V razred pridrvim v trenutku, ko zazvoni šolski zvonec. Ne bi mi uspelo, če ne bi s skirojem drvela sto na uro. Vsa preznojena se zrušim na stol poleg moje najboljše prijateljice Mete.
Učiteljica matematike je že v razredu, ostali pa se samotestirajo.
“Oj,” me pozdravi Meta. “Si zaspala?”
Prikimam. “Moja budilka je bila napačno nastavljena,” ji zadihano pojasnim. “Očitno sem jo ponesreči nastavila za osmo uro, namesto za sedmo.”
Z roko sežem v torbo, da bi iz nje vzela svoj test za samotestiranje. Na svojo nesrečo ugotovim, da je mesto, kamor ga ponavadi dam, prazno.
“Pozabila sem test,” zavzdihnem ter pogledam Meto.
“Imaš mogoče rezervnega?”
Odkima, jaz pa dvignem roko in učiteljico vprašam, če ga lahko grem iskat v tajništvo. Učiteljica pritrdi in tako se odpravim proti tajništvu. Odkar so prenovili našo šolo so vsi hodniki in vse učilnice bele. Še vedno se nisem čisto navadila te beline. Vedno kadar hodim po hodniku ali sedim v učilnici se počutim kot v bolnišnici, saj je vse čisto preveč belo za moj okus. Celo tla so bela!
Ko se vrnem v učilnico, učiteljica že podpisuje liste od samotestiranja.
“Hana, pohiti in se testiraj, da čimprej začnemo z uro!” me opomni učiteljica.
Pokimam ter se vsedem na svoje mesto.
Meta je že končala s testiranjem in zdaj prepisuje domačo nalogo od matematike.
“Je nisi naredila?” vprašam, medtem ko si tlačim palčko v nos. V mislih imam nalogo od matematike.
“Se mi ni dalo,” odvrne ter prepisuje naprej.
“A ti si jo naredila?” me vpraša, ko konča.
“Itak,” se zasmejem.
Zmaje z glavo in reče: “Saj enkrat si pa lahko brez naloge. Ne boš umrla.”
“Ja pa bom,” ji nasprotujem.
Zaigram umiranje in Meta se mi smeje.
“Dekleti!” naju opozori učiteljica. Ko vidi, da še vedno nisem končala s testiranjem pa doda: “Hana, pohiti!”
Tri kapljice tekočine kapnem na testno ploščico in počakam na rezultat. Seveda sem negativna, kot zmeraj. Ko učiteljica pobere vse ostanke testiranja, nadaljujemo z uro matematike. Učimo se o potencah in korenih. Sprva zbrano poslušam, a potem mi misli odplavajo. Razmišljam o Petru, ki sedi pred mano. Razmišljam o njegovih modrih očeh, ki spominjajo na ocean in o tem, kako me je pogledal... Meta me s komolcem sune v roko ter me predrami iz sanjarjenja.