Hejla!!!!
Učeri je bil prvi poljub tjaše!!!!!! Danes pa bo.... Preberite si zgodbo in izvedite. Upam da vam bo všeč!
Luv u all
Ananas:pineapple:


Naslednji dan smo se zbudile v šoli, še vedno malo utrujene od včerajšnje predstave, ampak polne navdušenja. Maya, Zoe, Camille in jaz smo se dogovorile, da naredimo sleepover pri meni in pri Zoe, ker je prostor pri nama malo večji, pa smo hotle skupaj obdelati vse vtise.
Ko smo prišle k nama v sobo, smo razgrnile odeje in blazine po tleh, pripravile kokice in si odprle kakšno pijačo. Atmosfera je bila sproščena, smeh je hitro napolnil sobo.
Medtem ko smo se udobno namestile, se je pogovor hitro usmeril na predstavo. Maya je navdušeno začela: “Tjaša, res si bila noro dobra! Videla sem te iz publike in ni bilo mogoče ne opaziti, kako si sijala.”
Zoe je dodala: “Ja, in tisti trenutek, ko te je Kai poljubil? Wow, res se je videlo, da te je presenetil, ampak tudi, da ti je bilo lepo.”
Camille je z nasmeškom pogledala vame: “Res, ni vsak dan, da ti prvi poljub pade ravno po taki predstavi. Kako si se počutila?”
Smehljala sem se in z malo sramežljivosti začela pripovedovati: “Veš, na začetku sem bila res nervozna, srce mi je bilo kot na dirkah. Ko sem stopila v zaodrje, pa so vsi prihajali čestitat, in potem sta prišla Maya in Kai. Ko me je Kai poljubil, sem za trenutek pozabila na vse, samo na njega sem mislila. Bilo je nekaj, kar še nikoli prej nisem čutila kot da sem nekako zares … živela.”
Vse so me poslušale s širokimi očmi, začutila sem, da je to tisti trenutek, ko sem res delila nekaj posebnega z njimi.
Nato je pogovor stekel v smeh, zgodbe o pripravah, o naših trapastih napakah med vajami in o tem, kako smo se vse skupaj podpirale. Noč je minila hitro, polna pogovorov, prijateljstva in občutkov, ki so nas povezali še bolj.
Takrat sem vedela, da ni važno le predstava, ampak tudi vse tiste majhne zgodbe in trenutki, ki jih delimo med seboj. In da so prijateljice tiste, ki naredijo vse to nepozabno.

Naslednji dan sem vstala z rahlo bolečino v mišicah jasno, po včerajšnji predstavi je telo še kar spominjalo na vse gibe in napor. Vendar sem vedela, da ni časa za počitek, saj nas je čakal še en težak trening s profesorico Hamsley.
Ko sem prišla v plesno dvorano, sem že videla njene ostre oči, ki so pregledovale vse nas. Ni bilo nobenega smeha, nobenih lahkotnih trenutkov samo popolna osredotočenost. “Danes bomo delali na natančnosti in vzdržljivosti,” je začela Hamsley brez ovinkarjenja. “Predstava je mimo, zdaj pa začnemo priprave na naslednji nivo. To ne bo lahko, a samo tisti, ki vztrajajo, bodo napredovali.”
Vaje so bile res zahtevne. Ogromno ponavljanja, izjemno natančni koraki in drža, ki je zahtevala vsak košček mojega telesa in pozornosti. Profesorica nas je brez milosti popravljala pri vsakem najmanjšem odstopanju, njen pogled pa je bil kot luč, ki izpostavi vse napake.
Včasih me je malo bolela glava od vsega, a sem vedela, da je to del poti. V teh trenutkih sem se spomnila na tiste občutke s predstave kako je bilo, ko sem bila na odru, kako je telo govorilo namesto mene. To me je gnalo naprej, kljub utrujenosti.
Ko se je trening bližal koncu, sem bila premočena od znoja, a nekako zadovoljna. “Vztrajnost, Tjaša,” mi je tiho rekla profesorica, ko sem zapuščala dvorano. “S tem boš prišla daleč.”
Tiste misli so me spremljale še dolgo po treningu, ko sem šla domov, da se pripravim na naslednje izzive. Bilo je težko, ampak vedela sem, da ni nič vredno brez truda.

V jedilnici je bilo prav prijetno vzdušje. S puncami smo sedeli za dolgo mizo, okrog nas je bil hrup glasov, zvok kovinskih vilic in krožnikov, ki so rahlo udarjali ob mizo. Maya je s smehom pripovedovala kakšno zgodbo s treninga, Camille pa je s svojimi izrazitimi gibi roke ponazarjala njeno pripoved. Zoe je poslušala, medtem ko je nežno mečkala robček v rokah, jaz pa sem si privoščila grižljaj sendviča, ob tem pa skušala ujeti vsako besedo.
Anesa je pristopila z Vinjo in Piper, ki sta se nam pridružili in kmalu smo že vse skupaj začele načrtovati kakšen izlet za konec tedna ali kako bomo preživeli prosti čas. "Mogoče gremo v kino?" je predlagala Piper in vse so navdušeno prikimale. Vinja je dodala, da bi bilo super tudi kakšno večerno druženje s filmi in prigrizki, punce so začele razmišljati, katere filme bi gledale, Maya je seveda takoj rekla, da mora biti nekaj dramatičnega, jaz pa sem malo bolj tiho poslušala, a mi je bilo prav všeč, da smo skupaj in da ni bilo treba razmišljati o treningih ali šoli.
V tistem je Camille spomnila na kakšno zabavno anekdoto iz prejšnjega tedna, ki nas je vse nasmejala do solz, tudi jaz sem začutila, kako mi je lažje, kako je vzdušje sproščeno in toplo. Pogovarjale smo se o vsem mogočem o fantih, o prihodnjih nastopih, o šolskih zadevah, o zabavah… Vse je bilo tako običajno in vendar prav posebno.
Potem pa se je skozi hrup jedilnice razlegel tisti nenavaden zvok stopinje, ki so se približevale naši mizi, stopinje profesorice Hamsley. Vse smo začutile, da se je nekaj spremenilo v vzdušju, ko se je obrnila proti nam in z ostro, a mirno držo rekla: "Tjaša, Anesa, Zoe, prosim, pridite z menoj v pisarno."
Za trenutek je tišina padla kot težak plašč. Pogledi so se zadrževali na nas, jaz pa sem začutila, kako mi srce malo hitreje začne utripati. Punce so še za hip zadržale smeh in pogovor, potem pa so me opogumljajoče pogledale. Vstale smo in skupaj šle za profesorico, skozi hodnike šole proti njeni pisarni.