Še pred dnevi bi lahko rekla, da je bilo moje življenje popolno. Čisto vsak korak mi je bil lahek. A zdaj se je vse obrnilo. Izgubila sem jo. Njo. Pazi me. Tudi prej je bilo enako. A zdaj ni. Ni je več ob meni, da bi me objela. Ni je več ob meni, da bi mi spekla najboljše palačinke. Je le tam zgoraj in me pazi. Babica, rada te imam.
-------------
Sedela sem v avtu, ter poslušala, kako si mama in oče, brundata pesem. Želela sem ju utišati, a nisem zmogla. Preprosto ne. V lepem poletnem dnevu, sem odprla okno in poslušala petje ptic. Pogled se mi je neprestano obračal k avtom, ki so se po glasni avtocesti vozili mimo nas.
-------------
Tukaj smo. Stojim pred babičino hišo, ki mi ne uide iz oči. Bež barve z ograjo. Majhen vrtiček spredaj. Vse je čisto enako. Ko bi le bila še na svetu. Pa je ni. Ozrem se po ozko tlakovani potki, ki vodi do hiše. Pogumno stopim naprej. Slišim svoje dihanje. Svoje bitje srca. Svoje težke korake. Mama in oče previdno odpreta vrata. Znajdem se v prelepi predsobi.
Mama mi mirno reče: ''Isabel, prosim, greš na podstrešje in ga sprazniš. Vse prinesi dol.''
Počasi se začenem premikati po stopnišču. Pridem v drugo nadstropje in pogledam v strop. Na njem je pritrjeno nekakšno okno, le da ni prozorno. Podobno kot odprtina za pse.
V sosednji sobi vzamem stol. Položim ga čisto pod vratci na stropu in stopim nanj. Odprem vratca in zavoham vonj. Vonj po babici.
''Mama! Kje je kakšna lestev?!'' ji zavpijem.
''Morala bi biti v kopalnici!'' mi zakriči nazaj.
Pogledam v kopalnico in zagledam lestev. Vzamem jo in jo položim pod vratca. Počasi se začnem vzpenjati po njej.
Tukaj sem. Stojim na sredi podstrešja. Pogledam prvo škatlo, a zagledam nekakšen star kos pergamenta. Čudno je, saj uporabljamo vendar papir. Na pergamentu nekaj piše. Začnem ga brati:

*i*Draga Isabel.*i*
*i*Ko boš to brala, bo vse že teklo po poti, ki je bila dolgo nazaj začrtana.*i*
*i*Ne poznaš me. Morda me ne boš nikoli spoznala. A jaz sem dolgo poznal tebe. Tvoje ime, tvoj obraz, celo tvoj nemirni duh.*i*
*i*Ne verjemi v naključja. Pergament ni prišel v tvoje roke po nesreči. Poklican si bila – ti, in nihče drug.*i*
*i*V tvoji družini je bilo nekaj, kar so hoteli pozabiti. Kaj so skrili, zaklenili, zatajili. Toda nekatere stvari ni mogoče pokopati večno.*i*
*i*Simbol, ki si ga našla, je prastar znak. Je ključ, če ga znaš prebrati. In opozorilo, če ga ignoriraš.*i*
*i*Mogoče že čutiš, da nekaj ni prav. Mogoče se ti zdi, da hiša "diha" zate – da te opazuje. To ni domišljija. To je klic, ki si ga dolgo nosila v sebi, še preden si se rodila.*i*
*i*Išči pri kamnitem zidu na koncu vrta. Med prvim in tretjim kamnom spodaj je votlina. Tam najdeš naslednji del resnice.*i*
*i*A previdno, Isabel. Ne vse oči so prijateljske. In ne vse zgodbe imajo srečen konec.*i*
*i*Tvoja naloga ni lahka, a verjemi – nisi edina.*i*

Čaka me naloga. Pergament skrijem v žep in začnem pospravljati podstrešje.
----------
omgg:heart_eyes:dejansko mi je ratal<3 najbl sm ponosna da sm napisala tako pismo<3:kissing_heart: tri dni sm ga sestavljala pa iskala prave besede<3
če pa kdo želi, da ga obveščam, ga bom z veseljemm<3:ribbon: lysmm<3:snail: