{RAMONA}
Ramona Consequene je z gorečo jezo v očeh pogledala svojega vaditelja, Aidana. Čeprav je bil na pogled starejši od nje le nekaj deset let, je bila razlika med njima šteta v stoletjih. Ramoninih sto in Aidanovih sedemsto se je zelo poznalo pri njunem urjenju, pa čeprav bi na prvi pogled morebitno zmago pripisal Ramoni. Vročekrvna bojevnica zlatih las je bila grajena kot nalašč za bojevanje: v nogah, rokah in trupu je imela veliko mišic, posledica vsakodnevnega treninga, bila je bolj majhne postave, divji pogled v zlatih očeh pa je nasprotniku še pred začetkom boja povedal, da misli resno.
Aidan je bil suh in visok, njegove mišice pa kljub stoletjem treningov niso bile tako vidne kot njene. Večina ljudi bi v stavi, kdo bi zmagal, on ali Ramona, stavila nanjo. Vendar je Aidan v sebi skrival ogromen potencial, zaradi česar so ga Stražnem mestu že večkrat poskušali postaviti za raia, poveljnika vojske, pa jih je vsakič zavrnil. Raje je delal kot vaditelj mladim vojakom, jih učil vseh svojih spretnosti. Menda je treniral vse najboljše vojake v Mestu; dva morea, poveljnika druge in četrte legije, trenutnega raia in še veliko vojakov iz prve legije, najboljše v Stražnem mestu. Ramona si je, vse odkar je pri petdesetih prišla v Mesto, želela v to legijo. Želela si je slave in moči, saj so bili nekateri vojaki prve legije celo bolj cenjeni od moreov, njihovih poveljnikov. Vendar jo je Aidan zavrnil vsakič, ko je hotela na preizkuse, ki so potekali dvakrat na leto; eden je bil na začetku leta, za položaj morea in njegovega namestnika, vendar se je tudi zgodilo, da teh preizkusov ni bilo, če so zdajšnji morei dobro vodili svojo legijo; drugi pa je bil za vojake. Ti preizkusi so potekali deset dni v prvem mesecu pomladi. Vsak dan so izbrali deset vojakov za posamezno legijo in dlje časa, kot si bil na preizkusu, za boljšo legijo si se potegoval. Če so odpisani v tebi videli potencial, si ostal vsaj pet dni, če ne, pa si bil izbran v prvih petih. Če si bil po končanem šestem dnevu še vedno na preizkusih, si vedel, da se poteguješ najmanj za tretjo legijo. Ramona je bila prepričana, da bi prišla vsaj do sedmega dne, če ne še dlje, vendar Aidan je bil drugačnega mnenja. V njej je videl veliko potenciala, vendar na preizkuse je ni želel poslati. Vedno je govoril, da bi se ji lahko ponesrečilo in bi za celo življenje pristala v peti legiji, kar bi bilo zanjo in njen talent lahko usodno, ampak Ramona je vedela, da ne bi pristala tam. Tja pošljejo samo zelo nenadarjene vojake, kar pa Ramona ni bila. Še takrat, ko je prvič prestopila prag Stražnega mesta, je vedela več o bojevanju kot vojaki pete legije.
Spet, Aidan je mislil drugače.
"Ne razumem, kako je kateri izmed tvojih učencev sploh prišel do preizkusov," je jezno rekla Ramona in spustila zlat meč, ki ga je držala v rokah. S treskom je padel na tla in zvok je še dolgo odmeval po prazni telovadnici. Bilo je tik pred pomladjo in večina je vadila zunaj, Aidan pa njej iz neznanega razloga ni pustil, da bi šla ven.
Zarežal se je njeni jezi in se naslonil na ročaj meča v obliki orlove glave. Vsaka legija je imela svoj simbol in ko se je novinec pridružil kakšni, je moral na ročaj svojega meča vkovati simbol legiji, ki ji pripada. To je bilo dobro le v primeru tistih iz prvih dveh legij; za tiste iz četrte ali pete je bila le sramota.
Ramona je upala, da si bo nekoč na ročaj svojega meča, Prerokovalca sonc, vkovala zmajevo glavo: simbol prve legije. Sicer pa tudi kačja glava, simbol druge legije, ne bi bila tako slaba. Ampak njen meč ne bo nosil ne vrtnice ne merjaščeve in ne ribje glave; simbolov tretje, četrte in pete legije. Take sramote ne bi prenesla.
Za razliko od simbolov legij, je bil orel simbol položaja morea: simbol moči. Aidan je bil nekoč moreo prve legije, o čemer je pričala tudi diamantna vrvica, zavezana okoli orlovega vratu. Vojak na položaju raia je imel v ročaj vkovan zlat krog, v katerem se je bleščal srebrn iks iz prelomljenih strel. Tak simbol si je želel vsak iz Stražnega mesta; vsak, razen Aidana.
"Če bi bilo po moje, moji učenci ne bi šli na preizkuse, dokler ne bi bili stoodstotno pripravljeni. Ampak preden si prišla, si lahko odšel na preizkus brez dovoljenja vaditelja. Zdaj so očitno postali pametni," je rekel in se spet zarežal. Aidan ni veliko govoril o svojih bivših učencih. Vse, kar je Ramona vedela o njih, so ji povedali ostali novinci, ko so ji za vaditelja dodelili Aidana. Večinoma je izvedela le to, da so najmočnejši vojaki v Stražnem mestu, vendar niso ji povedali, kdo so. Mogoče tudi niso vedeli. V vsakem primeru ni nikoli izvedela njihovih imen, pa tudi po položaju jih ni mogla določiti. Moreov je bilo preveč in tudi prevečkrat so se zamenjali, še več v zgodovini Aidanovega učenja pa je bilo odličnih vojakov. Ramona je kmalu obupala nad tem, da bi izvedela, kdo so. Edini, za katerega je vedela, da je bil Aidanov učenec, je trenutni rai: Jasiel Starset, pripadnik Klana zvezd.
"Zakaj nisem sem prišla prej," je zamomljala Ramona, vendar bilo povsem jasno, zakaj ni. Prvih petdeset let svojega življenja je preživela na severu dežele, pri Odpadnikih, izgnanih ali pobeglih pripadnikih različnih klanov. Nikamor niso spadali, razen mogoče med Severne špice, kamor so se zatekli pred sramoto, ki jih je spremljala kot izgnane.
Ramona ni bila izgnana ali pobegla, ampak preprosto sama. Odpadniki so ji tik pred njenim odhodom v Stražno mesto povedali, da so jo vzeli za svojo, ko se je ob reki Talooni pojavila v košari, zavita v vijolično odejico. Zraven nje je stal temnolas moški, ob njem pa kot noč črn konj. Menda je nosil srebrn meč z zmajevo glavo, za kar je Ramona šele mnogo let kasneje ugotovila, da je simbol prve legije. Odpadniki so dodali, da je moški vprašal, če bo tukaj varna pred pripadniki Klanov. Ko so mu odgovorili, da bo, je samo oddirjal na konju in niso ga več videli.
V bistvu je bil on razlog, da je bila Ramona zdaj v Stražnem mestu. Želela je ugotoviti, kdo je bil ta moški, vendar ga v teh petdesetih letih, kar je tukaj, ni še videla. Res pa je bilo, da če je bil prve legije, ga tudi ni mogla. Legije so imele svoje prostore ločene od prostorov novincev, še posebej prva, ki je imela svojo kasarno najdlje od glavnega vadbišča. Med novinci so krožile govorice, da ima imajo lastno vadbišče, ampak Ramona je vedela, da to ni res. Vse legije so morale biti enakovredne, vendar so se skozi zgodovino oblikovale od najboljše do najslabše. Prva legija je imela preprosto najboljše vojake, vendar pogoje za vadbo je imela enake kot vsi drugi.
Pred nekaj dnevi so začele krožiti govorice, da bodo letos preizkusi drugačni. Namesto, da bodo izbirali odpisani, kot je v navadi, bodo tokrat izbirali najboljši vojaki posamezne legije. Kar pomeni, da bo Ramona skrivnostnega moškega, ki jo je pustil pri Odpadnikih, najverjetneje videla tam. Ni vedela, zakaj, ampak zdel se ji je odličen bojevnik, čeprav ga sploh še ni videla.
"Dajmo, Ramona, primi meč," je strogo rekel Aidan in se postavil v napadalno držo. "Po sončnem zahodu imam še en trening, ti pa večerni pouk."
Neverjetno, kako si je Aidan zapomnil njen urnik do potankosti. Ramona v Stražnem mestu ni imela le urjenja za vojakinjo, temveč tudi pouk, ki se bo načrtovano končal po njenem vstopu v legijo. Tudi to, koliko časa si obiskoval pouk, lahko pripomore k temu, kakšen simbol si boš vkoval na ročaj meča, saj so na preizkusih poleg testov bojevanja in fizične pripravljenosti tudi testi videnja. Pouk moraš obiskovati najmanj petdeset let, da veš vse, kar te bodo vprašali na preizkusih. Ramona, pripadnica Klana sonc, bo torej na preizkusih morala znati poimenovati vsa tri preroška sonca, povedati, v kakšni postavitvi so in bodo čez, na primer, deset dni, in še veliko več. Aidan ji v grobem opisal to, kar bo morala pokazati na preizkusu, vendar ji še vedno ni dovolil, da se prijavi. Ramona se je vsak dan bolj jezno spraševala, kaj ji še manjka.
"Kaj je sploh smisel? Vse že znam! Zakaj mi ne pustiš na preizkus?" je nenadoma izbruhnila in z nogo jezno butnila v ročaj Prerokovalca sonc, za zdaj še prazen, da ji je priletel v roko. To ji je uspelo prvič in Aidan ji je namignil, da bo tudi to morala pokazati na preizkusu, vendar ji je do zdaj vedno spodletelo. Ko ji je končno uspelo, se za to ni prav dosti brigala.
"Zakaj odlašaš? Veš, da bi prišla v dobro legijo. Kaj te drži nazaj, da ne daš prekletega dovoljenja, da grem lahko na preizkus?" je nadaljevala in mahala z mečem okoli sebe. Aidan jo je s priprtimi očmi poslušal, še vedno v napadalni drži. Nagibal je glavo, kot bi bila uganka, ki je ne more in ne more rešiti. Končno je spustil meč, se vzravnal in tiho spregovoril: "Nekoč sem že imel vajenko, ki se je želela boriti. Želela je priti v najboljšo legijo in čeprav sem ji neštetokrat rekel, da ni pripravljena, je šla na preizkus. Veš, kaj se je zgodilo? Pristala je v četrti legiji in jezna je bila *i* name*i*. Ko se je sprijaznila s svojim položajem, je šla v vojno. Umrla je v prvih bojnih vrstah. V isto vojno je šel tudi moj drugi učenec, njena sorodna duša. Ko je umrla, ni bil nikoli več isti. Na preizkusu je prišel v prvo legijo, vendar mu nobeno razkošje ni pomagalo zaceliti srca. Za vedno je ostal ujet v preteklosti in čeprav sem mu neštetokrat rekel, da mora živeti v sedanjosti, me je le medlo poslušal in od takrat naprej je delal vedno bolj nore stvari. Šel je v najhujše vojne, se borit v prve bojne vrste. Odšel je iz Mesta in leta ga ni bilo nazaj. In veš, kaj je bila najbolj nora stvar, ki jo je naredil? Šel je na Razpotje. Ko se je vrnil, je bil še bolj zasenčen, kot je že bil. Zdaj vidiš, kaj naredi preveč upanja in verjetja? Ubije te, zlomi. Res hočeš to? Res hočeš biti kot Rachel? Ali kot Damon? Ne glede na to, kaj dobiš, življenje te vedno lahko spelje s poti. Lahko prideš v prvo ali peto legijo, v vsakem primeru lahko končaš mrtva ali zasenčena. Izogibaj se vojnam in legijam kolikor časa dolgo se lahko."
To je bil Aidanov najdaljši govor doslej. Še nikoli ni povedal toliko besed na kupu, še posebej pa ne tako osebnih. Ramona ni še nikoli slišala za Damona in Rachel, vendar mrtvih v vojnah je bilo toliko, da nihče ni poznal vseh, sploh pa ne Ramona, ki je prišla šele pred petdesetimi leti. V tem kratkem obdobju se ni zgodila nobena omembe vredna vojna in kot je slišala od vaditeljev in kratkih pogovorov med novinci, se tudi nobena ni pripravljala. Ampak pred nekaj stoletji je bilo na zahodu kraljestva, na območju, ki ga zaseda posest Stražnega mesta, ogromno bitk, ki so skupaj sestavljale Veliko vojno. Rachel je morala umreti v njej. In v njej je Damon izgubil sorodno dušo.
Ramona je že slišala zanje. Za sorodne duše. Večinoma v zanikanju, da obstajajo, ampak ni verjela, da bi ji Aidan lagal. Mogoče sta bila ta Rachel in Damon res sorodni duši, vendar Ramona ni nikoli vedela, kaj naj verjame. Ni še bila zaljubljena, večini ljudi v njenem življenju pa je bilo vseeno zanjo. Nikoli si ni hotela dajati lažnega upanja in zato tudi ni imela mnenja o sorodnih dušah. Aidan je imel prav. Preveč upanja in verjetja v stvari, ki jih ne moreš imeti, te lahko ubije.
In to, da je Damon šel na Razpotje? Nespametno. Noro. Samomorilsko. Ramoni je na pamet padlo še veliko več pridevnikov, ki s katerimi bi lahko opisala to dejanje. Ni bilo veliko ljudi, ki so preživeli Razpotje. Menda ti da dve poti: resnico ali izziv. Resnica te zlomi. Izziv te pogubi. Tja gredo le obupani, taki, ki nimajo več razloga za življenje. Po eni strani je razumela obupanega Damona, ki je izgubil ljubezen svojega življenja, po drugi strani pa ne. Zakaj bi to naredil? Zakaj bi tvegal še drugič zlomljeno srce?
"Zakaj je šel tja?" je Ramona tiho vprašala. Aidan jo je pogledal z zlomljenim pogledom v očeh in se močneje oprl na ročaj meča, kot bi v njem iskal oporo za naslednje besede.
"Odpisani so ga poslali. Če bi bil še vedno stari on, bi se jim uprl. Odkar pa je Rachel umrla... Spremenil se je. Njegova volja je postala krhka in zdaj samo še dela vse, kar mu rečejo, kot robot. Tako je odšel na Razpotje in ko se je vrnil, je vse zanimalo, kaj je izbral. Ko jim ni povedal, so predvidevali, da resnico. Vendar tega ne verjamem. Damon je veliko prepameten, da bi se šel njihovo igro. Ni izbral resnice. Zlomilo ga je nekaj drugega."
Zvenel je tako prepričan v svoje besede, tako zelo siguren vase. Ramona v njegovem glasu ni zaznala niti kančka dvoma v to, kar je govoril. Želela si je, da bi bila lahko tudi ona tako zelo prepričana v nekaj. Edino, za kar je prej vedela, da bo uspelo, njen preizkus, je začelo kopneti z vsako besedo, ki jo je izrekel Aidan. Kako lahko ve, da ne bo prišla v peto legijo? Čisto taka je kot Rachel. Polna lažnega vedenja in upanja, tako zelo prepričana vase v svoj uspeh. Kaj bi naredila, če ji Aidan ne bi povedal tega, pa bi prišla v peto legijo? Bi bila tudi ona jezna nanj in ne nase?
"Misliš, da bi tudi meni spodletelo?" je kočno vprašala to, kar si je želela že od začetka njegove pripovedi. Je res tako mislil? Je zato ne spusti na preizkus?
"Ne," je nemudoma rekel, kot bi to vprašanje pričakoval že dlje časa. "Veš, to so me vprašali vsi učenci pred tabo. Zakaj jim ne pustim na preizkus? Mislim, da niso dovolj dobri? Ne, ni to. Hočem vas obvarovati pred vojno. Pred smrtjo, pobijanjem, izgubami. Hočem odlašati s prihodnostjo, ki je zapisana na vaših čelih v trenutku, ko se rodite. Ramona, odlična si. Prišla bi v prvo legijo. Ampak tvoja prihodnost se ne skriva v bojevanju in služenju odpisanim. Zdaj pa pojdi. "
Ramona se je že obrnila, da bi odšla iz telovadnice, ko je vprašal: "Kaj vidiš, ko pogledaš v nebo?"
Vprašanje jo je ujelo čisto nepripravljeno. Ljudje tega po navadi niso spraševali, preprosto pogledali so lase in oči in te uvrstili med enega izmed klanov; zlata ali rdeča je pomenila pripadnost Klanu sonc, črna, rjava ali vijolična Klanu lune, modra ali bela pa Klanu zvezd. To vprašanje so Ramoni enkrat in edinkrat zastavili ob vstopu v Stražno mesto, pa še to samo zato, ker morajo. Vsi so vedeli, da je bila pripadnica Klana sonc. Videla je vsa tri preroška sonca.
In zvezde.
In luno.
Ramonina pripadnost je bila znana vsem, kar pa vidi na nebu, samo njej. Videla je vse: na tisoče modro-belih lučk, ki so osvetljevale nebo podnevi in ponoči, tri sonca, ki so svetila na hladne stene Stražnega mesta in luno, vsak mesec v drugačni barvi. Tega ni povedala nikomur. Ni vedela zakaj, ampak ni se ji zdelo prav, da drugi to vedo. Naučila se je že, da ni dobro izstopati iz množice.
Ko so se pri pouku v Mestu učili o Iskalcih, je bila vesela, da je svojo skrivnost zadržala zase.
Končno je ugotovila, kdo je. Še nikoli se ni bolj zavedala svojih moči, pripadnosti, pomena življenja. Morala bo izven znanega, čez ocean. Tega jo je bilo bolj strah kot vsega, kar je v življenju že storila - zapustila Odpadnike, se pridružila novincem v Stražnem mestu, bila poškodovana znova in znova - ne da bi vedela, zakaj. Saj ni imela česa pustiti za seboj. Smrti je že velikokrat gledala v oči. Ni ji bilo jasno, česa se tako boji, dokler niso prišli do pomena naloge Iskalcev.
Strah jo je bilo, da ji bo spodletelo, kot vsem pred njo. Vedela je, da bi bilo vsem vseeno za še eno mrtvo Iskalko, vendar strah jo je bilo posledic ponesrečene naloge. Zdelo se ji je, da je tokrat nekaj drugače. Zdaj, ko je na vrsti ona, se je nekaj spremenilo, čeprav Ramona ni vedela kaj.
Je pa vedela, da ne sme nikomur povedati o tem, kar vidi na nebu vsak dan.
"Sonca," je odgovorila čim bolj sproščeno, vendar ji je nekaj na Aidanovem nasmehu povedalo, da ve.
"Poznal se, veliko takih, kot ti. Vendar si ti drugačna. Uspelo ti bo." Zamahnil je z roko in ji nakazal, naj odide, potem pa se spet posvetil svojemu meču. Ramona ga je še nekaj trenutkov gledala, potem pa izginila za vogalom.