HEJJ MOJI CATIJI, TUKAJ BOM DALA MOJO ZGODBO KI SEM JO NAPISALA V 4. RAZREDU. MOGOČE NI RAVNO ODRASLA VENDAR ŽELIM DA VIDITE. NAŠLA SEM JO NA KOMPU IN BI RADA VIDELA KOMENTARJE KER ME ZANIMA KAKO SEM NAPISALA.
---------------------------------
Ko me je zjutraj mama poklicala k zajtrku, sem pred vrati terase zagledala naša domača sladkorčka, mucka, Čarlija in Oliverja. Kot vedno sem ju pobožala in ju dvignila k meni.
Nekega dne sta se odpravila na kratko pot, ampak onadva nista vedela, da bo pot zelo dolga. Hodila sta in hodila na koncu pa prišla do zanimive jame. Odpravila sta se v jamo ter v njej ujela vsak svojo miš. Pojedla sta jo nato pa nadaljevala pot po jami. Na koncu sta prišla do majhne skrinjice in jo odprla. V njej sta našla zemljevid do zelo posebnega zaklada. Ogledala sta si zemljevid in ugotovila, da je pot zelo težka. Ko sta prišla iz jame, sta na travi zagledala zelo čudno bitje. Pozdravila in vprašala sta ga: »Pozdravljeno čudno bitje. Kdo si? Ali nama lahko pomagaš najti pot do zaklada? Mimogrede, sva mačka Čarli in Oliver.« Čudno bitje je odgovorilo: »Pozdravljena, jaz sem škrat Mamul. Če želita, da vama pomagam, vama lahko.« In tako so se odpravili.
Ko so hodili po gozdu so srečali miško. »Živijo. Kaj delate tukaj?« je kar naenkrat rekla miška. »Iščemo zaklad in potrebujemo pomoč, še prej pa se moramo predstaviti. Smo Čarli, Oliver in Mamul. Kdo pa si ti in ali nam lahko pomagaš?« »Jaz sem Tiška in z veseljem vam pomagam.« Skupaj so se odpravili naprej.
Čarli je pogledal na zemljevid in videl da morajo na goro. Odšli so mimo gozda. Potem so prišli na hrib in se razgledali. »Poglejte, tam je tista gora, na katero moramo.« reče Čarli. »Vendar se sploh ne vidi vrha. Prekrivajo ga oblaki.« nadaljuje. »Temno je že. Predlagam, da pot nadaljujemo jutri.« In tako so se ulegli na trato. Mamul je začel sanjati, kako je prejšnji teden jedel jabolčno pito, ki mu je bila zelo všeč in spet so se mu zacedil sline in imel je še ene sanje in sicer o oddaji ki jo je gledal prejšnji teden.
Tiški je uspelo zelo zgodaj vstati. Za tem je zbudila še druge. Odpravili so se na pot. Čez pol ure so prispeli do gore. Čarli je prestrašeno rekel: »Ne vem, kako bomo prišli do vrha. Zelo visoko je in od tu se ga sploh ne vidi.« Previdno so se začelo vzpenjati. Simon je skoraj padel vendar se je hitro prijel za skalo.
In čez eno uro so se končno lahko odpočili. Ampak zakaj? Ker so prišli do vrha! Začeli so iskati skrinjo z namigom. Tiška jih je poklicala: »Pridite, našla sem majhno odprtino. Poglejmo če je kaj v njej.« Ker je bila Tiška majhna tako kot odprtina, so se odločili, da gre vanjo. Previdno je vstopila in prišla v zelo majhno jamo. Ko je prišla ven je prinesla samo papir, saj je bila skrinja prevelika, da bi jo lahko dala čez odprtino. Na papirju je pisalo: Bravo, skoraj ste že prispeli do zaklada. Ta uganka bo najtežja. Do zdaj še nikomur ni uspelo priti, saj je uganka preveč zapletena. Ta se glasi: Cvetovi so majhni, veliki, debeli in suhi. V njih skrito je življenje. In v tistem življenju, je radost vsak dan. »Kaj naj bi to pomenilo?« začudeno vpraša Mamul. »Preprosto je! V cvetovih je življenje. V njih so živa bitja, vendar katera? Čisto vse mi je jasno, samo ne vem kam moramo.« je odgovoril Oliver. Pogledal je na drugo stran papirja in še nekaj je pisalo: Pri njivi pod goro je milijon cvetlic, a le v eni, največji je življenje.
Odpravili so se z gore. Celo večnost je trajalo, da so prišli z nje. Zato je pisalo: Hodil in hodil boš pa ne bo konca.

Končno so prišl do njive. Najbolj jim je bilo smešno, ko so na robu njive zagledali sam čevelj in videli so tudi zelo lepega konja.
Na levi strani roba njive so zagledali miljon cvetlic. Odpravili so se. Med tem ko so hodili je Tiška imela veliko domišljije saj je govorila zgodbe o knjičnici in kraljici, povedala pa je tudi resnično zgodbo, ki je govorila o tem kaj si je naredil njen prijatelj. Tako veseli so bili, ko so prišli do cvetlic, saj je Tiška morala utihniti. Sprehodili so se. Oliver je zagledal največjo cvetlico od nekdaj. Prijatelje je povabil, ampak jih je opozoril naj ne bodo preglasni. Pod cvetlico je Mamul zagledal majhen papir. Vsi so ga skupaj, na tiho prebrali: Roke vam dajo največ moči. Z njimi boste odprli cvet. Dovolj vas je da se postavite okoli cvetlice. Obkrožili so jo. Prijeli so cvet, a ta jih je odbil od njih. »Kaj pa če se primemo za roke, oz. za tačke tisti ki jih imaste.« je povedal Čarli. Vsi so se strinjali. Prijeli so se. Zasijala je zlata svetloba in cvet se je odprl. V cvetu so zagledali polno vil in vilincev, ki so plesali. Naenkrat so vile in vilinci zagledali vseh pet junakov. Glasba je utihnila in vsi v cvetu so se tresli. »Ne bojte se, mi smo tukaj ker iščemo zaklad. Ampak na enem namigu je pisalo, da je zaklad tukaj. Ali veste kje je?« začnne govoriti Oliver. Neka vila je začela govoriti. »Vemo kje zaklad, drugače ste ga pa že dobili. Ta zaklad je bil zlat sij, ko se je cvet odprl. Dobili ste radost, prijateljstvo in mir. V iskanju zaklada ste sodelovali. Če ne bi bilo vsaj enega od tu, ne bi dobili zaklada. Zaklad ni le zlato ali denar.« Vsem se je zdelo, da je bilo to tako lepo povedano.

Po nekaj času so odšli.na poti domov so razmišljali: . Zaklad ni le zlato ali denar.Veseli so bili, da so se znašli v takšni pustolovščini. In tako se je končala pustolovščina vseh štirih junakov, z imeni: Čarli, Oliver, Tiška in Mamul.