Hejla!
Hvala vsem ki ste si prebrali zgodbo do zdej in mi puščate lepe komentarje in lajke. Res se razveselim vsakega posebej. Upam da vam bo zgodba še bolj všeč v nadaljevanjih. Hvala ti Zvezdica11 da si predlagala da pišem dalše dele. Zato bo danes mal daljši.
Luv u all
Ananas:pineapple:


Stopila sem iz avta in pogledala proti veliki stavbi pred sabo. Srce mi je začelo razbijati hitreje, a tokrat ne iz strahu, temveč iz čistega adrenalina. V glavi sem si še enkrat ponovila vsak gib iz svoje točke. Korak naprej, dvig roke, obrat, pogled. Vse sem imela v mezinčku. To je bil moj trenutek.
Hodnik do prijavnice je bil dolg in tih. Le rahli odmevi korakov drugih kandidatov so me spremljali. Nekateri so bili v spremstvu staršev, drugi tiho sedeli sami s slušalkami v ušesih, vsak v svojem mehurčku koncentracije. Tudi jaz sem bila zdaj v svojem svetu. Ne z njimi, ne proti njim samo jaz s svojim plesom.

Ko sem si v garderobi obula baletne copate in zavezala trakove okoli gležnjev, sem pogledala svoj odsev v zrcalu. »To si ti, Tjaša. Ne tista, ki so jo vlekli dol. Ne tista, ki se je kdaj skrila v kabino, da je umirila srce. Ti si tista, ki je zdržala. Ki je vstala. Ki je danes tukaj.«
Ko so me poklicali na vrsto, sem stopila na oder. Vse luči so bile uperjene vame, v prostoru je zavladala popolna tišina. Glasba je začela igrati, in ko sem naredila prvi gib, sem začutila, kako mi telo preprosto sledi. Vsaka mišica, vsak prst, vsak pogled je imel namen. Kot da bi bilo vse, kar sem kdaj preživela, prav zdaj tukaj z menoj.
Med vrtenji sem na kratko ujela odsev komisije. Niso kazali čustev, kar je bilo pričakovano, ampak to me ni zmedlo. Nisem plesala za njihov nasmeh. Plesala sem zase. Za petletno sebe, ki si je oblekla prvo roza krilce. Za devetletno sebe, ki je zadrževala solze po komentarjih Sare. In za šestnajstletno sebe, ki je zdaj stala tu, na odru, v popolni kontroli.
Ko se je glasba končala, sem obstala v končnem položaju, zadihana, a mirna. Prvič po dolgem času sem čutila čisto, čisto zadovoljstvo. Nisem vedela, kaj bo komisija odločila, ampak v tistem trenutku mi to sploh ni bilo pomembno.
Ko sem stopila z odra, me je zunaj čakala Anja. Objela me je tako močno, kot da bi tudi ona doživela vse z menoj.
Prikimala sem in ji šepnila: »Hvala, ker si verjela vame, tudi takrat, ko sama nisem mogla.«
Po avditici sem čakala skupaj z drugimi kandidati v veliki čakalnici s svetlimi lesenimi klopmi in velikimi okni, ki so gledala na staro mestno ulico. Vsi smo bili tiho, razen redkih šepetov ali živčnih vzdihov. Srce mi je bilo spet začelo biti močneje, tokrat drugače kot prej. Ne zaradi plesa, ampak zaradi negotovosti.
Anja je sedela poleg mene in brskala po telefonu, a sem vedela, da je bolj napeta kot je kazala. Vsake toliko me je pogledala in mi stisnila roko. »Ne skrbi,« je rekla. »Tole si opravila zrelo, kot prava umetnica. Ne kot kandidatka, kot balerina.«
Vrata dvorane so se odprla. Ena od učiteljic je stopila ven z listom v roki. Na njem so bila imena tistih, ki so sprejeti v naslednji krog. Pogoltnila sem slino in vstala. Vsi smo se nagnili naprej, kot da bomo z očmi potegnili svoja imena z lista.
»Berem po abecednem vrstnem redu,« je rekla in začela.
»Tijana Aleksandrović,«

»Alisa Anderjc,«

»Marina Boločnik,«

»Katja Drev,«

»Emilija Golob...«

»Tjaša Novak.«
Čas se je za hip ustavil. Slišala sem samo še lastno dihanje. Pogledala sem Anjo, ona pa je že vstala in me objela.
»Rekla sem ti, Tjaša. Rekla sem ti!«
Nisem vedela, ali naj se smejim ali jočem. Kar otrpnila sem, kot da še ne verjamem. Uspelo mi je priti v naslednji krog. V LONDON. Nisem bila še noter, ne čisto, ampak bila sem korak bližje. Ogromen, pomemben korak.
Ko sva hodili po ulici stran od akademije, sem vklopila telefon in odprla galerijo. Tam je bila slika mene, stare šest let, v moji prvi beli baletni obleki, s figo in pegicami na nosu. Pogledala sem jo in si potiho rekla: »Nisem obupala. In zdaj si lahko ponosna name.«
Telefon sem pospravila in se nasmehnila.

Ko sva z Anjo prišli nazaj v stanovanje, sem čutila, kako mi srce še vedno divje bije. A tokrat ne več od strahu. Bila sem utrujena, a v sebi sem imela ogenj. Tak, ki ne ugasne zlahka.
»TJAŠAAAA!« se je zaslišalo, še preden sem dobro zaprla vrata za seboj. Lenča je pritekla po hodniku in me skoraj podrla s svojim objemom. »No? No? Kaj so rekli??«
Nasmehnila sem se in jo nežno prijela za ramena. »Sprejeli so me v naslednji krog.«
Lenča je zavriskala in skočila po stanovanju kot žogica. Iz kuhinje sta že prihajala mami in oči.
»A si resna?« je rekla mami, ki je v rokah še držala mokro kuhinjsko krpo. Oči je odložil časopis in vstal. Prikimala sem.
»Sprejeta. London. En korak bližje.« Glas mi je skoraj počil od čustev.
Mami me je objela in kar tam sredi hodnika sem čutila vse, vse ponosne poglede, vse tiste zgodnje jutre, vse bolečine v stopalih, vse padce… in vsakič, ko sem se pobrala. Zdaj sem vedela, zakaj. Vsaka solza, vsak požirek slane vode, vsaka zamera… bila je vredna.
»Ponosen sem nate, mala,« je rekel oči in me pobožal po glavi, kot da sem še vedno tista devetletnica s figo. Nisem mu zamerila. V resnici mi je bilo točno to všeč.
»Zdaj pa torta!« je zavpila Lenča, »saj tole je za praznovat, ne?«
»Lenča, ura je komaj tri popoldne,« je pripomnila Anja z nasmeškom.
»Torta nima ure,« je odvrnila Lenča in že odprla hladilnik.
Smejale smo se, kot že dolgo ne. In ko sem sedla k mizi z njimi, sem vedela eno stvar pot bo še dolga, zahtevna, mogoče tudi strašljiva. Ampak zmogla bom. Naredila bom vse da dosežem svoje sanje.

Zvečer sem ležala v postelji, z odejo potegnjeno skoraj čez glavo. Luč sem ugasnila že pred več kot pol ure, a oči se niso hotele zapreti. Glava mi je delala sto na uro. V mislih sem znova in znova vrtela vsak gib iz današnje avdicije kje bi lahko bila bolj natančna, bolj lahkotna, bolj čista.
Z roko sem segla po robu nočne omarice in potipala svoj dnevnik. Tisti isti dnevnik, ki sem ga pisala pri devetih, še vedno hranim. In ne samo to včasih vanj še vedno kaj zapišem. Na zadnji strani, kjer je prostor za tiste skrivnosti, ki jih ne deliš z nikomer. Samo s seboj.
Odprla sem ga in začela pisati.
*i*"Danes sem stopila korak bližje tistemu, kar sem si želela, odkar pomnim. Spomnim se sebe, ko sem s figo in luknjicami v*i* *i*licih sanjala, da bom plesala v Londonu. Sanje so bile velike. In daleč. Danes niso več tako daleč. Zdaj vem, da sem jih*i* *i*vredna. Vem, da zmorem."*i*
Spodaj sem narisala majhen krog in vanj napisala: "Verjemi vase."
Ko sem zaprla dnevnik, sem končno začutila, da lahko zaspim. Ne kot Tjaša, ki sanja. Ampak kot Tjaša, ki hodi proti tem sanjam z ramo ob rami z družino, s preteklostjo, ki me je učila, in z upanjem, ki me zdaj nosi naprej.
Jutri začnem s pripravami na drugi krog.
In komaj čakam.