Hello! It's me! Again!:joy::grin::grimacing:
Upam, upam, da ste v redu! :nerd:
Danes je 05.06.2021! Še malo pa bodo počitnice! Spomnite se na to, ko boste žalostni!:kissing::muscle:
No, tukaj je nov del moje zgodbe! Upam, da vam bo všeč!
Mislim, da je ta malo daljši! Je?:thinking: Jaz imam namreč pravilo, da za vsako zgodbo napišem 'eno stran in pol' v wordu! Tukaj pa sem nekaj zamešala in napisala še eno stran zraven, ker sem mislila, da imam premalo! :smirk::joy::grin::grimacing: Ups!
Upam, da vas to ne moti!
Preden pa se naveličate tega mojega govorjenja in preprosto stisnete tisto puščico 'nazaj' bom citirala zgodbo!:wink::grinning:
RTM!
Vaša JustLilly oz. Lilika:stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye:
***
~Nov fant~
»Pozdravljena,« je še zmeraj nasmejano dejal Leo in me precej vidno preletel s pogledom. Izgledal je res dobro. Njegovi črni lasje so bili rahlo skodran, eden mu je padal na čelo in grem stavit, da kadi in igra kitaro. »Kaj bi rad?« sem zinila še preden bi uspela pomisliti, da je njegov cilj najbrž bil ravno to - da me razjezi. »Oh, nisi jutranji tip,« se je še kar smejal, da bi ga najraje zadavila. Ko sem ostala tiho in le strmela vanj je postajal vedno bolj zadovoljen. Moje strmenje si je napačno razlagal. »Saj vem, da sem lep…« je začel potem pa utihnil, ko je videl moj pogled. »Gledala sem te, zato, ker si moram ogledati mojega bodočega sovražnika. Moram poznati vsak košček tvojega telesa, da vem kje te lahko prizadenem,« sem pojasnila in gledal me je. In gledal me je. In še kar me je gledal. »Saj veš, da boš igrala mojo punco, ne?« je čez čas dejal in me pogledal. Naravnost v oči. »Veš ti? Ker včeraj ni kazalo, da sploh veš, da sem tu,« sem zinila nazaj in ga izzivalno pogledala. »Joj! Se sploh zavedaš koliko puncam se moram odreči, zaradi tebe? Jaz nikoli nimam punce, to je res. Imam pa zmenke in vse tisto kar pride zraven. Zdaj pa se bom moral ustaliti. Samo prikazala si se in mi spremenila… vse! Sploh ne vem kako bom pojasnil najino 'razmerje', ker si tukaj komaj dva dneva. Zakaj si tukaj z nami, ha? Zakaj živiš pri nas? Vse to se bodo ljudje spraševali in kaj naj rečem. 'Njeni straši so kriminalci in so pristali v zaporu, ker so oropali banko in ubili več kot dvajset ljudi in, zaradi njene varnosti je zdaj pač tu.' To naj jim rečem?« je skorajda kričal zdaj. Jaz pa sem samo strmela vanj in samo strmela. Moja starša sta ubijala? »Boš kaj rekla?« je čez čas dejal. » J-jaz, jaz…« sem šepnila potem pa stekla v notranjost svoje sobe. Še preden bi lahko zaprla balkonska vrata sem padla v divji jok in samo upala sem, da ga ni slišal. »Dobro jutro,« je na vrata potrkala neznana roka. Karseda normalno sem odgovorila nazaj in čakala kaj bo sledilo. »Danes je nedelja, veš? Jutri greš v šolo. Nekako smo mislili, da bi se pogovorili kako bo vse potekalo in to. Pač, se bi nam pridružila pri zajtrku? Mama je obljubila, da tudi Leo pride, da ga boš spoznala,« je nežno govorila Elle kot da bi vedela, da jočem za vrati. No, mogoče pa celo je. »Ja, bom prišla,« sem odgovorila in molila, da bo odšla stran. »Si v redu?« je čez čas vprašala. »Ja, ja,« sem takoj vzkliknila. »Lahko potem vstopim?« je sledilo naslednje vprašanje. »Uh, ja,« sem izdihnila in ji odklenila vrata. Najprej je vame strmela z široko odprtimi oči potem pa je , še preden bi se uspela umakniti, planila nadme in me stisnila v topel objem. »Vse sem slišala,« je šepnila in me še bolj stisnila k sebi.

~Zajtrk~
»Dobro jutro, ljubica!« je k meni pritekla Alice in me objela. Kljub temu, da sem bila tudi sama takšna 'odprta' oseba in sem bila zelo pozitivna v vseh pogledih se mi je njihova domačnost zdela tuja in čudna. Mislim, komaj se poznamo pa me že štejejo za eno izmed njih. Leo je seveda izjema. Po tem, ko smo se posedli in sem si dodobra ogledala mizo, ki je bila naravnost božanska in še več, saj si na njej namreč našel VSE. Od toasta, narezka, namazov vseh vrst, sadja, solate pa vse do sendvičev, krompirčka, sladoleda, soka in tako dalje. No, potem se je prikazal Leo. Bil je oblečen v strgane kavbojke in sprano majico. V trenutku, ko je vstopil je pogovor zamrl (najbrž se sprašujte kako se pogovarjamo. No, delno francosko (res znam dobro govoriti v tem jeziku, saj sem hodila na tečaj pa še v šoli smo jo imeli), delno pa v angleščini (ki je moj materni jezik, oni pa jo vsi znajo. Razen Nicka, seveda)), njegove oči pa so šinile k mojim. Gledal me je. Zaznala sem kanček prezira v njegovih očeh. Čakaj, kaj? Skrb? Strah? Ne. Samo zdelo se mi je. »To je naš dragi Leonardo,« je do njega stopila Alice in ga nežno porinila v mojo smer. Skoraj sem se zasmejala. Mislim, to je bilo vse preveč podobnosti z imenom mojega kužka. »Pozdravljena,« je zamrmral in sedel na stol zraven mene, ki so ga nalašč pustili praznega, ko smo se posedali. »Pozdravljen,« sem odzdravila in se rahlo nasmehnila. »Leo, mogoče bi se lahko tudi sam predstavil Lily. Tvoja bodoča punca je,« je malce jezno dejala in ga prebadala z očmi. »Oh, ja, seveda,« se je skorajda zasmejal in se obrnil v mojo smer. Zleknil se je na stolu in to točno tako kot je zleknjen prvič spoznal svojo punco na balkonu. »Jaz sem Leo,« je dejal in se sladko smejal: »Hodim v drugi letnik, tako kot ti. Igram kitaro (sem vedela, sem pomislila) in treniram nogomet. S tabo se bom pogovarjal v angleščini, ker jo znam. Seveda pa pričakujem, da se naučiš francoščino, ker jo boš rabila, če ne želiš preveč izstopati. Zato boš danes dan preživela z mano,« je dejal in se naveličano obrnil v smer svoje mame potem na nadaljeval: »O tem kako sva postala par se še dogovarjamo. Ja, to je vse. Zdaj pa bom jedel, ker sem lačen. Zgodaj sem vstal,« se je zasmejal in obrnil stran od mene.


~Soba za šolo ~
Naj vam nekaj povem. Za mojega lažnega fanta so mi dodelili 'bad boy-a' in hkrati 'good boy-a'. Ne samo, da ima tetovažo za katero še ne vem kaj predstavljala (sumim nago dekle!!) je njegova soba vsa v črnem in belem in veliko preveč pospravljena. Njegove oči so kot najgloblji ocean črnila in so res lepe. To me zelo moti. Da je tako lep, namreč. Najbolj moteče je pa dejstvo, da je tip genij. Njegova soba je bila namreč polna priznanj in nekih pokalov, ki so mi vlivali občutek manjvrednosti. Vendar je na žal zraven tega, da je prevzeten, lep, popularen (tako sklepam saj sem ga po zajtrku poiskala na Instagramu in ima pet milijonov naročnikov), pameten in talentiran, žal tudi zelo senzibilen. Preprosto je začutil, da se čudno počutim v njegovi sobi in me je začel na to temo zafrkavati.
»No, to je moja soba. Zate sklepam, da se v njej ne počutiš neprijetno kot se večina luzerjev, ki sem jih slučajno imel za prijatelje,« je dejal in prav slišala sem posmehljiv ton v njegovem grelnem glasu. »Ne, čisto v redu se počutim,« sem se zlagala in skrivala divjo rdečico. »No, potem pa v redu. Greva zdaj v mojo sobo za šolo,« je pripomnil in se odpravil do vrat črne barve. »Svojo sobo za šolo imaš?« sem strmela za njim. »Ja, seveda!«
»O vau,« sem se odprla usta. Njegova soba je bila lepa, vendar malo preveč pesimistična. Njegova 'soba za šolo' je bila pa preveč delavna. Ni bila velika in ne pretirano prostorna, vendar je bila kljub temu čudovita. Točno pred mano je bila ob steni velika lesena miza na kateri je počival velik računalnik in njegov zaslon je osvetljevala led lučka. Zraven mize je stal udoben in zagotovo drag stol iz usnja. Na levi strani je bila okno, ki je gledalo na čudovit park (kako bogati pa so?) in na desni strani… Je bila polno pokalov. Resnično se ne hecam. Cela stena je bila pokrita z policami polnimi pokalov. »Mogoče bi zdaj začela s francoščino,« sem zaslišala njegov glas.


~Francoščina in njegove besede~
»Se hecaš?« sem vzkliknila po eni uri trdega učenja. »Ne,« je dejal in si utrujena pomel oči. »Ne bom,« sem jezno dejala. »Glej, ne gre drugače,« je povzdignil glas. Po eni uri učenja sem bila resnično izmučena in edino na kar sem lahko mislila so bile bedne francoske besede. Potem pa mi je povedal… Povedal mi je zgodbo o tem kako sva postala par. In ni mi bila všeč.
»Lani, ko je šel Leo na počitnice na Havaje sem bila tam tudi jaz. Najprej se sploh nisva opazila potem pa sem nekega večera plavala in tam je bil Leo. Nekako sva se začela pogovarjati in v naslednjih dnevih sva postala prijatelja. Čez en teden sva pa že hodila. Vendar sva oba vedela, da je to le poletna romanca in sva zato brez težav zapustila Havaje. Midva sva ostala le spomin. Potem pa mi je kasneje tistega leta umrla moja mama in ostala sem brez družine, saj je moj oče umrl ko sem bila še majhna. Odločila sem se, da bom začela hoditi v srednjo šolo v bližnjem mestu in tam hodila v študentski dom. Moj primer so objavili na neki spletni strani, ki denarno pomaga najstnikom čeprav denarja nisem potrebovala, ker smo bili bogati se temu nisem upirala. Tako je zame izvedel Jack oziroma gospod DeRosa in se me spomnil. Vprašal je, če bi se želela preseliti k njim in po dolgem prigovarjanju mojega psihologa me je ta prepričal, da je tako najbolje zame. Malo me je bilo namreč še zmeraj strah kaj bo z nama. Strah je bil odveč. V trenutku sva se ujela in postala par. Spremenila sva se v človeka, ki sta se na Havajih poljubljala na plaži ob enajstih ponoči,« naj bi razložila radovednim pogledom.
A se hecaš? Kdo si je zmislil TO zgodbo? Še meni je:
a) Premalo logična
b) Nesmiselna
c) Osladna
d) Preveč, preveč luknjasta
e) Grozna
f) NESMISELNA (še enkrat)
pa nisem genij.
Vendar se seveda nimam pravice upirate kot me je obvestil Leo. »Nimaš se pravice upirati! Vzeli smo te pod streho in ne misli, da si tukaj doma. Ker nisi. Si samo navadna najstnica, ki je naredila vse narobe. Sprijazni se! Pa še tvoji starši so kriminalci! In ti si si hči kriminalcev. Takšne nikoli niso priden, prijazne in pomembne za človeštvo. Okej? Tako, da mi je čisto vseeno!«
Pojma nimam od kod je prišlo to nesramno obnašanje, ampak v tem trenutku sem ga tako zelo zasovražila, da sem zapustila sobo vmes pa kričala kletvice.