Hej tukaj je četri del. Hm, ja mislim da sem prva dva kar hitr drugega za drugim objavla sam bo tak en na slabih 7 dni ker morem še sproti pisat zraven.
...................................................................................................................
V svoji sobi opravlja nalogo po videzu nenavaden šestnajst letni fant. Ime mu je Brian. Vsi sošolci se iz njega norčujejo zaradi njegovih živo oranžnih las. Žarijo mu kot ogenj, kot oči vampirja, ki ne zmore krotiti svoje žeje. Toda njemu je vseeno. Čeprav zaradi njih izstopa mu veliko pomenijo. Iste lase je imel njegov mlajši brat, ki je umrl prejšnjo zimo. Vsi pa občudujejo njegove rjave oči. Vedno ima v njih iskren ter globok pogled. Vsak, ki bi ga pogledal iz daljave bi si mislil: Ta fant je res čuden.

»Ne, no! Spet sem se zmotil! Le kdaj mi bo računanje šlo?« se je jezil.

V njem se je nabiral bes, razočaranja celotnega dneva. Od jeze je skočil s stola. »Le kaj naj naredim? Ko vsaj med poukom ne bi sanjaril o Mary Thomas.« je mrmral.


Vznemirjeno je korakal gor in dol po sobi. Med hojo je nejevoljno zmajeval z glavo in si v brado mrmral nerazumljive besede. Razmišljal je o sramotnem dogodku, ki se je pripetil po pouku. Stal je pred vhodnimi vrati na šolsko dvorišče in čakal prav posebno osebo. Takoj, ko je Mary prispela iz šolske stavbe je stekel do nje. »Bidanesšlazmenojvkino?« je ves živčen zdrdral. A, ona ga je le prezirljivo pogledala, fino nagubala nos, ga postrani pogledala in odšla mimo njega z visoko dvignjeno glavo. Njega pa je pustila na pločniku vsega zardelega. Vsa šola se mu je smejala, saj ga je najbolj kul dekle na šoli pogledalo le kot čisto navadnega in umazanega ščurka.

Nenadoma ga je nevidna roka njegovih čustev, kot lahen vetrič ponesla nazaj v realnost. Od vseh emocij, ki jih je občutil je nujno potreboval svežega zraka. Odkorakal je do okna in ga na stežaj odprl. Naslonil se je na okensko polico in se skoraj spet prepustil svojim čustvom do Mary, vendar se je še pravi hip zadržal. Vdih, izdih, vdih. izdih,…, tako je bolje, je premišljeval sam pri sebi.

Zaprl je okno, odšel nazaj do mize, sedel in se spet sklonil nad matematično nalogo. Grizel je svinčnik, razmišljal. V račune je gledal s tako vnemo, da bi se še mu Bog prikazal in mu povedal rešitve, če bi obstajal.

»Ne gre mi!« je naposled vzrojil. V obraz je bil ves rdeč od jeze in razburjenja. Njegova čustva so ga premagala. Ponižanje pred vso šolo, težave z nalogo in njegova neukrotljiva čustva do Mary.
»Ok, dajmo Brian. Štej do deset. Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, dim.« je štel. Čakaj sem rekel dim? je pomislil sam pri sebi. Povohal je zrak okoli sebe. Prav zares je vohal dim.

Ozrl se je k svinčniku v svoji roki. Pa saj to ni res! je je rekel sam pri sebi. Svinčnik so obkrožali plameni.

»Gotovo se mi blede od tega napornega dne.« Zaprl je oči, misleč da bo plamen izginil. Vendar ko je odprl oči je bil svinčnik še vedno v plamenih. Pa ne samo svinčnik. Gorele so tudi njegove dlani.

V paniki, ki ga je zajela, se je oziral za gasilnim aparatom. »Se morajo takšne stvari res dogajati le meni?!« je zakričal, ko je ugotovil, da ga ni v sobi. Stekel je do vrat svoje sobe in s takšno naglico odhitel po stopnicah, da so se mu še stopala skoraj zagorela. Ko je pristal v veži je začel kričati. »Na pomoč! Mami! Oči!« Starša sta takoj prihitela iz kuhinje.

Oče je v roki še vedno držal skodelico kave, mama pa je bila vsa skuštrana od popoldanskega dremeža. »Brian, kaj se dogaja? Zakaj tako kričiš?« je bila mama nejevoljna.

Takrat je Brianu prav zares prekipelo. Kako lahko spregledata, da je njun sin v plamenih? »Pa saj sta čisto ob pamet! Ali vama res ni mar za ničesar drugega kot le zase? Jaz pred vama stojim v plamenih, vidva pa me sprašujeta zakaj kričim?!«

Šele takrat sta opazila njegove goreče dlani. Oči so jima skoraj izstopile iz očesnih votlin. Vendar se je tedaj očetov pogledal zapičil v nekaj čisto drugega. Brian je sledil njegovemu pogledu in opazil kaj njegov oče gleda.

Brian in oče sta se za delček sekunde srečala z očmi in se nato vrnila k predmetu njunega fokusa. Gledala sta svinčnik v Brianovi dlani. Brian ga je odvrgel na tla. Oče ga je takoj poteptal, v upanju, da bo ugasnil. Ko je nogo odmaknil s svinčnika, je ta še naprej gorel. Oče ga je osuplo pogledal.
V trenutku je njegov obraz postal rdeč od jeze, vendar se je trenutek zatem spremenil v vijoličnega. Brian je vedel, da to ne pomeni ničesar dobrega. V strahu je pogledal očeta.

»A, si čisto nor? Kaj bi nam rad hišo požgal do tal?! Vedno sem vedel kaj si! Izrodek, mešanec! Izgini iz moje hiše! Coprnik!«
Oče ga je pogledal z gnusom v očeh. Njegov sin se je obupano in z željo po razlagi obrnil k svoji mami. Zajel je sapo, da bi jo vprašal kaj se dogaja, vendar si je premislil, ko je videl, kako ga gleda. Ob tem pogledu se mu je srce zlomilo na koščke. Gledala ga je strahoma, kot da ji bo kaj storil.

Vse to je bilo za Briana preveč. V očeh so se mu nabrale solze, vendar jih ni želel, da bi jih starša videla. No, njegova starša sta bila vsaj do zdaj. Sedaj zanj nista bila nič več kot tujca. Tujca, ki ju prvič vidi. Tujca z ulice, trgovine, parka, …
Sunkovito se je obrnil na petah in odhitel skozi vhodna vrata hiše. Tekel je in tekel. Tekel po ulicah, ki jih dobro pozna, vendar zaradi solz v očeh ni videl ničesar, ni vedel kam teče, sploh ni vedel kam naj gre.

Tedaj mu je zmanjkalo tal pod nogami. Zaslišal je pljusk in obraz mu je oblila voda iz reke, dober kilometer stran od njegove hiše. Začel je zamahovati, v upanju, da se reši. Vendar vse zaman. Od fizične izmučenosti zaradi teka in še večje psihične, sploh ni imel moči v telesu.

Prepustil se je toku. Upal je, da bo preprosto utonil. Ni imel več volje do življenja. Življenja, ki je bilo sedaj zanj brez pomena, smisla. Tok, ga je nosil in nosil, dokler ni že skoraj nezavesten nasedel v plitvini.

Brian je odprl oči in pogledal v nebo. Pred očmi se mu je bleščalo od izmučenosti. Sploh ni mogel izostriti pogleda. V tem trenutku je bilo zanj najbolj preprosto, da se neha boriti za življenje, preprosto je obupal in se prepustil poti ki vodi v smrt.
Preden so se mu veke zaprle je z zadnjimi močmi dvignil pogled in se ozrl k svojim dlanem. Njegove dlani niso več plamenele v ognju, vendar se mu je zdelo, da je lahko še vedno ugledal presketanje na prstnih konicah.
Veke so mu omahnile in izgubil je zavest.
......................................................................................................
Mislim da je bil ta del malce krajši. Aja plis povejte kak se vam je zdel pa če vam je dolžina ok.
Lp HRHGLN24