Že zgodaj zjutraj smo se odpravili na iskanje tega mračnega gradu iz katerega bi naj prihajali nekakšni zelo močni signali, ki lahko uničijo in Čarodij in človeški svet, zavedno. »Kaj mislite, kako so prišli ti grozni signali?« Je vprašal Miha med hojo po gozdu polnem listju, po katerem smo hodili že vsaj tri ure za povrh pa se je še pripravljalo do nevihte saj je grmelo in nebo je bilo sivo kot še nikoli. Nekaj časa nihče ni odgovoril potem pa sem se opogumila jaz in rekla: »Res ne vem, vem pa to, da je to nebo najbrž nekako povezano z temi signali saj je bilo nebo ko smo se odpravili skoraj brez oblačka. Zdaj pa se pripravlja na strašansko nevihto... Mogoče to pomeni, da smo blizu.« Po mojem govoru ni nihče nič rekel zato se mi je zdelo, da sem se močno osramotila. Nobeden ni niti globoko vdihnil ali zavzdihnil. Bili so tiho kot, da bi bili mrtvi. »Dajmo počivati, že več kot tri ure hodimo.« Je zavzdihnil Miha in se vrgel na listje iz nahrbtnika pa potegnil plastenko z vodo. Na srečo je imel vsak svojo, ker pa nismo vedeli kako dolgo bomo hodili smo pili z majhnimi požirki. Nekaj trenutkov po tem se je grmovje premaknilo. Ni nas bilo strah saj vemo, da imamo elemente ampak smo se vseeno spogledali in odšli preveriti kaj je tam, nakar pa sem stopila na nekaj česa nisem videla. »Auč!« Se je zaslišal tihi glas pred mano. »Kdo je tam? Pokaži se!« Sem zavpila. Vsi so stopili za mano in gledali napet trenutek kaj se bo pokazalo. »Urok nevidnosti...« Je zašepetala Mia in se približala na tisto mesto kjer se je prej slišal Auč. »Nevidnius odstranius!« Je zakllicala Mia. Pred nami se je pojavila postava z oranžnimi lasmi in jeznimi modrimi očmi. »Klara?!« Je v prvem trenutku, ko se je prikazala zavpil Andrej, saj se je videlo, da je njemu najbolj mar za njo. »Ja jaz sem, in kaj mi boste zdaj?! Me boste ubili s svojimi ˝elementi življenja˝«
»Seveda te ne bomo, ampak zakaj si nam sledila?« Sem zavzdihnila v pričakovanju na pojasnilo. Skoraj eno minuto je Klara tiho gledala v tla ob tem pa smo jo vsi gledali z napetimi očmi. »Oh... Če bi prišla prej bi jaz dobila element zemlje. JAZ! To si želim že od malega! Ti bi pa bila še vedno v svetu ljudi! Besna sem sama na sebe in mami je od mene pričakovala, da bom vsaj enkrat v življenju uspela! Zdaj pa nisem! Vsaj zraven bi rada bila, da se bom počutila kot del vas! Ampak zdaj me zagotovo sovražite zato bom odšla nazaj domov...«
»NE! Em... Ravno nasprotno, razumem te, mislim... Te razumemo! Kajne družba?« Je zajecljaj Andrej. »Heh jaz že ne..« Sem zamrmrala ob misli, da nas je zasledovala ona pa sploh nima elementa kar je v gozdu in v tej nevihti mogoče lahko nevarno. Andrej me je slišal in ob teh besedah nameril pekoč pogled. »Moje mnenje je, da ni bilo prav, da si nas zasledovala, saj v tem mračnem in zdaj tudi nevihtnem gozdu lahko postane vsak čas nevarno... Brez elementa si skoraj nemočna!« Sem rekla in še jaz namerila pekoč pogled Andreju. »Razumem... Ampak, če imam vas me lahko ščitite!«
»NITI SLUČAJNO!« Sem se uprla ob tem pa dobila najbolj grozen pogled Klare kar jih poznam. »TO SE VAM BO ENKRAT V ŽIVLJENJU VRNILO! VERJEMITE MI! OH, KAKO BI SI ZDAJ ŽELELA, DA BI PRIŠLA NEVARNOST IN BI BILI VI NEMOČNI!« V tistem trenutku, ko je končala stavek sem začutila konkurenco med Klaro in mano. V istem trenutku pa so se iz vseh koncev začele viti nekakšne ostre veje, tla so se začela tresti in razpokati. Spomnila sem se Damjanovih besed: le kanček negative lahko ustvari nevarnost. Pri vodi so to lahko poplave, pri zraku to, da bo zelo slab zrak, pri ognju požar in pri zemlji plaz ali razpoke v zemlji, ki se ne dajo popraviti.« Zemlja sem jaz, ampak tista, ki se je nazadnje razjezila nisem bila jaz. Bila je Klara, kar je bilo zelo čudno. »Družba, to je negativa zemlje... Ampak nisem se jaz nazadnje razjezila! Klara se je!« Spogledali smo se in se zagledali v tla, ki nas bojo vsak čas ločila. »Ja, seveda Eva, dajmo obtoževati tiste, ki nimajo niti kančka elementa zemlje!« Me je začel zbadati Miha. Mia, Miha, Andrej in jaz smo poskuili z čarovnijo in vsakemu se je ponesrečilo oziroma se je zgodilo kot, da bi se čarovnija odbila od zemlje in vej. Prepričana sem bila, da tega nisem povzročila jaz pa čeprav sem v sebi še vedno čutila krivico. Tla so nas že kar precej ločila. S Klaro sva ostali na eni strani na drugi pa Mia, Andrej in Miha. Mia se je močno zagledala v veje. »Klara se je razjezila, nima pa elementa zemlje... Mogoče je zato, ker jo ima v krvi! Klara, je bila kakšna tvoja sorodnica kdaj varovalka elementa zemlje?« Prvič sem jo videla tako živahno spregovoriti, saj je vse trenutke prej bila tiha in zadržana. Klara je postala zamišljena po nekaj sekundah pa odločno pogledala nas »Ja.« Je rekla. Takrat sem zmrznila. Tla so se oddaljila in veje so se nas že začele dotikati. Vsem je za nekaj sekundah zaostal dih. Takrat sem pomislila, da, če je negativa za ustvarjenje takšnih stvari, je pozitivna za odvračanje. »Klara, oprosti! Zelo sem bila nesramna. Popolnoma te razumem... Oprosti!«
»V redu je... tudi meni oprosti! Nebi vam smela slediti.«
Veje, ki se nam že ovile okoli nog so se začele sproščati. Spet smo lahko zadihali. Kdo bi verjel, da lahko negativa povzroči toliko nevarnosti.
---------------
Hej! Zgodbe bom še pisala na pilu me pa ne bo več. Trenutki z družino so ZELO pomembni. Vsaj celo poletje me ne bo, če se bom pa res kdaj vrnila pa bom zelo malo na pilu.
Lp, Blank