdo si?« je vprašal. Želela sem ponoviti ime a me je Hiron prehitel. »Ona je Halzej. Ona je hči vseh treh glavnih bogov.« »Da Hiron. In no kdo si ti.« »Percy Jakson.« »Tole je Annabeth.« in pokazal na dekle z blondimi dolgimi lasmi z nožem v roki. In karnaenkrat so se z vso močjo odprla vrata in med njimi je stala čokata punca in rekla: »Dobro! Kje je ta pošast, da jo preluknjam?!« »Clariss. Prosim umiri se. Samo zbil ti je sulico.« je rekel fant za njo. Vstala sem in v žepu začutila svojo šminko. Prijela sem jo in odprla. Nebeško zlato se je zalesketalo in rezilo sem postavila naravnost na njen vrat. »Če se samo premakneš ti bo odletela glava!« sem zakričala in še bolj pritisnila, da je dekle stisnilo roko od bolečine. »Pusti Clariss pri miru!« sem slišala za sabo in vrgla meč v steno, da se je zapičil noter. »In no kdo si ti?« sem vprašala. »Chris. Ti?« »Halzej, po smrtniško Elizabeth in po vaše Lizzy.« »Lizzy?« »Ja.« »V Lukovi omarici sem našel nekaj kar ti po moje pripada.« »Kaj pa pričakuješ od hermesovih otrok.« sem odgovorila in zavila z očmi. V spremstvu Percya, Clariss in Annabeth sem stopila v Hermesovo kočo. Chris mi je podal kuverto na kateri je bilo z zlatimi črkami napisano: Za Lizzy. Prijela sem ovojnico in jo stisnila k srcu. Zo je edina stvar, ki mi je ostala od Luka in no njegov pulover. Pismo sem želela pogledati na samem. »Mi zaupate?« »Da. Si polkrvna zato si dobrodošla.« je rekel Hiron za mano. Sploh ne vem, kdaj je prišel. Šla sem na obalo in zabredla v vodo. Šla sem do tako imenovanih mojih moči. Tako sva z Lukom poimenovala kraj pod grebenom, saj so tam moje moči. In tiste moči bojo bile z mano do konca življenja vse dokler ne umrem. List sem stlačila v žep in prijela nakaj alg. S temi pa sem pokrila kratici LC. Stekla mi je solza, če bi mi lahko pa sem v oceanu. Nato sem se vlegla na morsko travo in odprla pismo.
Draga Lizzy!
Če to bereš me po vsej verjetnosti več ni. Ampak prosim ne joči.
To pismo pišem pred tveganjem, to pomeni, da je možnost da umrem.
In le želimi ti povedati.
Si najboljša oseba,ki jo poznam. In naj bo tako za večno.
Vedno tvoj Luk Castelan

Na robu ihtenja sem se nasmehnila in zleknila na alge.
Ko sem se zbudila je sonce že osvetljevalo morje zato sem lapo splavala ven. Počasi sem se premikala po pesku do arene. Od tam se videla, da se v taboru počasi premikajo.
»Jutro Percy!« »Jutro Lizzy! In kje si spala?« je bilo prvo vprašanje. »V morju.« »Jutro Halzej!« je pozdravil Hiron. »Če želiš lahko spiš v veliki hiši. Imamo prosto sobo.« je predlagal Hiron. »Da prosim.« sem rekla in se nasmehnila. V jedilnici so vsi buljili vame. Pač kaj. Novinka sem. Po precej dobrem obroku sem stopila v veliko hišo. Na srečo tokrat ne prisilno. Uzrla sem se v luknji, ki jo je naredil moj meč. Stopila sem dalje in v levo sobo. Na nočno omarico sem dala orožje in v kot zabrisala nahrbtnik. Po več oblek bom šla pozneje. Nato sem iz žepa potegnila list in ga položila na nočno omarico. »Kako se počutiš v taboru?« sem zaslišala za sabo. Prav trznila sem. Obrnila sem se in bil je Percy. Zavila sem z očmi in šla ven. Percya pa še kar ni bilo. Napotila sem se proti veliki hiši. In ko sem prijela za kljuko se je nekaj zlato zasvetilo. Pomoje kar čez stene. In čez sekundo krik.

Stekla sem naravnost v hišo in iskala kje je sij. In prišla sem do svoje sobe. Pa saj to ni res. In tam je stal Percy z listom v roki. Lukovim listom! In nad njim je lebdel najlepši meč, najlepši ščit in verižica. Stopila sem direktno do Percya in mu iztrgala list iz rok. Vse sem zrinila iz svoje sobe in pogledala pismo še enkrat. Na nejm je bila srebena packa in podrsala sem po njej. In res tam je bilo to kar je našel Percy. Solza mi je stekla po licu. Moram se zamotiti. Ne smem se zlomiti. Če se zlomim sem šibka. Če sem šibka sem ne močna. Če sem ne močna umrem. Tako je moje pravilo katerega si ponavljam v glavi že od otroštva. Spomnim se kako me je Heistija držala v naročju in mi govorila kako sem močna in, da se me ne da zlomiti. Govorila mi je zgodbe o najmočnejših in rekla mi je, da bom jaz enkrat ta junakinja iz zgodb. Vedno me je spodbujala. In mi je kot mama. Ko mi kaj leži na duši se pogovarjam z njo. Je najboljša boginja. Odločila sem se, da grem na Olimp po več oblek in po Silver. Nato pa se vrnem v tabor v katerem bom preživela poletje. Stekla sem iz velike hiše in se izgubila v senci. Čez nekaj časa sem pa stala pred Empire State building. Stopila sem do vratarja za pultom in pozdravila. »Pozdravljena Halzej. Si se že naveličala sveta smrtnikov?« je vrtal vame. »Ne. Le po obleke in po konja sem prišla.« šele zdaj sem ugotovila, da bo konj v dvigalu nekaj najbolj čudnega. Si predstavljate. Najmočnejša bojevnica, ki jo je učila sam Ares, s konjem v dvigalu. Stopila sem naprej in vratar mi je odprl dvigalo. »Šestoto nadstropje prosim.« in dvigalo me je poneslo. Stopila sem po lebdečih kamnih in čez ulice in tako do pantenona in zavila v bivalne predele. Stopila sem do svojega doma, ki je manjša palača. Kaj, tudi jaz lahko živim fino. Pozdravila sem nimfo, ki mi je ravno pospravila sobo. Stekla sem v sobo in se zapodila v omaro. Ven sem zmetala vsaj 20 Calvin Kline puloverjev. Vzela sem le dva. Kdo potrebuje puloverje poleti? Našla sem potovalko in v njo na dno vrgla puloverja. Nato pa mi je na glavo padel pulover. Uganite od koga je? Lukov. Objela sem ga in ga nežno dala v potovalko. Nisem ga še oprala in tako ima še vedno vonj po njem. Predramila sem se iz sanjanja in nadaljevala. Iz druge omare sem prijela sedlo in uzdo in ju vrgla na posteljo. Povlekla sem še nekaj kratkih hlač in majic. Kje je zdaj moja denarnica?! Razmetala sem celo sobo in ugotovila, da je na nočni omarici. Bravo jaz. Cela nobelova nagrada. Prijela sem denarnico s Silver in preverila kaj je v njej. V redu. Vnjej je bilo ena in milijon drahma in dolarji. Drahme sem zamenjala za dolarje pri Hermesu. Sicer ni bil najbolj navdušen, da jih rabim a kaj češ. Sploh mu ni všeč, da sem se družila z Lukom in to, da ga potem nisem rešila. Dobesedno mi je deset minut govoril eno in isto. »Če se družiš z mojim sinom ga reši ne pa da ga pustiš. Še zdaj ne morem vrjeti, da mu nisi pomagala. Pa takšna junakinja…« in bla bla bla. Dobesedno sem na koncu pobegnila ven, ker ga nisem več prenašala. Stekla sem po potovalko in noter zmetala še nekaj tenisic. In preverila koliko denarja imam. Sto, davesto, tristo…dva tisoč dolarjev. In še kartica na kateri je še vsaj trikrat toliko denarja. Dobesedno ne vem koliko so vredni ti dolarji, saj na Olimpu plačujem z drahmami. Prijela sem torej sedlo, uzdo, potovalko in torbe za na Silverine boke in se podala ven. A sem se kar hitro vrnila. Na nočni omarici je ležala kristalna zapestnica. Ima mavrične drgulje in je čarobna. To je zapestnica nevidnosti in je bil dar od Atene. Zapela sem jo za zapestje in še enkrat stekla ven. Prišla sem do hleva in sploh mi ni bilo treba dvakrat reči. Silver je že stala pri meni. »Zdravo šefica! A greva v tabor polkrvnih? Slišala sem, da je tam en črn konj Črnivran in baje je ful kjut.« »Šli bova v tabor polkrvnih.« »Jej! Svet smrtnikov.« Silver sem nadela uzdo, sedlo in torbi. Nato pa jo lepo in počasi odpeljala do dvigala. Izstopila sem in po vsej verjetnosti sem postala totalna budala. Dekle ki pripelje svojega konja z dvigalom. Stopila sem ven in s Silver sva se izgubili v senci. In pristali sva v taboru polkrvnih. Odvedla sem jo do hlevov kjer sem srečala Percya. »Hej. Lizzy zamudila si kosilo in kje si bila tako dolgo? Skoraj cel dan je že minil.« »Bila sem na Olimpu. Briga me, da sem zamudila kosilo. in če je minil cel dan? In no tole je Silver.« Prijela sem svoje torbe in Silver pustila v hlevu. Ko sem stopila v sobo pa me je premagala želja. Odprla sem list in prijela orožje v roke. Prvi je bil meč iz nebeškega zlata, poln kristalov, diamantov in drugih dragih kamnov. Zraven njega pa pokrovček. Pokrovček sem cala na vrh konice in meč se je spremenil v šminko. Drugi je bil ščit iz močne kovine tudi s kristali. In obesek. Bil je medaljon iz zlata z dragimi kamni in v notranjosti fottografija mene in Luka. Luk je imel okoli mojega vratu ovite roke. Obraz mu je pokrivala senca kapuce na črnem puloverju. In Pred njim sem stala jaz stara tam 14 let. Imela sem nasmešek in on tudi. Pa čeprav se ni videlo sem jaz videla njegov nasmeh. Obesek sem si nadela okoli vratu. »Lizzy? Se greš z nami lov na zastavo?« je rekel Percy, ki je ne vem kdaj prišel k meni. »Že prihajam!« sem rekla, odprla orožje in stekla. Pri jedilnici sem pozdravila Heistijo nato pa se pognala v boj.
Tekli smo po zelenem hribu navzgor. Kmalu bo konec počitnic. Kmalu bom šla v šolo. Jaz, Percy in Annabeth smo se vsedli v kombi in ta nas je odpeljal v New York. Hodila sem po glasnih ulicah. Sledila sem Percyu in Annabeth, ki sta se držala za roke in hodila. Videla sem mogočni Empire State. Tokrat ne bom šla gor. Ostala bom v svetu smrtnikov. Hodila bom v dodatni letnik. Percy in Annabeth pa v tretjega. Živela bom pri smrtnikih Sally in Paulu. Vstopili smo v blok in v dvigalo. Percy je odprl vrata enega izmed stanovanj. Takoj, ko smo vstopili se je v nas zaletel vonj po sveže pečenih piškotih. Torbo sem zabrisala v kot hodnika in sledila Percyu v kuhinjo. »Dober dan gospa Jakson!« sva z Annnabeth v en glas rekli. V sobo je vstopil Paul Percyev drugi očim. Premeril je mene in Annabeth. »Annabeth Case. Me veseli.« je rekla Annabeth in Paulu podala roko. »Halzej.« in mu tudi jaz podala roko. Paul se nama je nasmehnil: »Tudi vedve polkrvni?« »Ja.« sem rekla in dobila sem veliko potrebo po tem, da pokažem kaj znam. Na mizi je bil kozarec in v njem voda. Zacukalo me je v trebuhu in voda se je brez škode zaletela v Percya. »Ti si tudi Pozejdonova hči?« je bilo Paulovo prvo vprašanje. »Zevsova, Pozejdonova in Hadova hči.«
Zbudila sem se. Bil je prvi šolski dan. V sobo so vdirali prvi sončni žarki. Povsod so bile police s knjigami, na eni strani je bila omara. In dve pisalni mizi. Pač to se zgodi s sobo, če si jo deliš s pometnjakovičko. Annabeth je bila že pripravljena. Jaz sem si navlekla nase eno majco hlače prijela torbo in tako smo se vsi napoti k šoli. Po hodnikih sem hodila kot senca in iskala razred. Povsod sem čutila pošasti in smrtnike. V nekoga sem se zaletela in ga zradirala po tleh. Pogledala sem smrtnika z Zevsovim pogledom a bila je smrtnica. Pogledala me je z ponižnostjo in lepo sem jo prijela za roko in jo dvignila. In odšla dalje. In no tako vsak dan vse do božičnih počitnic. Napadlo nas je le 5 furij, 3 peklenski psi in 1 krat tiste čudne pol človek pol robot pošasti. In razstrelili smo le telovadnico, kuhinjo in zbornico. In skoraj sem umrla. To je za nas kar malo.
Bil je še en dan in potem bomo šli v tabor. Sedeli smo pri kosilu.Takrat pa sem začutila nevarnost. Odprla sem meč in se obrnila. Zasekala sem v veliko furijo. Ni mi bilo jasno zakaj me napada furija a me je. Presekala sem jo in spremenila se je v prah. Nebeško zlato je svetilov vsem sijaju. »Kako?« je bilo Perciyevo prvo vprašanje. »Začutim pošasti v bližini. To me je naučil Ares. Edina oseba, ki še to zna je Luk.« »Luk to zna?!« je Annabeth bila najbolj presenečena. »Ja, Luk to zna. A je zamrlo, saj je Kronos…« tla so se zatresla in porabila sem vse znanje, da sem umirila zemljo, saj bi zradiralo New York. »Nekaj ni v redu!« sem rekla in prijela meč močneje. »Nekaj se bo zgodilo!« Percy me je gledal, enako Annabeth. Smrtnika zraven mene sta bila še bolj prestrašena. »V Tabor polkrvnih moramo! Takoj zdaj!« »Šli naj bi jutri.« je rekel Percy. »Zdaj moramo iti.« Annabeth in Percya sem prijela za roki in ju zvlekla ven. Tekli smo naravnost k vodi. »Lizzy? Kaj se dogaja.« »Gospodar Titanov je živ!« sem zakričala in še bolj pospešila.

»Zkaj nam nisi povedala tega takoj?!« »Ker nihče ne sme izvedeti.« Skočili smo v vodo. Annabeth sem dala obesek za dihanje pod vodo in plavali smo v tabor polkrvnih. V glavi se mi je vse premlevalo in meglilo se mi je pred očmi. Slišala sem Lukove besede. To ni možno! Najina telepatska vez se je pretrgala, ko je dal telo gospodarju Titanov. Prišli smo v tabor in dobesedno sem letela čez tabor naravnost k veliki hiši. »Hiron, Hiron! Gospodar Titanov…« sem zakričala in se zgrudila na tla. Bila sem v podzemlju. Tam je stal Luk in tisti čudni spremljevalec za izi smrt. »Gospod! Smrtnik sem.« je rekel luk. »Niste mladenič.« je rekel spremljevalec in se zaposlil z grizenjem kosti. Pa kaj je ta čudak pes? Potem sem bila v Lukovih mislih: »To ni možno. Kako? Lizzy bi vedela odgovor! Ampak Lizzy me ne mara! Zloben sem, Kronos sem, Kronos sem, Kronos sem…« in tako mu je začel »Kronos sem« razbijati v glavi in nato sem bila nazaj v taboru. Vsi glavni voditelji koč so me gledali. »Kaj?! Ne Luk!« sem rekla in Clariss me je prijela za roko in potegnila na noge. A v tistem trenutku se je najina vez ovezala in videla sem nekaj: Luk je izginjal! »Lizzy?Lizzy?« je nekdo govoril in bila je Clariss. »Si v redu?« »Ja Clariss.« sem rekla in stopila na noge. Šla sem ven in šla do arene do tistega peklenskega psa. In ta pes je nekaj gledal, lizal, mogoče žvečil? »Kaj pa si našel ali našla?« sem v prašala in stopila bližje. »AAAAAAAA!« le to je prišli iz mene. Takšen krajši AAAA krik. Na tleh je lažal…

Luk. Luk Castellan! To ni možno! Stala sem kot okamenela, solze so mi tekle po obrazu. Tekle so in niso se želele ustaviti. Prvič v življenju sem se zlomila. Vse kar je ležalo v meni je bruhnilo ven. Drlo je in ni imelo ne konca ne kraja. Premaknila sem se naravnos k Luku. Moj obraz je bil moker a tako vesel, žalosten, ljubeč, ljubosumen. Pokazala sem čustva prvič po petih letih. Vsa čustva do zdaj je bil le bes in resnost. Nič nisem znala pokazati. A zdaj je zdrlo ven. Drlo je tako močno, tako da ni nihče moral ustaviti. Pokleknila sem k Luku in preverila srčni otrip. Bil je! Luk je živ! Objela sem ga nato pa začutila, da se nekdo približuje. Bil je Percy in nato še vsi ostali taborniki. Gledal je moj limast obraz poln čustev in nato ozrl tistega peklenskega psa. »Gospa O'Leary kaj pa ližeš?« sklonl se je k tej peklenski psici in pogledal. In v tistem trenutku se je zdrznil in od strahu skakal in kričal: »O moji bogovi, o moji bogovi!...« Annabeth ga je prijela in umirila. Nato sem se sklonila k Luku in se dotaknila njegovega lica. In no v tistem trenutku so vsi uzrli kaj je ležalo na tleh. »Luk!« je zakričal Chris, ki ga ni najbolj maral od takrat, ko je moral v tisti labirint. Prijle je meč. »Ne!!!« sem zakričala in prestregla rez, ki bi bil usoden za Luka. »Clariss in Connor prosim primita Luka in ga odnesita v Veliko hišo.« Clariss je le pokimala in ga prijela, saj se me je pošteno bala od prejšnjega napada, ki je je skoraj stl glave. A Connor ni bil pri volji za nošenje. »No princeska, kaj pa če bi kar vi odnesli svojega princa v Veliko Hišo?« je rekel in se postavil poleg mene kar je izgledalo precej hecno, saj sem bila kar višja od njega. A jaz nisem bila za njegovo tečnarjenje. »Če takoj ne primeš Luka te živega pokopljem!«q sem zadrla in odprla nekaj zemlje na koncu arene. In v ozadju sem videla Nica Di Angela, ki se je režal kot pečen maček. Super tri četrt brat kajne? Conor me je pogledal in s ponižanjem prijel Lukove noge. In no takrat je prišel Hiron. »Kaj se tu dogaja?« je vprašal nato pa uzrl Luka. »Luk, kako?« je komaj vprašal. »Mislim, da vem kaj se dogaja. Clariss in Conor, odnesita Luka. Percy, Annabeth in Hiron vi pa v sobo za zabavo, da povem kaj se dogaja. Vsaj upam, da vem.« sem rekla in stopila. Ko so Luka srečno odložili sem se vsedla na začetek mize za ping-pong. »Kot vidite je Luk nazaj. In vete kaj se je malo pred tem zgodilo?« »Ja. Padla si po tleh kot hlod in kričala Luk, Luk.« je rekel Percy. »Ne, še prej. Jedli smo kosilo, skoraj nas je pojedla furija. In potem sem govorila, da je Luk to tudi znal in da je zamrlo, ko je dal telo gospodarju Titanov. Rekla sem ime gospodarja Titanov in skoraj je zradiralo New York in potem se je pojavil Luk.« »Ja in?« je Percy zdolgočaseno rekel. »In Luk je povezan z gospodarjem Titanov.« se je vmešala Annabeth. »Ja.« sem rekla in pogledala Hirona, ki je le poslušal. »In no mislim, da je…

… v Luku ostala nesmrtnost.« Hiron me je pogledal z najbolj začudenim obrazom kar sem jih v življenju videla. »Čakaj kaj?!« sem zaslišala za sabo in se obrnila. Med vrati je stal Luk. Skočila sem mu v objem a on se je kar hitro iztrgal. »Lizzy, ne me objemat. Kronos sem.« je rekel in tla so se zatresla. »Nisi. Samo nesmrtnost je v tebi. Dokler te pošasti ne primejo, ubodijo gospodarja Titanov in da se on ne preobrazi je vse v redu.« Nasmehnila sem se mu. »Zdaj pa pojdi počivat.« »Ne, Lizzy moram spet postati pravi Luk.« prijel me je za roko. Percyu in Annabeth sem pokazala zmeden obraz in skomignila z rameni. In tako sva se z Lukom počasi premikal čez tabor. Vsi ki so delali so naju gledali in si nekaj šepetali. Chris se je obrnil in šel stran. In Luk ga je le pogledal in povesil pogled. Luka sem pogledala naravnost v oči. »Ne sekiraj se Luk. Nisi ti kriv.« sem rekla in mu dvignila glavo. Pogledal me je še enkrat. »Spremenila si se.« je rekel Luk in me pogledam. Še jaz sem se pogledala. Roke so bile od vseh bojev polne brazgotin. Videl je moje močno izoblikovano telo in se zazrl v mojo brazgotino na vratu. »Zmaj.« »Ti nisi obupala. Zato nisi postala zlobna ali obsedena z največjim zlom tega sveta.« Luku nisem odgovorila. Le prijela sem ga za roko in odpeljala do vode. Previdno je stopil naprej in njegove noge so se dotaknile vode. Pogledal me je in stopil korak nazaj. A jaz sem ga le prijela in skupaj sva izginila v senci. Stala sva pri Thalijinem drevesu zunaj meja tabora. Gledala sva dol v tabor. »Že dolgo me ni bilo tu…« je rekel Luk in takrat je nad naju prišla Mantikora. Odreagirala sem v zadnji sekundi a bila sem prepočasna. Že sem videla preluknjanega Luka a mantikore ni bilo več. Gledala sem naokoli in jo videla kako se spreminja v človeka. Prijela sem meč in se želela pognati za njo. »Lizzy, ni potrebe.« je rekel Luk in me prijela za ramo. Počasi sva stopila v tabor. »Hiron!« sem rekla in vletela v veliko hišo. »Zgodilo se je nekaj totalno čudnega.« »Kaj pa Halzej?« »Napadla naju je mantikora a pobegnila. Strah me je samo ene stvari. Da je vohun.« »Halzej, upaj na najboljše.« Bledo sem se mu nasmehnila in odšla na večerjo. Luk je bil vsak dan boljše. Spet se je bil zmnožen bojevati. Bil je Luk. S Chrisom sta se nekako pobotala. In s Clariss sva si nekako dobri. Samo še trikrat dnevno sva se grdo pogledali.
In prišel je dan, ko bomo morali iti. »Hiron. Bote zmožni varovati tabor? Vse do poletja nas ne bo. In pazite na Luka. Če ugrabijo njega smo mrtvi.« »Ne skrbi Halzej, zmogli bomo. In Luk ne bo izvedel, saj probali bomo prekrivati drugi del resnice.« S Percyem in Annabeth smo počasi hodili po Polkrvnem hribu. Na vrhu sem pomahala Luku nato pa še jaz stekla v avto.
In tako je bila šola. Najbolj čudno je bilo, da ni bilo niti ene same samcate pošasti. In prišel je marec in z njim moj rojstni dan. Tisti dan sem odšla na Olimp in se napotila naravnost do velike dvorane. »Halzej.« je začel Zevs. »Ker si dopolnila 20 let ti podarjam to.« in mi podal škatlico »Ta škatlica je bila mit a danes je postala resničnost. V njej je obesek, zelo pomemben obesek.« je rekel z zelo strogim glasom. »Ta obesek je nesmrtni obesek. Lahko si ga nadane vsak polkrvni in postane nesmrten. Lahko si ga pa nadaneš ti in postala boš boginja.« Pogledala sem očeta, zamomljala hvala se priklonila in stekla naravnost iz Olimpa.
»Kaj si dobila?« je bilo prvo vprašanje, ko sem vstopila v mojo in Annabethino sobo. »Nekaj v kar nisem verjela.« sem rekla in pokazala škatlico. Previdno sem jo odprla in tam notri se je svetl obesek, ki je prelival vse barve sveta. »To je obesek za nesmrtnost. Naj bi si ga nadela jaz. Ko si ga se njegova moč vsrka vame in postane brezbarven.« sem rekla in zaprla škatlico. Dobesedno škatlice nisem odprla nikoli od takrat a sem se odločila da jo vzamem tudi v tabor polkrvnih. Še vedno mi ni bilo jasno kako smo vse od božiča preživeli in, da nas ni napadla NITI ena pošast.
»Annabeth?! Kam si dala moj Luk pulover?!« sem rekla medtem, ko sem pakirala milijon stvari v nahrbtnik. »Mislim, da je v omari z tvojim orožjem.« je rekla in odprla to omaro. In na njo se je zasul kakšnih 20 kilogramov težek oklep. »Lizzy! Zakaj ta svoj oklep ne spraviš kam drugam?!« »O oprosti.« sem rekla in zavila z očmi. Prijela sem svoj zlat nož in ga vrgla v športno torbo. Še pas za zapet nož in moj spodnja obleka. Prijela sem nahrbtnik in notr vrgla še 10 kratkih majic. In na koncu še moj Luk pulover. Prijela sem avoj manjši oklep in ga dala ven, potem sem ven dala svoje sandale in bojne rokavice. Nato pa sem z sulico po nesreči ruknila rob imare in na mojo serečo ali nerečo je padel iz zgornje police meni na glavo in zaradi šoka sem padla po tleh in name se je zasulo 6 sulic in 2 meča. Ležala sem na tleh. In no pozabila sem še na okrogli ščit. In no ta se je zakotalil mimo a se odločil, da bo izgubil ravnotežje ravno pri moji glavi. In na mojo nesrečo je padel naravnost na mojo glavo. Čez čas je okoli mene in na meni bilo čisto. Brez orožja. Fju. »Lizzy? Si OK?« me je vprašala Annabeth. »Sem bila že bolje« sem rekla. »Čez deset minut gremo. Pohiti.« je rekla. Vstala sem se. Bila sem še vsa omotična od ščita. Nato sem nase vrgla nahrbtnik in športno torbo. Prijela sem še šminko in macroni labelo in odšla po stopnicah do avta.
V taboru sem bila odspodaj prva. Stopila sem naravnost so Silver, ki me je že nestrpno pričakovala.

»Zdravo šefica!« mi je rekel njen glas v moji glavi. Za hrbtom sem nekoga začutila. Bil je le Luk. Objela sem ga. »Šefica, prosim vas. Luk res ni za vas. Najdite si osebek, ki ni blond ali karkoli kar je on.« mi je rekla v glavi in pri kar je on dvignila kopito in ga z kopitom pokazala. Silver sem sestrelila z Zevsovim pogledom. »Je to res kar sem izvedel od drugih?« je vprašal. »Luk prosim. Nikoli ne bi uporabila obeska, če ne bi bila v smrtni nevarnosti.« sem rekla in on se mi je nasmehnil z neprepričlijvim nasmehom. »Lizzy, moj konec se bliža to čutim.« pogledam ga. Nič nisem morala reči. Je edina oseba, ki jo ljubim. Enostavno preboleče je. Le stala sva sredi hlevov. Nisem se premaknila. Končno naju je predramil Percy: »Lizzy, iskali smo te. Samo rabimo nekoga, ki bo učil mlajše mečevanja.« »Ja Percy.« sem odgovorila in se kislo nasmehnila. Stekla sem za Percyem in prijela šminko. Odprla sem pokrovček in ven se je zalesketalo nebeško zlato. Z Podzemno strelo sem zarezala čez zrak in stopila pred mlade tabornike. »Pozdravljeni. Sem Lizzy.« sem začela in zamahnila z mečem. Otroci so me pogledali zelo prestrašeni. Ja mislim tudi jaz bi se vstrašila dvajsetletnice z metrom nabrušenega nebeškega zlata. Podzemno strelo sem zapičila v pesek in nadaljevala: »Dobro. Danes se bomo učili nekaj osnov z mečem. Vsak naj da nase bojno opremo in vzame v roke meč.« »Lizzy?« sem slišla glasek. Iz množice je stopila deklica mogoče stara 10 let. »Ali boš ti dala nase oklep.« je prestrašeno vprašala. »Nočem, da bi se poškodovala.« je prestrašeno rekla. »Draga moja.« sem začela in se nasmehnila. »Ne rabim zaščite. Več kot deset let me je učil sam Ares. Vse znam. A če nisem previdna se lahko zgodi to.« in pokazala sem na globoko brazgotino na vratu. Kot vidite nisem najboljša z majnimi otroki. »Zdaj se pa obleči.« sem rekla in ji pomignila proti oklepom. Ko so vsi stali v vrsti sem kazala lažje gibe nato pa jih poslala v pare. Do vsakega sem hodila in jih popravljala. Nato pa je do mene prišel fant mohoče malo starejši od ostalih. »Kaj želiš?« sem vprašala. »Želim se pomeriti s teboj.« je odgovoril. Odprla sem Podzemno strelo in zamahnila. S prvim zamahom sem mu zbila meč. A nisem se obrnila in odšla stran. »Še enkrat.« sem rekla trdo. Izžareval je enako energijo kot Luk in zato sem imela upanje nad njim. Zamahnila sem. Tokrat je moj zamah prestregel a sem ga zbila po tleh. »Še enkrat.« sem ponovila. In spet sem zamahnila. Tokrat se je le umaknil in mi poskušal zbiti meč iz rok. Zbil mi ga je a sem mu ga dobesedno iztrgala iz rok, ga potisnila po tleh in mu nakazala meč pod vrat. »Ponovno!« sem zakričala in spet sem zamahnila z mečem… Ustrajal je dolge ure. Vse do večerje. Ko je že zatrobil rog je on še ustrajal. In končno mu je uspelo. Zbil ga je. »Močen borec si, da veš. Zelo dobro si se boril.« »V vseh teh bojih sem izgubil. Le enega sem zmagal.« »Zmagal si vse.« »Kako?« »Boril si se proti Halzej.« »Boril sem se proti najmočnejši polboginji?!« je presenečeno vprašal. »Ja. Sem Hlzej. In ni to, da si vstrajal je veliko. Spominjaš me na Luka.« fant se mi je le nasmehnil in stekel na večerjo. »Dobro opravljeno Lizzy.« sem slišala za sabo. Bil je Luk. Slonel je na lesenem stebru in se mi smehljal. Kot sem videla mu je bilo to kar sem naredila všeč, všeč mu je bilo, da nisem bila trda ampak da sem nekomu pomagala in vztrajala nad njim. Objel me je okoli vratu. Le nasmehnila sem se mu in tako sva stala sredi arene. »Čas bo, da greva.« sem rekla in mu namignila. Tekla sem po stopnicah do jedilnice, se vsedla za mizo in jedla.

Po večerji so bili vsi zbrani ob ognju. Le mene ni bilo. Sedela sem na pesku ob obali, vohala morje in gledala zvezde. »Lizzy?« sem slišala za sabo. »Zakaj pa nisi z nami?« je rekla oseba in se vsedla zraven mene. Bil je Luk. Videla sem po njegovih laseh in postavi. »Luk, strah me je vsega kar še pride. Strah me je usode.« »Lizzy, prepusti se usodi. Vem, da bo zate lepa.« je rekel nato pa se izgubil v temi. Prepustila sem se občutku svobode. Ko sem slišala, da se vsi odpravljajo v koče sem se skobacala s peska in stekla v nov dan.
Zbudila sem se zgodaj zjutraj. Pretegnila sem se nato pa previdno stopila velike hiše. Stekla sem po hribu in skočila v vodo. Plavala sem in uživala v tistem trenutku pa je zatrobil rog. Skočila sem v senco in pristala v svoji sobi v veliki hiši. »Dobro jutro Lizzy.« je rekel Hiron. »Dobro jutro!« sem odgovorila.
Po zajtrku nas je Hiron posedel in nekaj razlagal. Nimam pojma kaj, ker smo vsi nehali poslušati po eni minuti. In no a vas je kdaj zanimalo kaj se zgodi če posedeš polkrvne za več kot pol ure? Zgodi se tole: Hiron nes je posedel v areni in začel nekaj govoriti. Sedeli smo takole: Percy, Nico, Annabeth, jaz, zraven mene ena najstnica iz Afroditine koče, zraven nje nekdo iz Hefajstove koče se mi zdi in za mano Luk. In no takoj, ko smo se začeli dolgočasiti se je začelo. Percy se je igral z vodo v kozarcu, Nico je priklical tri zombijske kužke, Annabeth je brala knjigo, jaz sem se igrala z vremenom in si na dlani naredila mini sneženo deželo, dekle iz Afroditine koče si je lakirala nohte, fant zraven nje se je igral z njenimi lasmi in jih napenjal in Luk je slonel na svojih kolenih in spal, zraven njega je bil postavljen meč. In no Percyeva voda v kozarčku je šla izpod nadzora in skoraj polila Nicove kužke in ti so skočili vstran proti Annabeth. In Annabeth se je premikala proti meni in kričala: »Fuj! Dajte te kužke takoj stran!« In no ko se je ona tako pomikala proti meni me je ruknila in jaz sem oblak usmerila naravnost proti tisti Afroditini hčeri in jo zalila z dežjem. Bila je cela zapacan in lepljiva, make-up se ji je čisto razmazal. Sedela je in se gledala celo razmazano. In ko je takole mahala je ruknila Lukov meč in ta je začel padati naravnost med njo in nekega fanta verjetno iz Hefajstove koče, ki se je še kar igral z njenimi lasmi. In no Lukov meč je padel in porezal napete lase te polkrvne. Ko je to videla je začela jokati in kričati: »K-k-smrk-a-k-o ste mi smrk lahko to naredili?!!!!« Hiron je takoj pritekel in videl ta obupen prizor: Percy s praznim kozarcem, Nico, ki je probal priklicati zombi kužke k sebi, Annabeth, ki se je izogibala tem kužkom, mene celo zmedeno in zasneženo, Afroditino hčero, ki se je jokala na vse pretege, Hefajstovega sina, ki se je še kar igral z lasmi nevedoč, da se več ne držijo lastničine glave in Luk, ki je še vedno spal. »Kaj sem si pa mislil, da sem za pol ure posedel polkrvne.« je rekel Hiron.
In no Percy, Nico, Annabeth, jaz, Hefajstov sin in Luk smo morali pomivati posodo od zajtrka.
Po našem pomivanju posode sem pa šla učit.

Vsi so stali v vrsti. »Danes boste še malo vadili mečevanje. Tisti ki pa boste želeli pa vas bo Annabeth učila bojevanja z mečem.« Nekaj otrok se je premaknilo k Annabeth vsi ostali so ostali pri meni. Postavili so se v pare jaz pa sem se šla ukvarjat s tistim fantom. »Ponoviva.« sem rekla in pokimal je. Zamahnila sem. Prestregel je udarec in dvignil meč. Še bolj sem stisnila ročaj meča in moj meč je zadel ob njegovega. Trdo sem zamahnila. Dobesedno je bil zelo dober. In bilo je kosilo. Po kosilu sem videla kako so borci z noži neverjetno napredovali. Nasmehnila sem se. Pomagala sem nekaj otrokom, ki so rabili pomoč pri mečevanju. In tako hitro je minil čas. In tako smo se šli lov na zastavo. Pripravila sem se in stekla za ostalimi a me je ustavil Hiron. »Takoj si obleci oklep Lizzy! Pač bodi mlajšim vzgled.« je rekel in brez uporekanja sem stekla v svojo sobo. Enostavno ni se mi dalo kregati s Hironom. Spet. Stekla sem po stopnicah do moje sobe in iz omare prijela 20 kilogramski oklep iz čistega nebeškega zlata. Lase sem spela v nizko a tesno figo in si na glavo dala čelado. Na roke sem si dala rokavice. Izgledala sem zelo nevarno. Odprla sem meč in si ga zapela z pas. Šla sem iz velike hiše proti gozdu. V roki sem držala macroni labelo in jo pošasi odpla do zmerne velikosti. V tistem trenutku pa sem ščit odprla do konca in v zadnji milijotinki sekunde ščit postavila predse, saj je v tistem trenutku vame bruhnil ogenj. »Kaj za?« sem se vprašala in dala glavo nad ščit. Kako je ta zmaj prišel noter? In kje je zmaj, ki je varoval zlato runo. »Nimamo več zlatega runa!« sem kriknila v tistem trenutku me je rep zbil v steno ene izmed koč. Pitisk je bil tako močen da sem omedlela. »Lizzy? Lizzy?!« sem slišala. Glas se je vedno bolj približeval. »Lizzy?!« sem slišala. »Ja?« sem vsa omotična vprašala. »Kaj se je zgodilo?« je bilo vprašanje. Bil je Percy. »Šla sem po oklep in potem me je zmaj zbil v steno. Runo je izginilo.« Percy me je pogledal. Pomoje si je mislil kakšna posebna polkrvna, če še zmaja ne premaga. Šepala sem. Nisem vedela kaj zato sem se odsenčila do velike hiše. Bila sem v sobi, ko sem slišala tihi jok. Šla sem pogledat. V sobi zraven moje je negibno ležal Chris in jokala je Clariss. Ja Clariss je jokala. »Vse bo v redu.« sem neprepričljivo rekla. Clariss se je obrnila. »Ne ne bo. Nektar in ambrozija mu ne pomagata.« je ihteče rekla. »Sami mogoče ne mogoče pa bo če kaj vmešamo zraven.« Prijela se nekaj stekleničk z zelišči in jih postavila na mizico. Vsako posebej sem odprla in po občutku sula v nektar. Kmalo je bil napitek narejen. »Daj mu to piti.« sem rekla in Clariss podala mešanico zelišč. Malo nejeverno me je pogledala a vseeno dala piti.
Grizla sem si ustnico ker nisem vedela kaj se bo zgodilo…

…a v tistem trenutku je Cris odprl oči. »Kako?« me je vprašala. Nisem imela odgovora. Enostavno čutila sem. Slišali sva krik. »Potrebujejo pomoč.« sem rekla in stopila na prag velike hiše. Ogledala sem si situacijo. Več kot sto polkrvnih se je borilo proti zmaju. Zmaj je imel le tri odprtine. Eno na desni strani pri prpogibu nog in eno na levi strani pri prepogibu nog. In tretjo je imel malo pod svojo brado na oprsju. Meč bi morala spraviti v luknjo na oprsju. Že vem! Stekla sem do strelcev in glavnemu strelcu rekla: »Streljajte v rep!« »Zakaj?« me je vprašal. »Boš videl. Zdaj pa streljajte.« sem rekla in že sem stekla k Percyu.. Slišala sem še ukaz: »Streljajte v rep!« Nato pa sem že bila pri Percyu in Annabeth. »Annabeth, ti pojdi iz desne strani na njegovo zadnjo nogo. Percy ti naredi isto le da pojdi iz leve strani. Ko bosta videla, da tečem proti zmeau se mi pridružita.« Stekla sem v veliko hišo in si slekla oklep. Stekla sem k Clariss. »Rabim tvojo pomoč. Primi tole.« in ji podala kopje. »Ko bom zunaj steci in pritrdi s pomočjo kopja zmajev rep. Hitro se umakni.« sem rekla in stekla ven. Clariss mi je ubogljivo sledila. »Zdaj Clariss!« sem zakričala. In Clariss je stekla. Izognila sem je ognju on skočila. Kopje je predrlo teb in se zadrlo v tla. »Nehajte streljati!« sem ukazala Apolovim strelcem. Stekla sem naravnost proti zmajevemu rebu. »Percy Annabeth. Zdaj!« sem rekla in pognala sta se na noge. Jaz sem naredila isto in tekla po zmajevem repu. Stekla sem in pristala na trupu. Priključila sta se mi Percy in Annabeth. »Skočita mu na spredne roke in mu na nepokriti del kože na nogi zapičita orožje.« pokimala sta in stekla vsak v svojo smer. Zagnala sem se in zmaju skočila na glavo. In nato sem skočila iz glave. Začutila sem cukanje v trebuhu in veter me je odnesel do zmajevega vratu. Prijela sem se za kožno gubo na zmajevem vratu. »Zdaj!« sem kriknila in jaz Percy in Annabeth smo hkrati zadrli orožje v zmaja. Zmaj je zarjovel in se počasi začel spreminjato v prah. Zadnji trenutek sem skočila. Na tleh sta me že pričakala Percy in Annabeth. »Zdaj smo varni?« me je vprašal Percy. »Zelo bi si to želela a brez runa ne gre. Še nekaj časa ne bomo varni. Po Luka bodo prišli.« »Kako to veš?« »Vem. In to je v tem trenutku slabo. Postaviti bomo morali stražo nimamo druge izbire.« sem odgovorila. »Lizzy ima prav. Čas je, da postavimo stražo. Straža naj bodo manj izkušeni in en izkušan borec. Tako bomo imeli močne borce, ko nas napadejo. Ti, ti, ti in ti pojdite z mano. Ostali pojdite spat.« je odločil Hiron. »Hiron« sem rekla in Hiron se je obrnil. »Kaj je Lizzy?« »Jutri ne bomo morali dolgo zdržati. Po Luka bodo prišli. In če bo treba nas bodo zradirali. Nevarno bo.« »Vem Lizzy. Ali veš kako bi gospodarja Titanov spravili iz Luka?« »Na žalost obstaja le ena rešitev…

…lahko ga spravim ven le tako, da Luka ubijem s Kronosovim rezilom.« sem odgovorila in povesila glavo. »Lizzy. Se bo že našla rešitev. Zdaj pa pojdi spat. Juti bomo potrebovali najmočnejšo silo.« mi je rekel in se mi nasmehnil. S povešeno glavo sem se odpravila v svojo sobo. Legla sem a nisem morala spati. Enostavno vse se mi je podilo po glavi. V moji podzavesti mi je še kar odmeval stavek »Ven, ga lahko spravim le tako, da ga ubijel, ubijem, ubijem…« ubijem mi je odmeval v glavi. Požirala sem solze kot sladoled. In po mučnih urah sem zaspala. A ta spanec ni bil nič boljši od ležanja na postelji in gledanja v strop. V sanjah so se mi odvijali vsi dogodki iz življenja. Šli so tako hitro mimo in nato so se začeli upočasnjevati. In nato se mi je v mislih odvil boj. Boj v katerem bom izgubila Luka za vedno. Stali smo pripravljeni. Šlo nam je zelo slabo. Mantikora je lovila mene in Luka. Ubila sem jo tekla sva dalje do vode. In nato se je Luk mrtev zgrudil na tla. Slika je bila tako nejasna, da nisem morala vsega opisati. Nič kaj se je zgodilo. Bili so le nejasni obrisi. In nato je slika začela bledeti. Bledela je dokler ni prišla do čiste temnine. In takrat sem se zbudila. Zunaj je bila še čista noč. A vedela sem, da je danes moj zadnji dan z Lukom. Boleče sem sedela na robu postelje. Slišala sem tihe korake. Šla sem preverit. »Tudi ti ne moreš spati?« me je vprašal glas. In no takoj sem vedela, da je bil Nico Di Angelo. »Ne. Strah me je današnjega dne.« »Tebe strah nečesa kar gre v 24 urah mimo?« mi je posmehljivo odgovoril. »Bi bilo tebe strah, če bi vedel, da si zadnji dan z osebo, ki jo ljubiš.« sem odgovorila z vprašanjem. »Bilo bi me strah. A nikogar nimam. In to mi je všeč.« »Nočeš imeti nekoga, ki te ima rad, ki ti nudi toplino?« »Imel bi ga a sem Hadov sin. Nikogar ne rabim.« »To je le stereotip. Tudi jaz sem Hadova hči pa imam nekoga, ki mi je najboljši prijatelj.« »Kaj pa če tega ne želim?« »To kažeš le na vzven. Tvoja notranjost hrepeni po nekom. Hrepeni po osebi, ki te bo imela neizmerno rada.« »In ti imaš osebo, ki te ljubi?« »Imam osebo, ki me ima rada. A ta oseba mi je la prijatelj. Rad me ima a me ne ljubi.« »Si prepričana?« me je ša vprašal nato pa izginil. Izgubil se je v sencah. In stala sem sama sredi temačnega hodnika. Ta pogovor mi je dal nekaj vedeti. Kaj pa če me Luk ljubi? Ali si pa to le domišljam. Ne bi si želel bojevnice. Želi si lepo mlado dekle, katero se bo šminkalo in urejalo. V tistem trenutku mi je misli prekinil rog. Stekla sem v sobo in se na hito oblekla v trenirko in nase navlekla kratko majico z zbledelim napisom: Girl with a big Heart. Stopila sem iz velike hiše. Vsi polkrvni so hodili sem ter tja in na hitro jezli zajtrk kar stoje. S pogledom sem iskala Luka. Premikala sem se okoli nato pa se v nekoga zaletela. In uganite kaj? Zaletela sem se v tisto Afroditino hčero, ki sem jo zalila z dežjem nato pa so se ji odrezali lasje. »Pazi malo.« je rekla in zamahnila s savojimi lasmi. Bili so malo čudno porezani a meni so bili zelo všeč. Še posebej mi je bilo všeč, da jih je porezal Lukov meč. A na žalost lasje več niso imeli vonja po Luku, saj jih je tale polkrvna že vsaj trikrat oprala s šamponom za hitrejšo rast las. Nato pa sem zasledila Luka. Hitro sem skočila k njemu. »Jutro Luk.« sem rekla. »Jutro. Lizzy, nekaj sem ti želel povedati.« »Najprej ti moram nekaj jaz.« sem ga prekinila. »Luk res si…« nato me je za ramo nekaj prijelo. Bil je Hiron. »Lizzy. Takoj zdaj se moramo dogovoriti za obrambo tabora.« je rekel. Pokimala sem. »Dobro jutro Polkrvni!« sem začela. Trušč je ponehal. »Postavite se po skupinah.« sem rekla in vsaka skupina z različnim orožjem se je postavila na eno mesto. »Strelci. Vi se postavite po drevesih. Ko se nam bo vojska začela približevati začnite streljati. Bojevalci s sulicami. Postavili se boste v prvo obrambo. Bojevalci z noži. Vi napadajte iz strani. Bojevalci z meči. Ko obramba od odspredaj popusti pojdite v napad. Jasno?« »Jasno!« so mi odgovorili vsi polkrvni v en glas. Stopila sem do Clariss. »Clariss. Vodi bojevalce s kopji.« sem ukazala in Clariss je pokimala. »Percy. Vodja mečevalcev. Annabeth. Borci z noži so pod tvojim nadzorom.« sem rekla. Obrnila sem glavo in tam je bila še ena skupina. V njej so bili mlajši in Afroditini otroci. Pogledala sem naokoli in poiskala Apolonovega sina. »Ti.« sem rekla in prišel je k meni. »Z njimi poskrbi za ranjene. Vi mu pomagajte. Dečki, vi odvlečit poškodovanca noti in ga oskrbite. Bo šlo?« »Ja!« so mi odgovorili vsi hkrati. Takrat je zatrobil rog. Do nas je stekel eden od straže. »Vojska se nam približuje! Na čelu mantikora. Za njo kakšnih dvesto empus. Nato nekaj furij. Trije peklenski psi. Premikajo se počasi. Tukaj bodo čez kakšnih dvajset minut.« je prestrašeno odgovoril.

»Vsi v položaje!« sem zakričala in stekla v svojo sobo. Prijela sem svoj oklep in si ga nadela. Obula sem škornje. Lase sem si spela v majavo figo in na njih posadila čelado. Za pas sem si zapela nož. Ob pas sem postavila svoj meč. Na drugo stran sem v nastavek dala macroni labelo. Za hrbet sem si zapela lok in tul s puščicami. Nadela sem si rokavice. Na moji omarici se je svetlikal moj obesek. Stlačila sem ga pod oklep. Stopila sem in se z nogo v nekaj zaletela. V še en tul s puščicami. Prijela sem rezerven tul in stekla do grma in jih vrgla noter. Mogoče bodo prišle prav. Pregledala sem kako smo postavljeni. Super! Prijela sem kos kruha in ga na hitro stlačila vase. Vedno bolj so se nam prebliževali. Clarissina vojska je bila pripravljena. Strelci so bili v nizkem štartu. Začeli so se nam približevati. »Streljajte!« sem zakričala, ko sem začutila, da so na vrhu hriba. Pripravljena sem bila da napadem. Vsi ostali borci so me gledali. Izgledala sem res grozeče. Oborožena sem bila do zob. In takrat smo zagledali vojsko kako je začela hoditi navzdol. »Napadalci s sulicami! V napad!« sem se zadrla in grozeče gledala mantikoro. Mantikora je tekla po hribu navzdol. Prva obramba je pripravila sulica a jim niso prav nič pomagale. Mantikora jih je zbila ob stran in se prebijala proti…
…prebijala se je proti Luku! Pa saj to ni res! »Luk umakni se.« sem rekla in Luk se je pomikala nazaj. A mantikora se mu je približevala. »Hej mantikorca!« sem zakričala a me je mantikora ignorirala. »Kot vidim se strupena pošast boji najmočnejše polkrvne!« sem posmehljivo kriknila. Mantikora se je obrnila in mi zalenčala. Prijle sem ščit in začela teči. Na srečo mi je mantikora sledila. Tekla sem v gozd. Preskočila sem grm v katerem so bile puščice. A na žalost ga mantikora ni preskočila in mi je zmečkala vse puščice v tulu. Super. Tekla sem dalje nato pa napadla. Meč se je odbil od nje. In ona me je odbila. Na srečo sem pripravila ščit drugače bi me prebodla. In tako sem zletela v Zevsovo pest. Bolečina je bila tako zelo boleča. Prilepljena sem bila na skalo. Veter mi je razpihal figo, da je čop lepo valoval. V tistem je mantikora vame ustrelila izstrelek. Ni me zadela v glavo ampak se mi je izstrelek zasadil v moje goste rjavo, blondo,črne lase. Nisem imela izbire. Prijela sem nož in si odsekala lase tam kjer je bil izstrelek. Napadla sem še enkrat in še enkrat me je odbila v steno. Želela sem obupati, saj je bila bolečina neopislijo obupna. A malo naprej sem videla Luka. To je za Luka! Skrila sem se v špranjo in si začela peti: I put my armor on, show you how strong how I am (Oblečem si oklep in pokažem, kako močna sem) I put my armor on, I'll show you that I am (Nataknila sem si oklep in pokazala, da sem) I'm unstoppable (Neustavljiva sem) I'm a Porsche with no brakes (Sem Porsche brez zavor) I'm invincible (Nepremagljiva sem) Yeah, I win every single game (Ja, zmagam v vsaki tekmi) I'm so powerful (Tako močna sem) I don't need batteries to play (Za igranje ne rabim baterij) I'm so confident (Tako sem samozavestna) Yeah, I'm unstoppable today (Ja, danes sem neustavljiva). Plezala sem na zevsovo pest. Oklep me je vlekel dol a nisem se predala. Kmalu sem sedela odzgoraj. Vsa potna in zadihana sem se svetila v jutranjih žarkih. Mantikora je skakala a ni me dosegla. Prvič je bil ta kamen uporaben. Vstala sem in prijela lok. Streljala sem v mantikorine nepokrite predele. Okoli mene se je nabral zlat sij. Vse sem vedela kako in kaj. Prijela sem nož in ga zapičila v skalo. Skočila sem in zarezala po zredini mantikorinega prsnega koša. Ujela sem se za nož. Mantikora se je spremenila v prah. V tistem trenutku pa je skala popustila in nož se mi je izdrl iz skale. Padla sem in se skotalila po skalah navzdol. Videla sem zamegljeno sliko Luka kako je tekel k meni. »Lizzy! Si v redu?« me je vprašal zaskrbljeno. »Ja.« sem rekla in se mu šibko nasmehnila. Vse me je bolelo. A bila sem v redu. Kri mi je tekla iz ustnice in malo na roki in na glavi. Videla sem zlomljen nož in lok. Ni mi več ostalo veliko orožja. Samo še moj meč. Vedela sem, da polkrvni ne bodo več dolgo zdržali. »Luk teci!« sem mu rekla. »Pojdi z menoj. Tako se bova lažje varovala.« pokimala sem in začela sva teči. Ustavila sva se pri vodi. »Tvoji lasje.« je rekel Luk. »Nisem imela izbire.« sem rekla in se mu nasmehnila. »So še vedno najlepši.« mi je odgovoril in jih nežno pobožal. »Lizzy. Neizmerno te ljubim. Si najlepša in najpogumnejša oseba, ki sem jo kdaj srečal.« Nasmehnil se mi je in me nežno poljubil. Nekako je vedel, da ga ljubim zato ni rabil odgovora. To je bil moj prvi in tudi zadnji pravi poljub. Poljub bi lahko trajal večno, če naju ne bi zmotila furija. Pokončala sem jo v enem zamahu. Privila sem se k Luku. »Lizzy. Naredi najbolje za tabor.« mi je rekel. »Končajva to nočno moro. Ubij me!« pogledala sem ga s steklenimi očmi. »Luk. Tega ti nikoli ne bi morala storiti.« »To je moja zadnja želja. Prosim!« pokimala sem. »Bom a te ne morem. Nimam orožja za to.« »Ja ga imaš.« mi je odgovoril in mi pomognil naj mu podam meč. Dala sem mu ga. Pokrovček je prislonil na spodnji del ročaja in odprl se je predelčak. V njem so bili kristalčki. Prst je postavil v ročaj in ujel zanko. Potegnil je in ven privlekel zlato srebrn kristal. Nežno se je z njim dotaknil konice meča. Rezilo se je spremenilo. Bilo je zlato in srebrno. Sloze so mi tekle po obrazu. Držala sem ročaj meča. Zasekala sem po Lukovi levi rami. Nato sem zasekala še po levi. Solze so delale reko na mojem obrazu. Luk je od bolečine padel po tleh. V taboru je začelo goreti. Izgledala sem kot kakšna psihopatka, ki je zažgala tabor in nato ubila fanta, ki jo je varal. A nisem. V bolečini sem gledala. »Lizzy pazi!« mi je Luk zakričal z zadnjimi močmi. Obrnila sem se.

Tam je bilo ogromno furij ki so me napadle. Brez pomisleka sem prijela obesek, ki mi je visel izpod oklepa. Nadela sem si ga in iz njega je zaplaval srebrn lok skozi cel tabor. Tam kjer je gorelo je nehalo, ni bilo več pošasti. Stekla sem k Luku. Stokal je v bolečinah. »Lizzy ljubim te.« »Varčuj z močmi Luk.« sem rekla. Solze si mi tekle in niso se želele končati. »Prosim končaj to nočno moro.« mi je rekel. Nisem morala gledati kako je trpel. Meč mu ni odrezal le kože ampak mu je trgal dušo. In meni se je ob pogledu paralo srce. Še zadnjič v svojem življlenju sem pobožala Lukove svetle mehke lase. Še zadnjič v življenju sem vase vdihnila njegov vonj. Zaprla sem oči in zabodla v srce. In v tistem trenutku se je vsa srebrna svetloba vrnila k meni. Mislila sem da se bo zaletela vame a je le okoli mene delala mehurček. Dvignilo me je v zrak. Vse se je zasvetilo in me postavilo na tla. Proti meni so tekli čisto vsi polkrvni. Niti ene praske niso imeli na sebi. Solze so mi še vedno tekle. In ko so prišli k meni so se priklonili. Najprej nisem vedela zakaj potem pa sem se obrnila in za sabo zagledala bogove. Priklonila sem se. »Halezija.« je rekel oče in stopil k meni. Previdno sem dvignila glavo. »Uporabila si obesek.« »Da oče.« sem rekla in povesila glavo. Šele v tistem trenutku sem ugotovila, da se je moj oklep spremenil v dolgo zlato obleko, ki je valovala v vetru. »Nočem biti boginja. Želim le varovati polkrvne in to za vedno.« Oče se mi je nasmehnil. »Naj ti bo uslišano.« je rekel in tlesknil s prsti. Spet sem bila v svojem oklepu. Ob meni je bil moj meč, ki je bil še sveže krvav. »Potem ti Halezija, zdaj si zavetnica vseh polkrvnih in tudi njihova zagovornica. Boš zmogla?« »Da.« sem odgovorila. »Vsi polkrvni! Pozdravite novo zavetnico polkrvnih: Halezijo!« je zaklical. Vsi si vzklikali in se veselili. Le jaz sem točila solze. Annabeth je stopila k meni in videla krvav meč. V tistem trenutku ji je pogled odneslo do Luka. »Oh Halezija. Tako mi je žal.« je rekla in me objela. »Luk bo dobil obred kot si ga zasluži. Samo nimamo posmrtnega prta.« mi je rekel Hiro, ki je spet ne vem kdaj prišel k meni. »Ne skrbi Hiron. Za to bom poskrbela jaz.« sem rekla in stekla do velike hiše. Naravnost v svojo sobo. Odstranila sem mehko preprogo in odtrgala leseno lato. Tam je bila luknja in v njej skrinja. Skrinjo sem povlekla ven in jo odprla. V njej sta bila prav posebna posmrtna prta. Podarila mi ju je Atena. So iz posebne svile. Nanjo se sami v vezejo pomembni dogodki v življenju. Prijela sem enega in ga pogledala. Čisto odzgoraj je bila v vezeno moje in Lukovo prvo srečanje. Jaz v vodi in on, ki je šel preverit kdo je to. Druga na levi je bila slika Luka kako je zmaju kradel zlato jabolko. Tretja mene in Luka, ko sva sedela pod morjem. Četrta je bila slika mene, ko sem se borila proti zmaju. Peta je bila slika mene kako sem se borila proti mantikori in v ozadju Luk ki je bežal. Šesta je bila najin poljub. In zadnja-sedma je bila v sredini. Bila je slika mene in Luka kako hodiva po poti proti soncu obrnjena s hrbtoma. Luk kot prosojen duh in jaz kot bojevnica. K sebi sem stisnila prt. Dotaknila sem se obeska, ki se je obarval zlato. Ven sem potegnila še drugega s sliko mene in Luka. Odnesla sem prt.
Boleče sem se poslovila od Luka za vedno.
Takoj po počitnicah sem začela iskati polkrvne in jih peljati na varno. Bogovi so mi dali moč, da sem lahko spreminjala oblike. Tako sem jih iskala in jih še iščem.
In nisem boginja niti ne pol. Sem zavetnica vseh polkrvnih!

Draga bralka/bralec!
To je bila moja zgodba po vzoru knjige Percy Jakson. Vsebuje tudi te like in drugo dodano je le sad moje domišljije. Rada sem pisala to zgodbo. In upam, da si jo tudi ti dragi bralec/ka rad/a bral.
Hvala, da si prepotoval/a zgodbo.
Vsi, ki ste to zgodbo lajkali ste mi polepšali dan. Vsi čudoviti komentarji so me neizmerno razveselili.
Hvala!
Upam, da vam je bila po večini všeč:blush:
Lep pozdrav flamingo