{DAMON}
Začenja se.
Damon Bone je pogledal v nevihtno nebo. Iskal je kakršen koli znak, da je na pravi poti, vedoč, da ga od belih strel na črnem nebu ne bo dobil. Toda če so mu že kaj povedale, je bilo to to, da mu zmanjkuje časa. Na pot je odšel pred nekaj tedni in prečkal več kot polovico kraljestva, pa bo vseeno prišel prepozno. Ni točno vedel, kaj ga bo na cilju čakalo; odpisani niso bili ravno gostobesedni. Povedali so mu le, da je usoda kraljestva odvisna od njega, uspešnosti njegovega potovanja in cilja, ki so mu ga zadali: priti do Razpotja. Kraj ruševin, prahu in ognja; kraj smrti. Ni bilo veliko ljudi, ki so prišli do tja živi, še manj pa takih, ki so se od tam vrnili. Damona tega kraja ni bilo strah; veliko bolj ga je bilo tistega, kar bo tam našel.
Spodbodel je Viharja, svojega kot noč črnega žrebca, ta pa se je hitro kot veter pognal naprej. Ni bilo več veliko časa. Odpisani so mu dali za pot na voljo sedem tednov, kar se je Damonu zdelo veliko premalo, da bi lahko prepotoval celotno kraljestvo. Stražno mesto je bilo na zahodu kraljestva, medtem, ko je bilo Razpotje na skrajnem vzhodu: moral je prečiti veliko preveč goratih pobočij in ledenikov, da je prišel do sem, pa mu je časa vseeno zmanjkovalo. Zdaj se je iztekal sedmi teden, pred sabo pa je imel še Nevithne pečine in Mesto duhov: najtežji preizkušnji na njegovi poti. Od zahoda proti vzhodu so bili kraji, skozi katere je moral, vse bolj nevarni in zahrbtni. Seveda bi se jim lahko tudi izognil, ampak potem bi po nepotrebnem izgubljal čas, ki pa ga že tako ni imel veliko. Ni se celo življenje uril v Stražnem mestu le zato, da se bo preprosto izognil največjim preizkušnjam. Toda vse odkar je Damon prečkal Območje znanega se mu je zdelo, da ga na nekaj pa vendarle niso pripravili: na glasove. Izven Območja znanega ni bilo ničesar, kar ne bi umrlo že po kakem tednu ali dveh in Damon je to razumel šele, ko je prišel na Poljane kaznovanja. V njegovi glavi se je naselilo nešteto breztelesnih glasov, mu šepetalo, naj se obrne, da tukaj ni nič zanj. Skoraj bi jim verjel. Skoraj bi rekel Viharju, naj se obrne, vendar potem se je spomnil, zakaj je tukaj. Nalogo ima. Mora naprej.
Glasovi niso utihnili še dolgo zatem, vendar Damon se je naučil, kako naj jih odmisli. Toda vse bolj se je spraševal, ali je sploh kateri vojak iz Stražnega mesta kdaj bil tukaj. Če bi res kdo bil, bi šolanju vojakov nemudoma dodal tudi upiranje takim rečem.
Ali pa je kdo bil, vendar se ni več vrnil.
Tudi tega Damonu ni bilo težko verjeti. Vse v teh krajih je bilo narejeno tako, da te ubije ali te spravi na rob smrti: strupena voda, majhni kosi stekla namesto peska, ognjene reke. Nič od tega ti ni pomagalo preživeti in tudi stvari, ki si jih prinesel s seboj, kot voda in hrana: vse se je pokvarilo. Po nekaj dneh v tem peklu nič več ni bilo užitno, vendar Damon se je naučil preživeti tudi več tednov brez vsega, to pa zahvaljujoč njegovemu trenerju v Mestu, Aidanu. Bil je zelo nadarjen bojevnik sredi tridesetih, ki je bil vedno pripravljen naučiti se nekaj novega. Vendar večino časa je on učil druge. Damona je naučil bojevanja mož na moža, uporabe orožja in preživetja zunaj Območja znanega: kar pa je Damonu zdaj prišlo zelo prav.
"Daj, Vihar," je zamrmral. "Hitreje."
Konj je v odgovor glasno zahrzal, kot bi hotel reči: *i* Kdo je že sedem tednov neprestano na nogah, a, ti ali jaz? *i*
Damon je napenjal oči, da bi videl še kaj drugega kot dežne kaplje, ki so vedno hitreje in v večjih veličinah padale na kot ognje črna tla, vendar mu ni uspelo. Lahko je samo zaupal Viharju, da ga bo pripeljal na drugo stran nevihte, vendar ga je jezilo, da je bila usoda njegove naloge v rokah nekoga drugega. Sovražil se je zato, ker ni mogel nikomur tako zelo zaupati, niti svojemu konju, ampak tako je pač bilo. Verjel je le v to, kar lahko naredi sam, pa čeprav je s tem naredil krivico svojim zaveznikov in prijateljem, ki so mu zaupali celo tako zelo, da bi v njegove roke postavili svoje življenje. Damon tega ni zmogel.
Pred sabo je zagledal črno črto, ki je z vsakim Viharjevim korakom postajala vse večja in debelejša. Nenadoma se je Damon zavedal, kaj gleda.
"Stoj!" je zakričal in grobo potegnil za uzdo. Črni žrebec je glasbo zarezgetal in se postavil na zadnje noge. Ko je bil prvi šok mimo in je Vihar spet stal na vseh štirih, se je Damon nagnil naprej in previdno pogledal v brezno pred sabo. Ni mu bilo videti konca; lahko bi bilo globoko tri ali pa petdeset metrov. Prispel je do Vražjih pečin.
Napel je oči in v daljavi zagledal previsno polico. Temu kraju niso zastonj rekli Vražji. Če bi Damonu po nekem čudežu skok uspel, bi vseeno zgrmel v temo, če se Viharju na previsu ne bi uspelo ujeti. Pretehtal je možnosti. Naj skoči in tvega? Ali naj najde drugo pot... Ozrl se je okrog sebe in zagledal skalnato polico na drugi strani prepada, kjer bi Viharju lahko uspelo skočiti čez.
Omahoval je in Vihar je to očitno dojel. Sovražil je, ko so drugi dvomili vanj in na nesrečo vseh je tudi kmalu ugotovil, če je imel kdo pomisleke glede njega. Bil je najbolj trmast konj v Stražnem mestu, zaradi česar ga je Damon tudi izbral. Vendar mu je šlo v tistem trenutku na živce, da je imel konj tudi svojo voljo. Začel je vleči proti prepadu in Damon je moral napeti vse sile, da ni še isti trenutek skočil s konja in ga potisnil v prepad. Preusmeril ga je proti delu njune strani prepada, s katerega bi lahko skočila na drugo stran, in mu pete zaril v boke. Vihar je razumel, kdaj mora samo skočiti in kdaj se mora odriniti kot da mu gre za življenje. To je bil eden tistih trenutkov, ko je izbral drugo možnost.
Konj se je pognal kot pravi vihar in preden se je Damon sploh zavedel, sta že letela nad črnim breznom.
In v naslednjem trenutku sta bila čez.
Damon se je zadihan ozrl na drugo stran prepada, kjer sta še pred nekaj sekundami stala. Vihar je preskočil deset metrov. Deset metrov.
"Veš, zato pa nisem pustil, da te vzame kdo drug," je rekel črnemu žrebcu in ga potrepljal po vratu. Vihar je zahrzal, kot bi hotel reči: *i* Kaj, a samo zato? *i*
Damon se je zahahljal, kar je bil zvok, ki ga že dolgo ni izustil, se še zadnjič ozrl proti prepadu, potem pa sta z Viharjem oddirjala naprej.
Damonu se je zdelo, da se je čas ustavil. Vsi zvoki so potihnili, kot bi jih preprosto izklopil. Ptice so nehale peti. Veter je nehal zavijati okoli sivega kamenja. Viharjeve stopinje so utihnile. Slišalo se je samo njegovo počasno in enakomerno dihanje, pa še to je kmalu utihnilo. Je umrl? Ne. Njegovo srce je še vedno nenavadno hitro udarjalo ob rebra, čutil je, kako je vlekel kot led hladen zrak v svoja pljuča, vendar ničesar od tega se ni slišalo.
Prišel je v Mesto duhov.
Z Viharjem sta zadnjih nekaj ur kot veter hitro dirjala mimo sivo-rjavih kamnitih sten, ki jih je Damon prepoznal kot Vražje pečine. Vsakih nekaj sekund se je z vrha, skritega v megli, odkrušil kot omara velik kos kamna, ki bi padel točno nanju, če Vihar ne bi bil tako hiter in Damon ne bi imel tako dobrega sluha. Delovala sta kot usklajena ekipa in niti en kos kamenja ju ni zadel, čeprav je bilo nekajkrat zelo blizu. Tisti prepad je bil le vhod, je spoznal Damon. Preizkušnja, če si dovolj pameten, hiter in močan, da imajo pečine to čast, da te lahko ubijejo.
Niso ju ubile. V nekaj urah galopiranja čez skale sta prišla v meglo, tako gosto, da Damon ni videl niti pet centimetrov pred sabo. Megla je delala živčnega tudi Viharja, ki je neprestano hrzal in se poskušal obrniti nazaj od koder sta prišla. Ampak Damon je iz nekega razloga vedel, da ne bi prišla nazaj, tudi če bi hotela.
Potem pa se megla kot iz nenada razkadila in pred njima se je odprl pogled na črno zemljo. Nikjer ni bilo ničesar drugega kot zoglenela zemlja in nekaj kamnov, prav tako črnih. Med njimi je plavala meglica, ki se je ob njunih nogah zgostila in po Viharju so začele grabiti bele roke.
Prišla sta v Mesto duhov.
Tu se je Damonu prvič zdelo, da je umrl, kljub temu, da je čutil bitje svojega srca in ledeno sapo v pljučih. Slišal je glasove mrtvih, ki so mu šepetali na ušesa, ga vabili, naj se jim pridruži. Skoraj bi jih poslušal. Skoraj bi zlezel z Viharjevega hrbta in se prepustil belim rokam, da ga odpeljejo s sabo na Drugi svet.
Viharjev rezget ga je zbudil.
Močno ga je sunil v boke, in, kot bi se ravnokar prebudil iz globokega spanca, je Vihar stekel. Hitro, a hkrati omotično, kot bi ga usmerjali mrtvi. A Damonu ni bilo mar. Želel si je samo, da bi čim hitreje prišel iz te nočne more, da bi končno prišel na Razpotje, na konec te naloge. Mrtvi so mu še vedno šepetali na ušesa, vendar se je njihov glas izgubljal v daljavi.
Vse dokler se ni pojavil eden najbolj jasnih od vseh. In hkrati najbolj znan.
*i* Dolgo si vztrajal, ljubi moj. Ampak, ali je res vredno? Si se vprašal, zakaj niso odpisani poslali enega svojih elitnih vojakov, naj opravi to nalogo? Si se vprašala, zakaj ravno ti? *i*
Damonu je po licu pritekla solza. Spodbodel je Viharja, da gre hitreje, čeprav ni vedel, ali si želi, da bi glas zamrl v daljavi ali govoril naprej.
*i*Si se vprašal, kaj te čaka na Razpotju? Seveda, dve poti, vedno enaki: resnica ali izziv. Ampak na tebi je, kateri boš izbral.*i*
Glas je zapustil njegovo glavo in Damon se je počutil, kot bi končno prišel do zraka po več letih. Je bil ta glas v njem dlje, kot je mislil? Seveda je bil. V njem je bil že vse odkar jo je spoznal. Svojo sorodno dušo.
Rachel Demetres.
Spomin nanjo ni nikoli zbledel, tako kot ne njen obraz, zven njenega glasu, lepota njenega nasmeha. Bolelo ga je, ko je pomislil nanjo, ampak hkrati si je želel, da ne bi nikoli odšla. Da ne bi z njim odšla v vojno in umrla v prvih bojnih vrsah. Ko je v rokah držal njeno krvavo truplo, je vedel, da je njena smrt njegova krivda. Tako zelo si je želela boriti, oditi v vojno, pa čeprav ji je že neštetokrat povedal, da vojna ni nekaj, kar si je pametno želeti. Ta goreči žar v njej, žar, da bi popravila stvari, ga je prisilil, da se je zaljubil vanjo.
Ko je umrl, je umrl del njega.
Zdaj, ko je zopet spregovorila, je umrl še en del.
Damon sploh ni opazil, kdaj sta z Viharjem zapustila Mesto duhov. Glasovi še kar niso ponehali, ali pa se jih je le on tako navadil, da sploh opazil, kdaj so odšli. Rachelin glas v njegovi glavi je bil še vedno tako zelo živ, da so se ostali le izgubili v njegovem ognjenem žaru. Ni ga pozabil, ampak hkrati se ni mogel spomniti podrobnosti, dokler ni spet spregovorila. Kako je poudarila r-je. Kako je podaljšala posamezne zloge in se kar na sredi povedi ustavila, potem pa nadaljevala, kot da se ne bi zgodilo nič. Vse te podrobnosti so naredile njen govor podoben petju ali pa recitiranju pesmi. Njen glas je bil Damonu najlepši del nje, pa čeprav njena dobrota in želja po spremembah nista bili prav daleč. Najbolj pa je oboževal način, kako je izgovorila njegovo ime; namesto, da bi poudarila a, je bil poudarek na o-ju. Na nek način je bil vesel, da ni izgovorila tudi njegovega imena, saj bi drugače padel z Viharja in nikoli več vstal.
Kot bi konj vedel, kdaj je razmišljal o njem, je zarezgetal in se sunkovito ustavil. Damona je skoraj vrglo iz sedla, vendar se je zadnji hip ujel in se namrščil.
"Kaj pa je, poba?"
Vihar je bil začuda tiho in Damon se je ozrl okoli sebe. Prej sta galopirala okoli velikih skal in po sivi zemlji, kjer se je Mesto duhov končalo, vendar zdaj o tem ni bilo več ne duha ne sluha. Pred njima se je razprostirala le črna zemlja, brez bele megle ali rok, kis o gerabile po njima. Pogledal je za sabo in opazil samo veliko rjavo steno kamenja, ki jima je zapirala pot nazaj. Namrščil se je in spet pogledal naprej, toda tokrat sta bila namesto črne zemlje pred njima dva predora, vklesana v skalnato steno. Okoli njunih nog se je vil zelen dim, ozračje pa je postalo zadušljivo in napeto.
Pred njima je bilo Razpotje.
*i* Daleč si prišel, mladi jezdec. Ampak, ali je bilo vredno tega, kar te čaka? Stojiš na Razpotju, kraju, iz katerega so prišli le redki, tisti, ki pa so, so odšli z zlomljenimi dušami. Pa da vidimo, če bo tebi uspelo drugače. *i*
*i* Na desni strani je Resnica. Če jo izbereš, boš dobil najbolj kruto resnico o svojem življenju, kar si jo lahko zamisliš. Nekaj, o čemer so ti lagali, bo prišlo na plan, tokrat kot resnica. *i*
*i* In na levi? Na levi je Izziv. Če ga izbereš, boš svetu nakopal težave, grehe in smrti. Ti boš tisti, ki bo moral preprečiti katastrofo. Kaj boš izbral, jezdec? *i*
Damon je pogledoval od enega predora proti drugemu. Resnica o njegovem življenju? To so najbrž izbrali tisti, ki so odšli od tukaj z zlomljenimi dušami. In Izziv? Bo umrl, če bo izbral to? Imelo ga je, da bi rekel, da nič od tega, potem pa se mu je posvetilo. Vsi, ki so bili tukaj, so rekli ali resnica ali nič od tega. Nihče ne želi izziva. Nihče ne želi, da bi moral biti on tisti, ki bo moral rešiti svet pred grožnjo, za katero je kriv sam.
"Izziv."
Breztelesni glas se je zasmejal. *i* Še nihče ni izbral izziva. Pogumen si, to drži, Iskalec, ampak ali boš kos tej nalogi? *i*
Damonu so bile besede kot klofuta. Pa ne zato, ker je glas dvomil o njegovi uspešnosti, ampak zaradi tega, kako ga je poklical. Iskalec. Skrivnost, ki jo je dolga leta držal stran od sveta, celo stran od sebe. Ni želel verjeti, da je on tisti, ki bo nekoč moral oditi stran od vsega, kar mu je znano. Naloge Iskalcev so skrivnost za svet, celo za odpisane. Pot je zapisana v njihovem umu, zato je ne more odkriti nihče razen njih samih. Vendar je začetek poti Iskalcev znan vsem: moral bo ven iz kraljestva, čez ocean in nato umreti, tako kot vsi pred njim. Ni bilo enega Iskalca, čigar naloga je uspela. Dvomil je, da bo on kaj drugačen, ko bo prišel njegov čas. V bistvu je najbolj od vsega dvomil, da bo preživel do takrat.
Iskalci niso živeli dolgo. Med nobenim izmed treh klanov niso bili zaželeni; če se je kakšen rodil, so ga ubili, na tak ali drugačen način. Res pa je bilo, da niso takoj vedeli, kdo izmed njih je Iskalec. Izgledali so tako kot večina drugih, vendar se je njihova posebnost skrivala v umu. Pripadniki različnih klanov so videli različne nebesne pojave - Klan zvezd je videl samo zvezde, ne glede na čas, v katerem so pogledali v nebo; Klan lune je videl le luno, vsak mesec v drugačni barvi; Klan sonc pa je videl samo vsa tri preroška sonca.
Iskalci so videli vse to.
Damon se je rodil kot pripadnik Klana lune, zaradi česar je bil najbolj cenjen med stražarji. Take, kot je on, so potrebovali. Do zdaj jih še ni pustil na cedilu, čeprav se je bal dneva, ko jih bo moral. Delal se je normalnega, ko so ga vprašali, kakšne barve je luna ta mesec, jim je iskreno odgovoril. Ko pa je slišal vprašanje, kako so tisti dan postavljena sonca, se je moral na vse pretege zadržati, da ni odgovoril.
Ni vedel, ali lahko Iskalci umrejo še preden se njihova naloga začne, ampak vedel je, da danes ne bo umrl. Ne še.
"Kos ji bom," je rekel nikomur določenemu in v levem predoru se je nenadoma pojavila košara. Damon je skočil z Viharja, ki je razburjeno zarezgetal, in se pomaknil bližje h košari. Ko je bil dovolj blizu, da je lahko videl, kaj je v njej, mu je vzelo sapo.
Dojenček, pokrit z vijolično odejico. Izgledal je, kot bi spal, ampak prsni koš se mu ni premikal. Ji, se je popravil Damon. Deklica je. Kožo je imela nezdravo bledo in ustnice povsem bele, kot sneg.
*i* Ramona Consequene. Pred dvema dnevoma rojena pripadnica Klana sonc. Ubita pred nekaj urami. Iskalka. Ponovno je rojena, saj je uspeh njene naloge, na katero bo morala, ko odraste, odvisen več kot le od sveta. Ti boš moral z njo, Damon Bone. Tvoj izziv je, da jo do takrat, ko bo prišel njen čas, skrivaš in nato pripelješ nazaj z naloge. Živo. *i*
Glas je izginil, prav tako Vihar, Damon, deklica in njihova okolica.
--
Hej! Tukaj sem z novo zgodbo, Doba padlih sonc! :blush: Tale del, ki je v bistvu nekakšen uvod, je ekstra dolg, naslednji deli bodo krajši, i guess (razen, če so vam všeč taki :thinking:). No, fajn se mejte!
*modra* Manon *modra*