Zbudi me blisk bele svetlobe, ki mu sledi glasen krik in prošnje na pomoč. Popolnoma buden se poženem s postelje pripravljen na nevarnost. Te ni od nikoder. Elyna se v človeški obliki premetava po blazini in iz ust se ji izvija grozljivo kričanje. Po licih ji v potokih lijejo solze. Prestrašeno se zapodim k njej in jo stresem za rame.
»Elyna! Zbudi se vendar!« siknem, ker se ne zbudi in ji primažem klofuto. To deluje in dekle prestrašeno odpre oči.
»Oprosti…« zašepetam in odmaknem roke z nje. Ne odgovori mi, ampak samo sunkovito diha. Pogled ji panično drvi po prostoru.
»Vzel jih je, ugrabil, ubil…« zašepeta bolj sebi kot meni. Ne vem če je sploh opazila, da sem tu.
»Hej, umiri se,« ji tiho rečem in z dlanjo njeno brado nežno potegnem k sebi, da me pogleda v oči. »Konec je,« šepnem. Za trenutek popolnoma obmiruje in mi vrne pogled, nato se počasi odmakne.
»Žal mi je,« reče skozi solze. »Nočne more, tokrat prvič po napadu,«
»Napadu?« se ne morem zadržati.
Suhe ustnice ji zadrhtijo in takoj obžalujem svojo radovednost.
»Himere. Napadajo naše vasi in naša mesta. Požgejo jih do tal in vso našo lastnino ter zemljo z njimi. Odpeljejo ženske in otroke, imajo jih za sužnje. Moške večinoma pobijejo… Preden si me našel sem bežala. Pred enim tednom so napadli mojo vas, nekako mi je uspelo uiti. Ne vem kaj se je zgodilo z mojo družino. Ne vem ali so sploh živi!« izdavi in v rokah mečka svojo staro obleko. Lica ima mokra od slanih solz, ki ne ne nehajo in ne nehajo teči.
»To je grozljivo,« dahnem in jo brez omahovanja stisnem v sočuten objem. Dekle povsem otrpne, niti diha ne. Preplašeno jo pogledam.
»Nikoli me še ni noben fant objel,« reče v obrazložitev, ampak se ne odmakne. Nekaj minut samo tako objeta obsediva in v tišini prisluškujeva dihanju drug drugega. Morda to dekle še nikoli ni občutilo ljubezni, pomislim.
»Idejo imam,« rečem in pustim, da njene nežne roke zapustijo mesto na mojem hrbtu. Nato se sprehodim do postelje in iz nje potegnem kovter ter ga razprostrem pred kaminom, kjer gori prijeten ogenjček. Na kovter vržem še nekaj blazin in prinesem dve debeli deki. Elyna me nemo opazuje. »Še na stvar!« napovem in iz nočne omarice potegnem vrečko božičnih medenjakov.
»Zakaj imaš piškote v spalnici?« zamrmra dekle in zmaje z glavo.
»Nikoli ne veš,« se zarežim in ji ponudim roko. Na lica se ji nariše droben nasmeh, ko seže vanjo in pusti, da jo odvedem do ležišča pred kaminom.
»Ti res znaš tolažit,« reče in iz vrečke potegne medenjak v obliki smrečice. »Jaz sem obupna, ko gre za te reči.«
»Trudim se!« skomignem med žvečenjem. »Zdaj pa si ti na vrsti, da objasniš stvari, začniva z… kaj pa vem… osebnimi podatki.«
»Uh… No prihajam iz dežele, kjer živijo spreminjevalci oblike. Ime ni pomembno, ker je ne poznaš. Imela sem starše in dva starejša brata ter sestrico…«
»Imaš. Ne verjamem, da so mrtvi,« jo prekinem.
»Kakorkoli, stara sem šestnajst let, kmalu bom sedemnajst. Moja druga oblika je sneženi leopard in najljubši praznik božič.« zdrdra in si v usta stlači še en piškot.
»Moj tudi.« pokimam. »Lahko ti pokažem kakšne čudovite običaje imamo tukaj v božičnem času, najlepši je dvorni božični ples in novoletna gala zabava. Poleg tega pa je še peka največjega sadnega kolača, izmenjamo si izvirna darila…«
»Nisem nameravala tako dolgo ostati. Hvala, ker si tako pozoren, ampak vrniti se moram. Pomagati moram družini, če so še živi ali pa jih vsaj dostojno pokopati,« popolnoma resno prekine moj govor.
»Oh!« zamežikam, ta pogovor ne gre v pravo smer. »Ne smeš oditi!«
»Kaj!? Seveda lahko! Moram, Oliver!« obraz se ji v besu spači.
»Ne, ne razumeš!« o ne, o ne, one. »Poslušaj, našel sem te v vsakoletni predbožični igri lov na snežnega leoparda. Ne smeš oditi, ker bi to sprožilo splošen lov nate. Do zdaj so vsi mislili, da ne obstajaš. Da živiš le v legendah. Vsak dan jih zadržujem, da te ne pridejo nadlegovat. In niti jaz ne vem kaj bitje iz pravljic počne v moji spalnici! Poleg tega si tukaj popolnoma varna dokler si skrita!«
»Torej sploh ne bi smela… obstajati? A pri vas ni spreminjevalcev oblike?« pretreseno si z roko prekrije usta.
»Prvič vidim nekoga takšnega kot si ti. Vendar pa sem že slišal za vas. Živite v legendah, vi, himere, goblini, kentavri… Vse do zdaj, ko si tukaj ti! Kako je to sploh mogoče?« zmedeno zmajem z glavo.
»Obstajajo portali!« reče hitro, nato pa široko razpre oči in si jih prekrije z rokami.
»Kaj? Elyna!« takoj mi je jasno, da ji o tem ni dovoljeno spregovoriti besedice.
»Obstajajo portali,« ponovi in počasi odmakne dlani z obraza. »O katerih ne smem govoriti in prisezi, da ti tudi ne boš!«
»Prisežem!«
»Tako sem prišla sem, ampak ne misli, da vsi vejo za portale. Ve samo moja družina. Skrivnost se prenaša iz roda v rod. Zdaj pa ne povem niti besede več,« odločno prekriža roke na prsih in takoj mi je jasno, da z vprašanji ne bom nič dosegel. Raje se uležem na trebuh in zasanjano zazrem v plamene.
»Jutri greva z Ilianom po božičnih nakupih. Bi šla z nama? V človeški obliki seveda.« predlagam in jo pogledam v bled obraz po katerem pleše svetloba ognja.
»Z veseljem!« pokima in se še sama zakoplje v kup odej, ter skoraj v trenutku zaspi.