{DAMON}
Damonov svet se je skrčil na temo in na občasno svetlobo, ki je vsake toliko pregnala meglico v njegovih mislih. Te pa ni bilo veliko. Včasih je dvomil, da je sploh kdaj bila, tako kot je to dvomil tudi o sebi. Je kdaj bil? Je kdaj obstajal, ali pa je to le eden izmed številnih mor, ki so se naselile v njegovi glavi? Ko je taval po temi, ki je vladala njegovim mislim in ga silila v spanec, ki si ga ni želel, je misel na njegovo življene bledela kot barva na stenah po več letih vlage. Ni se več spomnil, kdo je bil. Kdo je. Ali sploh kdo je? Ni se mu zdelo. Nekoč so bile njegove misli jasne, zdaj so bile zabrisane. Nekoč je lahko mislil, zdaj se mu je zdelo, da to nekdo počne namesto njega. Nekoč je živel, zdaj pa tava po neskončni temi. Kaj se mu je zgodilo? Zakaj je tukaj? Je to zdaj njegovo življenje? Bo do smrti taval med sencami in se spraševal, ali je bil spomin na njegovo prejšnje življenje le še ena izmišljena fantazija? Tako zelo si je želel izvedeti odgovore na vsa ta vprašanja, vendar je vedel, da mu jih tema, ki ga je obkrožala, ne bo dala. Kdo mu jih pa potem bo? Se bo sploh kdaj zbudil?
Zadnje vprašanje si je zastavljal ure, dneve, mesece, ko je le taval naokoli in izgubljal spomine na staro življenje. Koliko časa ga bo tema še dušila? Koliko časa bo postaval med sencami in obupano iskal nit, ki ga je povezovala s človečnostjo? Ni več ločeval med časom, ko je spal in ko je bil buden, med sanjami in resničnostjo. Njegov um je bil zamegljen, tako kot njegovi spomini, vse, kar mu je bilo znanega, mu je povzelo iz rok.
Dokler se ni spet vrnilo.
*i*Grozno je, kajne? *i*
Glas je odmeval od povsod; od neskončne teme, senc, Damonovega telesa in misli in bil je tako prediren in oglušujoč, da je imel Damon občutek, da mu bo razneslo zmedeno glavo. Bilo je grozno, čeprav je vedel, da breztelesni glas ne govori o tem.
*i*Tavanje v temi... Sence... Izgubljanje vsega, kar ti je drago... Veš, Damon Bone, eden redkih si, ki so izkusili arahair, kot si ga ti. In najbrž edini s razlogom, kot je tvoj.*i*
Arahair. Svet nemrtvih, svet, kamor pošljejo grešnike obžalovat svoja dejanja. Damon si ga nikoli ni predstavljal tako. Prej bi si mislil, da bodo povsod mučilne naprave, v črno oblečeni demoni, ki bodo sekali glave in ude, in kri. Ni si predstavljal, da bo ahariar samo črnina, ki požira njegove misli in spomine, kot da ne bi bili del njega in tudi njegovi. Po drugi strani pa je bilo duševno mučenje dosti hujše od telesnega, če so le našli prave načine. V arahairju so zadeli v črno.
*i*Veš, zakaj si tukaj, Iskalec?*i* Glas je naredil premor, kot da res pričakuje odgovor, vendar je po nekaj sekundah napete tišine kar sam odgovoril na svoje vprašanje. *i*Razpotje. Ramona Consequene, mlada Iskalka, ki ti je bila zaupana v varstvo in skrivanje, bo morala na nalogo. Kmalu, zelo kmalu, bo dobila znak in se odpravila čez ocean, tam pa zares začela svoje iskanje. Zakaj si torej tukaj?*i* Glas se je zahahljal, kot bi vedel nekaj, o čemer se njemu nikoli ne bo niti sanjalo. *i*Nisi je skril. Nisi je zavaroval. Lovci prihajajo. No, v bistvu so že prišli, medtem, ko si tukaj, vendar ti je dana še ena priložnost, saj si Ramona druge smrti ne more privoščiti. Čas je bil zavrten nazaj, vendar samo nekaj kratkih dni. V Mestu ni varna. Če želiš od tod, če želiš drugo priložnost, jo skrij. Ne smejo je dobiti, nobenega izmed vaju ne smejo. Če jo boš varoval, dokler zadnji lovec ne odide iz Stražnega mesta, potem boš dobil drugo priložnost. V arahairju ne dajemo drugih priložnosti, vendar ti si edinstven. Ne smeš umreti ali živeti nemrtev in kmalu boš tudi sam to ugotovil. Sprejmeš drugo priložnost? Ali bi raje požiral sence do konca svojega neskončno dolgega življenja?*i*
Damon ni pomišljal. *i*Sprejmem.*i*
In črnina ga je izpljunila.

Najprej je zagledal svetlobo. Oslepljujočo, belo svetlobo, ki mu je ponujala odrešitev in sprejem v boljši svet. Vsa ta belina je bila čisto nasprotje arahairja in Damon najprej ni vedel, kako sta se lahko svetloba in tema tako hitro zamenjali. Čeprav ga je slepila, si ni želel odrešujoče beline zamenjati za dušeče sence arahairja. Ni vedel, ali ima oči odprte ali zaprte, dokler se ni v njegovo vidno polje prikradla senca v obliki obraza. Nekajkrat je zmedeno pomežiknil, da se je podoba počasi zbistrila, in ugotovil, da vanj strmi znan obraz.
"No, očitno je živ!"
Damon je slišal nekaj glasov, ki so si močno oddahnili, potem pa težke korake, ki so odmevali po kamenju in se očitno oddaljevali od njega. Končno je ugotovil, kje je. Ambulanta prve legije je bila ta dan natrpana in ko se je malo razgledal naokoli, je Damon opazil, da te nenavadne natrpanosti ni povzročil navaden trening. Rane bojevnikov so bile globoke in nazobčane, kot jih ne bi povzročil navaden meč, nekaterim je celo manjkalo oko ali kaj hujšega. Nenadoma ga je streslo od groze. *i*Lovci prihajajo.*i* Se je že začelo? Moral je ponjo, moral je po Ramono... Točno je vedel, kje je, vse odkar se je brez opozorila pred petdesetimi leti pojavila pred vrati Stražnega mesta. Bivala je v prostorih za novince, v peti stavbi, v sobi deset. Ni si dovolil, da bi to kdaj pozabil, čeprav ji nikoli ni povedal, da jo je ravno on pustil pri Odpadnikih. Ni mogel, čeprav je vedel da bo nekoč prišel čas, ko bo morala izvedeti. In ko bo? Ga bo zasovražila? Ni vedel, zakaj mu je toliko mar glede tega. Vendar v tem trenutku bosta morala oba pozabiti na zamere drug do drugega, če želita preživeti. Čakaj... *i* Samo nekaj kratkih dni. *i* Še nekaj dni časa ima, da ugotovi, kako naj jo zavaruje pred lovci na Iskalce, ki prežijo na oba, Damona in Ramono. Poskušal je najti rešitev, vendar so bile njegove misli pomešane. Zakaj so ti ljudje v ambulanti ranjeni, če ne zaradi lovcev?
"Kaj... Kaj se dogaja?" je Damon izdahnil s tako hripavim glasom, da se je vprašal, koliko časa je bil v arahairju. Dneve? Tedne? Mesece? Po izrazu na obrazu Aspena Archerona, njegovega bratranca in soborca, ni minilo ravno veliko časa. Ni bil videti ravno presrečen, da se je zbudil, torej zagotovo ni minilo dovolj časa, da bi ga začelo skrbeti. Damon je svoj seznam ugotavljanj o času, ki ga je preživel v arahairju, skrajšal na ure, mogoče na kakšen dan.
"Kako to misliš? Padel si, kričal, kot bi te dajali iz kože in na koncu utihnil, kot bi odrezal, in se nisi več premaknil. Vsi so mislili, da si umrl..." Glas mu je zamrl, ko pa je sledil Damonovemu pogledu po natrpani ambulanti, se je živčno zasmejal. "Ah, ja. Pa saj vendar veš. Včeraj so se začele vojne igre. Nekaj jih je res grdo skupilo."
Damon si je komaj slišno, a vseeno zelo oddahnil. Niso lovci. Niso še prišli. Vojne igre so se po Damonovem spominu res začele včeraj, torej je moral spati ure, mogoče celo samo nekaj deset minut. Iger ni zares spremljal, pa tudi prijavil se ni, saj je imel vojn dovolj za celo življenje. Celo manjše uprizoritve, kot je ta, ni prenesel. Vse skupaj ga je preveč spominjalo na Rachel, pa čeprav v igrah že dolgo ni nihče umrl, kvečjemu samo staknil manjše poškodbe. Očitno pa so si letos res dali duška.
Ker je Damon molčal, je Aspen nadaljeval: "Kaj se je sploh zgodilo? V nezavesti si bil le nekaj minut, pa vendar... Zdelo se je, kot bi bil mrtev." V očeh se mu je zrcalila skrb, česar Damon ni razumel. Z bratrancem si nikoli nista bila preveč blizu, zdaj pa ga je kar naenkrat tako zelo skrbelo zanj? Sicer pa si z nobenim izmed bratrancem ali sestričen, celo s sestrami in z bratoma, ni bil tako blizu, da bi jih pretirano skrbelo zanj, ko je v kraljestvo prišla vojna. Ob njenem koncu so si samo na hitro pisali, da bi preverili, če so vsi preživeli, kasneje pa ne od bližnje ne od daljne družine ni bilo niti glasu. Damona to ni motilo. Če že ne drugega, je bilo manj obveznosti, ker mu ni bilo treba pisati pisem in miriti večino časa histerične matere, ki ji ni bilo všeč, da je odšel od doma. Brez tega je bilo bolje.
"Bone!"
Damon se je ozrl za lastnikom rezkega klica in zagledal Apolla Saarja, morea prve legije, kako s težkimi koraki hodi proti njemu. Tik za petami mu je sledil Kain Stone, njegov mršav namestnik, ki pa ni imel veliko besede pri Apollovih odločitvah. Za njim je hodil in se z vsem strinjal z njim predvsem zaradi ugleda, ki ga je užival kot namestnik morea prve legije. Zdaj sta oba izgledala, kot bi ga nameravala vreči naravnost nazaj med novince, vendar Damona to ni pretirano razburilo predvsem zaradi dejstva, da sta tako izgledala večino časa. Ni bilo veliko stvari, ki so iz Apolla Saarja izvlekla nasmeh, še manj pa je bilo takih, ki so ga naredile ponosne. Ravno zaradi njegove maske jeze, brezbrižnosti in hladu pa je bilo celo za Damona nemogoče ugotoviti, zakaj je prišel. Edini namig je bil Kain, ki pa ni znal ravno najbolje igrati; na obrazu se mu je zdaj zrcalila mešanica zaskrbljenosti, vznemirjenja in neučakanosti. Damon je sumil dobre novice.
"No, torej si živ." Apollo se je ustavil ob njegovi bolniški postelji, priprl oči in ga premeril od glave do peta, kot da išče nevidne poškodbe na njem. Ko je ugotovil, da jih ni, se mu je kamnit izraz na obrazu za odtenek omehčal, vendar tega ni opazil nihče razen Damona, pa še on le za trenutek. Po sekundi se je na Apollov izraz spet priplazila krutost in brezsrčnost. "Bolje zate, v bistvu; ne da se mi iskati novega sodnika za preizkuse."
Vrgel mu je usnjeno ogrlico in Damon je za sekundo ujel poblisk zlate na rdeči, preden jo je z eno roko ujel. Podrobno si jo je ogledal. Ja, bila je točno taka kot Itzelina: na zvit usnjen trakec je bila nanizana lesena kroglica, pobarvana v barvno krvi - barvo prve legije -, na kateri se je bleščal zlat zmaj. Damon je s kotičkom očesa videl neučakanega Kaina, zato si je ogrlico hitro nadel okoli vratu. Ni vedel, zakaj, vendar se mu je zdela kot le še dodatna teža na njegovih plečih.
"No?" je še zmeraj neučakano rekel Apollo in z usnjenim škornjem, ki ga je vedno nosil, potrkal po tleh. Za dodaten učinek je še razprl roke in ga gledal, kot bi bil neumen.
"Kaj?"
"No, ali prideš v telovadnico, saj se bodo preizkusi začeli že čez nekaj ur? Veliko je treba pripraviti in če se prav spomnim, si ravno ti prejšnja leta vedno pomagal pri ureditvi telovadnice. Sageu in Qari se sploh ne sanja, kaj naj naredita." Dramatično je zavil z očmi in ga spet neučakano pogledal. "Letos je prijav še enkrat več kot prejšnja leta in zato bomo v vsako legijo sprejeli še petdeset bojevnikov več kot prejšnja leta. ravno iz tega razloga pa bo tudi trajalo veliko dlje časa, da kočno izberemo..."
Damon ga je na tej točki nehal poslušati in se sunkovito dvignil iz bolniške postelje. Apollo je počasi utihnil in ga postrani pogledal, ko se je majavo postavil na tla in zdrvel iz ambulante. Nekaj je kričal za njim, vendar ga Damon ni več poslušal. Minute, ki so se vlekle kot ure, v katerih je prišel do telovadnice novincev, pa so vseeno minile dovolj hitro, da je v njej še ujel Aidana Snowa, svojega bivšega najboljšega prijatelja in vaditelja, in ga prosil za uslugo, ki ga bo najbrž veliko stala.
Kajti spomnil se je, kako bo zavaroval Ramono, ne da bi jima bilo treba oditi iz Stražnega mesta.