Govoriti moram z njo. Ampak ne morem. Dneve se je izogibam in vilincem, ki jo želijo videti znova in znova govorim, da še ni dovolj pri močeh za obiske. Ne vem kako naj zakrijem njeno poreklo. Obraz si nemočno pokrijem z dlanmi. Odkar je prišla le je in spi. Odkar sem jo tistega dne zasačil v človeški obliki se ne spreminja več. Niti Ilianu ne morem povedati. Saj niti njenega imena ne poznam. Res moram govoriti z njo. Zdaj, takoj.
»Poslušaj!« začnem in se počutim karseda neumno. Leopard, ki leži na svoji plazini radovedno dvigne glavo. »Morava se pomeniti o nekaterih stvareh. Bi se lahko, em, spremenila?« živčno se presedem na postelji in vlečem za nitke na posteljnini. Leopardka me sumničavo pogleda, nato pa skloni mačjo glavo in se osredotoči na magijo. Čez trenutek je pred mano enako dekle, ki je zadnjič sedelo na okenski polici. Udobno se namesti in prekriža noge. Krivo se počutim ob pogledu na njeno razcapano obleko.
»Kje sem?« zašepeta in pri tem komaj kaj razpre ustnice.
»Na vilinskem dvoru v deželi Nix,« rečem, ona pa se ob tem se namršči. »Ne veš kje je to?« vprašam. Odkima.
Nekaj minut samo sediva v tišini in preučujeva drug drugega. Nato se končno opogumim: »Kako ti je ime?«
»Elyna,«
»Jaz sem Oliver,«
Počasi se nasmehne in pokaže vrsto belih zob. »Lepo ime imaš. Si vilinec?«
»Vsi tukaj smo vilinci. Ali nisi še nikoli nobenega, no… videla?« začudeno nagnem glavo. Od kod prihaja, da ne ve teh stvari?
»Tam, kjer živim ni vilincev, so pa zato druga nesramna bitja,«
»So ti ona to storila?« pomignem proti njenemu iznakaženemu telesu.
»Storila so mi veliko hujše stvari kot je to!« zarenči in v oči ji privrejo solze.
»Oprosti, nisem te želel…«
»Je že v redu, nisi kriv,« zamrmra in si z uničenim trakom obleke obriše lica.
»Bi šla na sprehod?« previdno vprašam, ker jo želim spraviti v boljšo voljo. Takoj dvigne glavo in njene sive oči mi povejo odgovor. Nato se v blisku spremeni, Sneženi leopard se mi približa in nastavi svoj močan vrat. Hitro ji zapnem ovratnico.
»Princa bova tudi vzela sabo, prav?« mačka me v odgovor pogleda tako nejevoljno, da mi na obraz prikliče nasmešek. »Ampak pred nikomer se ne smeš preobraziti. Nikoli!« ji zabičam.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Čim pod tacami začutim hladen sneg se navdušeno zapodim v kup ob vrtni potki in z njim omavžam vse okoli sebe. Razigrano se povaljam in skačem naokoli. Oliver je bil dovolj prijazen, da je vzel daljši povodec. Stražarji ob vratih me gledajo velikih oči in si šepetajo. Princ Ilian in Oliver se smejita in s sebe stepata sneg. Navdušena se zapodim naprej po potki, končno svež hladen zrak. Fanta mi hitro sledita.
»Počasneje, punca!« med smehom izdavi Oliver in me poboža po kosmati glavi, ko se končno ustavim.
»Zelo krotka je. Je to normalno?« me začudeno pogleda prestolonaslednik. Z Oliverjem si izmenjava opozorilen pogled.
»Kaj pa vem, najbrž se me je že navadila?« odgovori in si živčno grize ustnico. »Saj je tukaj že skoraj cel teden!«
»Vseeno je čudno!« skomigne Ilian.
Jaz pa se ne oziram več na njiju in se pretegujem na puhasti snežni odeji. Oliverju ne zaupam. Še zdaleč ne. In njegovemu prijatelju niti. Ne vem, kako in zakaj sem se znašla tukaj, ampak sem hvaležna, ker me zdravijo. Ko bom dovolj pri močeh bom zbežala. Odšla bom nazaj k portalu, našla bom pot. Vrnila se bom v svojo deželo. Zapustila bom ta bitja.