»Sophia zakaj ves čas zveni kot, da ti je žal? Je kaj narobe? Lahko nam poveš. Nočemo te siliti toda, lahko nam zaupaš, kajne Amy in Bell?« žalostno rečem ko sedemo na klop, vodna in ognjena prijateljica pa prikimata. »Stvar je v tem, da nikoli nisem imela prijateljev. Edinkrat ko sem jih imela pa niso bili prijazni do mene. Zdelo se mi je, da sem jim v napoto. Nočem, da se to ponovi,« zamišljena v žalostna čustva pove Sophia. »Ni ti treba skrbeti. Res si super osebica. Ne skrbi nisi v napoto. Kot smo se pogovarjale na vlaku za v šolo, prijateljstvo jemljemo resno in ne samoumevno saj to nikakor ni,« pove Isabell, vse skupaj pa Sophy namenimo medvedji objem. Seveda je veliko večji kot tisti, ki sta ga dvojčici namenili Emmi. Ko se objem naposled konča z nasmehom do ušes rečem: »Sophia le še eno obljubo potrebujemo. Ni velika toda prosim. Da bo obljuba potrjena če se seveda strinjaš le reči ne bom se več opravičevala ves čas, saj sem našla prave prijateljice.« »Ne bom se več opravičevala ves čas, saj sem našla prave prijateljice,« reče Sophy in nas objame. »Učenci v vrsto, na kosilo moramo. Po kosilu pa kar pridite sem, velja?« reče profesorica Wright z hripavim glasom. Vstanemo in sledimo gospe Susan. Ko pridemo v veliko dvorano odhitimo do svojih mest. Sedem in vidim, da dvojčici že klepetata z Emmo, ki sedi poleg Elle. Zraven Elle, sedi Diana poleg nje pa jaz. Tako zatopljena v svoje misli sploh ne vidim, kaj se dogaja v okolici. Občutek imam, kot, da me je veter pravkar dvignil. Prepustim se občutku. Ko se vstavim pogledam dol in res lebdim 3 metre nad tlemi. Zagledam Jane, ki se hihita in me z močjo vetra ponese nazaj na trdna tla. »Jane!« rečem malce razdraženo, vendar se zraven seveda tudi smejim. »Kaj je? Le dvignila sem te,« se ponovno zahihita Jane. Imam dobro idejo kako ji vrniti. »Diana, ali veš če je Jane kaj žgečkljiva?« vprašam Diano na uho. Zasuče se proti meni in odgovori: »Seveda je. Čakaj ali imaš kakšno idejo in potrebuješ pomoč?« Moj genialen načrt ji šepnem na uho, Diana pa pokaže palec gor. Trenutek zatem se Diana odpravi k Jane in začne pogovor z njo. Sedaj imam priložnost. Malce razmigam prste na rokah. Roke stegnem prti Janenim bokom in jo začnem žgečkati. Kot pričakovano se začne zvijati po stolu in v smehu vpiti: »Zoey! Kaj za vraga počneš? Haha! Ne morem, ne morem!« Zadnje seveda za sopiha. Neham in jo pogledam. Na obrazu imam nasmeh, Jane pa malce kisel izraz. No ta na srečo traja le trenutek, saj se kasneje že nasmehne. »Maščevanje je sladko,« rečem in se zasmejem. »Zelo duhovita si. In prebrisana,« doda Jane. Ko gospa ravnateljica vstane reče: »Pozdravljeni učenci! Nekateri ste s prvim dnem pouka že zaključili, nekateri še ne. Toda ne pozabite. Vsaka šolska ura vam podari določeno znanje. Nekatere šolske ure nujno za vsak dan, nekatere za posebne priložnosti.« »Pravljice so ne koristne!« zavpije nekdo iz za ognjene mize. »Pravljice. Zanimiv predmet. Tudi ta vam, da lepo znanje in sicer na različnih področjih. Realističnih ali pa ne. Važno je, da najdete dobro knjigo in jo preberete. Ravno o tem boste danes dobili obvestila na oglasne deske po domovih. Sedaj pa naj se kosilo začne!« reče ravnateljica, Tara Wilows. Tisti trenutek se na mizah pojavi ogromno hrane. »Mmmmm!« se sliši navdušeno mrmranje iz vseh miz.
________________________________
hejj!
sory kr del objavljam mau bolj pozn. ušlo mi je iz glave. glih sm se nehala učit nepravilne glagole kr jutr pišemo formativno.
Lep teden!