*b*10. poglavje- Ljubiti in biti ljubljen*b*
*i*"Z besedami ne moreš zabiti žeblja ..."*i*
*i*"Ne, lahko pa začnete vojno z njimi." - Ben Galley*i*

*i*Prav dobro se spominjam večera, ko je umrla babica. Že nekaj tednov je bila v bolnici in vsi smo vedeli, da bo kmalu prišel dan, ko je ne bo več med nami. Toda vseeno – ko sem izvedela to novico, me je močno pretreslo.*i*
*i*Babico sem imela nadvse rada. Poleg mame, je bila edina oseba h kateri sem se lahko zatekla po pomoč. Vedno si je vzela čas zame, mi pripovedovala zgodbe in se igrala z mano, saj je bila mama večino dneva v službi. Oče pa… No. Pil je.*i*
*i*Ko je umrl moj dedek, se je preselila k nam in živela v majhni sobici. Takrat se je zdelo, da je v moje življenje posijalo nekaj sonca. Večkrat me je ščitila pred očetom, ko je ta prišel domov pijan. Samo pogledati ga je morala s tistim svojim pogledom, ki je segel v dušo in on se je odmajal mimo nje, se zvalil v posteljo in naju z mamo pustil pri miru. Vse do takrat. Ko je umrla.*i*

*i*Z mamo sva sedeli za mizo v sobi – ki je bila namenjena kuhinji, dnevni sobi in spalnici mojih staršev – ter jokali. Po licih so nama tekle grenke solze, ki sva jih utirali v rokave najine obleke.*i* *i*»Ne skrbi,« me je poskušala potolažiti mama, »zdaj je gotovo na lepšem. Od zdaj naprej bo vedno s tabo, nosila jo boš v srcu.« Po navadi bi ob taki izjavi zavila z očmi. Sovražila sem nepotrebne, tolažilne besede, ko vsi vedo, da v tistem trenutku ne bi nič pomagale. Bile so še ena od plehkih navad nas ljudi, ki -ko nam je hudo in ne vemo kaj bi- poskušajo ublažiti bolečino. Toda zakaj bi blažili bolečino? Mar ni tam zato, da bi jo čutili?*i*
*i*Potem je v hišo vstopil oče. Zaloputnil je z vrati in z glasnimi, donečimi koraki začel stopati po stanovanju, ter si pri tem nekaj mrmral. Vedela sem kaj sledi: »Pojdi v svojo sobo Anna,« je rekla mama, sama pa vstala, si pogladila krilo in stopila v preddverje. Po stopnicah sem odšla v svojo podstrešno sobico, toda sredi poti sem se ustavila in prisluhnila dogajanju spodaj.*i*

*i*»… umrla je,« sem uspela ujeti delček maminih besed. Očka je jezno zamomljal nekaj nerazumljivega nato pa je po tleh padlo nekaj steklenega in se razbilo. Mama je zakričala. Nato se je zaslišal ploski udarec. Zopet krik. Predirljiv krik, ki je napolnil moja ušesa. V očeh so se mi začele nabirati solze.*i*


*i*Lahko bi rekla, da je moje življenje krivično. Lahko bi tarnala nad mojo usodo in govorila, da si tega ne zaslužim. Lahko bi, a nisem in tudi ne bom. Kaj pomaga, če se smiliš samemu sebi? Kaj pomaga vse tarnanje in objokovanje svojega življenja? Nič.*i*
*i*Priznam. Večkrat sem sem pomislila kakšne krivice doživljam in z ljubosumjem gledala ostale deklice. Zdelo se je, da so imele vse – ljubečo mater, skrbnega očeta, bratce in sestrice s katerimi so se lahko igrale, veliko in urejeno hišo ter cel kup igrač. Kaj od tega pa sem imela jaz? Samo ljubečo mater. A če dobro pomisliš – če imaš nekoga, ki te ima rad, kaj sploh še potrebuješ?*i*
*i*Mislim, da smo ljudje ustvarjeni z razlogom. Da ljubimo in smo ljubljeni.*i*

⋆⋅☆⋅⋆

»Mi boš pomagal?« me je vprašal oče, ko se je vrnil z goro materiala za popravilo barake, ki ga je našel zunaj. Razporedil ga je po tleh tako, da smo komaj videli kam stopamo. Pokimal sem in stopil do njega. Pridržal sem mu deske, sam pa jih je z žeblji – ki jih je našel bog ve kje- začel zbijati skupaj.
»Lahko poskusim?« sem vprašal in pomignil proti kolu s katerim je tolkel po žebljih.
Odkimal je in nadaljeval z delom. Zavzdihnil sem. S pogledom sem skrivoma poiskal Anno. Sedela je na postelji in poskušala spraviti sukanec skozi iglo, s katero je nameravala sešiti luknje v odejah. Nekaj časa sem opazoval kako se trudi, nakar se je zbodla. Usta je skremžila v tenko črto in spustila tih zvok bolečine. Ko je videla, da je opazujem se je nasmehnila in nasmehnil sem se ji nazaj.

»Brayan?« šele, ko me je oče dregnil v ramo, sem se zavedel, da me kliče. Zardel sem in se obrnil k njemu. Resno je zrl vame, toda kotički njegovih ustnic so namigovali, da mu gre na smeh. »Obrni desko,« je ukazal in brž sem naredil, kar mi je rekel. Nato so se zopet zaslišali zvoki tolčenja, ki so preglasili ves ostali hrup v sobi.


Zvečer smo utrujeni sedli za mizo. Po dolgem in napornem dnevu, nas je čakal zaslužen obrok, ki naj nam bi dal novih moči. Skoraj cel dan smo namreč garali, da bi zvečer zaspali v kar se da topli in udobni baraki.
Sestradan sem bil kot volk in komaj sem čakal, da dobim nekaj kar bom lahko z užitkom pospravil vase. Toda, ko je mama na mizo postavila juho, ki je imela skoraj barvo vode, ter nekaj koščkov prepečenca mi je nasmešek splahnel, prav tako pa ostalim za mizo.

»Žal mi je,« je s krivdo v glasu dejala mama, kakor da bi vedela kaj nas tare. »Varčni moramo biti s hrano. Nove zaloge pridejo šele čez dober teden.« Zaskrbljeno nas je pogledala.
»Je že v redu,« jo je pomiril oče. »Se bomo pač sprijaznili s tem kar imamo. Od lakote gotovo ne bomo umrli.« Kislo smo se nasmehnili. Šala ni bila ravno posrečena.

Mama je začela deliti juho. Na mah sem pojedel kar sem imel na krožniku in ko je bil ta prazen, sem vstal in pogledal v lonec. Bil je prazen. Razočarano sem sedel nazaj in hrepeneče gledal v krožnike ostalih, ki so še jedli.

Nenadoma sem začutil, da me je nekdo drgnil v koleno. Pogledal sem pod mizo pod katero mi je Anna ponujala kos svojega prepečenca. Presenečeno sem jo pogledal. »Na,« mi je zašepetala. Odkimal sem. »Ne, tega ne morem,« sem rekel in njeno roko nežno porinil stran od sebe. »Vzemi, več si delal kakor jaz. Jaz tako ali tako nisem več lačna.« Kos prepečenca v njeni roki me je vse bolj mikal in počasi sem iztegnil dlan ter ga vzel. »Hvala,« sem dejal, ona pa se je le nasmehnila.
---------------
Hej!
Jaj, nov del mi je ratalo napisat. XD najprej se mi je nekoliko zatikal, potem je pa šlo pisanje že čisto gladko. v temle delu sm mela dost motivacije pa zadne čase sm začela spet več brt in mislm, da se to kr pozna haha. sm kr ponosna na tale del. :)
Hvala hvala hvala vm za use za nazaj pa use za naprej haha. :) <333

Ly :kiss:

13L