Spet smo hodili po šumečem listju, ki ga je premetaval veter met tem pa so bile strele vedno bolj pogoste, dež pa vedno bolj močen. Pred nami sta bila dva drevesa med katerima je nastajal moder portal. »Gremo?« Je vprašal pogumen Miha. Vsi smo tresoče prikimali. Takoj, ko smo vstopili je bilo vse isto le, da je pred sabo vsak na tleh našel predmet, razen Klare. Andrej se je nasmehnil. »O moj bog! Glejte, to je meč mojega pra pra pra pra pra pra...«
»Dedka?« Je nestrpno vprašal Miha. »Ja.« Je zardel Andrej, vendar vseeno žarel od veselja. Vsi smo si ogledovali naše predmete. »Že vem! To so predmeti, ki so povezani z našo družino!« Je rekla Mia, in zopet se je izkazalo, da je imela prav. Andrej je dobil meč njegovega pra pra pra... Dedka, Miha je dobil kamen modrosti njene mame in Mia je dobila zapestnico z znakom njene družine. Jaz pa sem dobila amulet. »Nič ne vem, da bi bilo to kaj povezano z mojo družino...« Sem tiho in počasi rekla v pripravljenosti, da je to kakšna past. »Zagotovo je.« Je rekel Andrej, ki je bil še vedno odprtih ust, ko je opazoval njegov meč. Prva sem opazila kako je proti nam prihajal črn veter, za njim pa črna krogla. Nekaj trenutkov za tem smo jo opazili vsi. Brez same besede smo pripravili roke ter se postavili v krog, da bi ščitili Klaro. »Ampak vseeno mislim, da nebi smela iti z nami.« Sem ji šepnila in dala oči na peclje. Temna krogla ni napadla ali naredila kaj čudnega. No ja, nekaj čudnega je naredila. Spregovorila je: »Pozdravljeni Elementi življenja. Ste prišli po peti element, kaj?«
»Kakšen peti element?« Sem rekla saj me je najbolj zanimalo o čem govori. »Aha, ne vete... Dobro, vidite te predmete pred vami? To so predmeti vaših družin. Če dobro prisluhnete boste skozi njih lahko slišali vašo družino kako so ujeti v ječah...« Vsi smo prisluhnili in skozi amulet sem res lahko slišala glasove, ki so klicali: »Na pomoč! Hčerka pomagaj!« Ampak to ni bil glas moje mami, ali kakršnegakoli drugega sorodnika.
»Tukaj nekaj smrdi...« Sem tiho šepnila ostalim v krogu. »Mogoče Mihov sendvič.« Je rekel Andrej in naredil obraz kot, da bi mu res smrdel. »Ti predmeti so ključ, da jih rešite. Če jih želite, da lahko rešite družino mi morete narediti uslugo. Elementi življenja so skupaj zelo močni. Dovolj močni, da me lahko spravite iz krogle. Dajte me, in dobite predmete.« Črna krogla se je začela približevati sredini kroga, Klara pa je zbežala za najbližji grm opazovati napet trenutek. Vendar se je takoj zatem ustavil čas. Vsi so zmrznili. Odšla sem v krog in si bližje ogledala kroglo. Napela sem oči. V krogli sem videla zloben obraz zlobne čarovnice. »Ukana je!« Sem naglas razmišljala. Čas se je naenkrat nadaljeval, vendar namesto mene je tam stala kopija mene. »UKANA JE! NE VERJEMITE JI, UKANA JE!« Nihče me ni slišal. Kot bi bila duh. Kopija mene pa je rekla: »Za družino vse! Rešili vas bomo! Ste za družba?« Nekaj časa so se spogledovali nato pa vsi prikimali. Temna krogla je odšla na sredino. Moja kopija in ostala druščina so proti njej stegnili roke. V trenutku, ko so kanček magije spustili ven so vsi z črno kroglo vred izginili. »NEEE!« Sem zakričala in krilila z rokami, vendar zaman. Niso me slišali. Niti videli. Moja kopija in ostala druščina so proti njej stegnili roke. V trenutku, ko so kanček magije spustili ven so vsi z črno kroglo vred izginili. Razen Klare. Čutila sem kako sem spet postala vidna. Ampak kam so odšli ostali nisem vedela. »KLARA!« Sem stekla proti grmovju. Iz njega je pokukala oranžno laska, ki se je kar tresla od strahu. »Kaj?! Eva?! Ampak... Ampak... Ti bi morala z ostalimi oditi..«
»Zaustavil se mi je čas med razmišljanjem ali sprejmemo ponudbo ali ne. Odšla sem bližje črni krogli in... V njej videla mračno čarovnico. Ona je širila te mračne signale... Znebiti se me je hotela, ker sem bila jaz edina, ki ji je to bilo sumljivo. Če jo izpustijo je z nami KONEC!«
»Oh ne... Ampak... Kako naj veva kam so šli? Poleg tega jaz ne grem zraven... prešibka sem brez elementa...« Je skoraj zajokala Klara. Tudi jaz sem enako mislila ampak je nisem smela pustiti same. »Zdaj te ne morem pustiti same. Če si že do sem prišla z nami boš pa še do grada.« Istočasno sva pogledali naravnost med drevesi. »Stavim, da ni več daleč.« Sem dodala. Odpravili sva se. Čez približno pol ure hoje je pred nama bilo drevo, ki je padlo na pot. »Misliš, da je bilo podrto zanalašč?« Je tiho kot miška vprašala Klara. Počepnila sem in si od bližje pogledala drevo. »Ja. Takoj se vidijo ostanki moči... To ni bilo narejeno dolgo nazaj...«
»AAAAA!« Je zakričala Klara. Hitro sem se obrnila in videla Klaro, ki je imela stegnjene roke. Ni jih imela pod nadzorom. Kot magnet so se njene roke hotele dotakniti tal. In tudi so se, ob tem pa so se tla razpočila. Razpoka je lezla mimo mene do podrtega drevesa. Njena moč je bila tako močna, da je dvignila samo drevo in ga postavila tam kjer je bil prej. Takoj mi je postalo jasno, da je to moč elementa zemlje. Drevo je popravila, razpoke pa ne, zato sem pred sabo stegnila roke in iz nje skušala dobiti moči zemlje. Pa je nisem. Iz rok je prišla zelena čarovnija, ki je popravila razpoko, tako, da je čarovnija po razpoki sesula naravo. Grmovje, listje, drevesa, kar me je osupnilo. To ni bil element zemlje.
-------------
Nov del!!
Lajkaj, komentiraj in se naroči name, če ti je všeč ali če imaš nasvete :blush:
Lp, Blank