Hejlala! Kako smo? Tukaj je še nekaj zgodb o Adriani, ki vam bodo, vsaj upam, všeč. <3
7. POGLAVJE

Pred njenimi očmi je iz mesa in krvi stala njena največja, najhujša nočna mora. Fant iz najtemnejših morskih globin. Albini. V Adrianini glavi so se v tistem usodnem delčku sekunde z vso silovitostjo in grozo znova izpisale tiste edine mračne, porumenele vrstice iz stricovega dnevnika, ki so ji od nekdaj jemale pogum: Na površje pridejo le, da nekoga ubijejo.

Zdaj, ko je bil le nekaj korakov stran od nje in je stal na dragih lesenih tleh svoje steklene palače, si ga je lahko prvič na suhem, pod močno svetlobo, podrobno ogledala. Bil je izjemno vitke postave in malce višji od nje. Imel je neverjetno lepe, skoraj kiparsko izklesane obrazne poteze in goste, pšenične ter čudovito kodraste lase, natanko takšne, kot se jih je spomnila iz tistega usodnega potopa pred nevihto. Njegove ustnice so bile polne, obrvi tanke, oči pa tako nepredstavljivo modre in čiste kot svež morski val tik pred obalo. Vendar pa je bilo v celem njegovem bitju nekaj strašljivo hipnotičnega; kljub čisti grozi, ki ji je zaledenila kri, je nekaj nevidnega in močnega Adriano z vso silo sililo, da bi stopila še korak bližje k njemu.

Ko si ga je v takrat v njegovi stekleni hiši mrzlično ogledovala, so ji misli divje ušle nazaj v šolsko jedilnico. Spomnila se je Piinega ponosnega obraza, ko je lagala, da sta se s tem fantom zjutraj pogovarjala in se skoraj poljubila. Pogledala je njegove izklesane, polne ustnice in skozi vso tisto grozo jo je prešinila povsem nora, zmedena misel – spraševala se je, kako bi bilo v resnici poljubiti tega fanta iz globin. Ali so njegove ustnice hladne kot morski valovi?

V ritem teh misli pa se je v naslednjem trenutku prikradel paničen, hiter izgovor, s katerim je poskusila utišati svojo podzavest: »Saj si tega sploh ne želim zares! Nikoli! Če bi ga poljubila, bi to storila samo zato, da bi šla lahko naslednji dan v šolo in Pii naravnost v obraz natančno povedala, kakšen je v resnici občutek. Samo zato, da ji uničim tisto njeno zlagano zmagoslavje!« A globoko v sebi je začutila, da ta izgovor ne more utišati tistih ponorelih metuljčkov, ki so ji pravkar divje zaprhutali v trebuhu.

Prvinski strah pred smrtjo je na koncu le zmagal nad to čudno, magnetno privlačnostjo. »Mmmmmm, očka ... očka me že nestrpno čaka doma. Adijo!« je panično, s povsem zmedenim glasom zdrdrala, mu z muko porinila darilo v celofanu naravnost v roke, se v hipu obrnila na petah in z vso hitrostjo, kar so ji jo dale njene podhranjene noge, odhitela nazaj proti svoji varni koči. Tekla je, ne da bi se enkrat samkrat obrnila nazaj.

Šele ko je treščila s težkimi vrati koče, stekla navzgor po stopnicah in se mrzlično zaklenila na varno v svoje edino zatočišče – v svojo majhno, s plakati porisano sobo –, je njen um začel divje delati. S hrbtom se je trdno naslonila na zaklenjena vrata, počasi zdrsnila na tla in si z dlanmi tesno objela kolena. Njen prestrašeni razum je začel panično premišljevati, koga za vraga je ta krvoločni stvor sploh prišel ubit v njihovo mirno, odmaknjeno vasico.

Mogoče je prišel po tisto strogo učiteljico za matematiko, ki je vsem na šoli grenila življenje? Mogoče po tistega zoprnega, glasnega sošolca, ki jo je nenehno nadlegoval na hodnikih in jo nesramno ozmerjal? Ob tej misli si je v svojem obupu celo potihoma rekla, da bi s tem končno imela malo miru in prepotrebnega časa zase. Morda pa je prišel zadavit njeno bivšo najboljšo prijateljico Evo, ker jo je tisti dan tako kruto izdala zaradi popularne Pie? Ali pa – ob tej strašni misli jo je neusmiljeno stisnilo pri srcu in ji vzelo ves zrak – njenega dragega očeta, ki je bil edino, kar ji je sploh še ostalo na svetu. Ampak najmočnejši, tisti najbolj pritlehni in najbolj grozljiv občutek globoko v njenem trebuhu ji je govoril nekaj veliko hujšega. Prišel je zaradi nje.

»Če le ne bi bila tistega dne tako neumna in ne bi šla takrat se potapljat ... Sigurno bi bilo potem vse v najlepšem redu! Aaah!« se je na ves glas besno kregala v svojih mislih, si pritiskala ob sence in močno stiskala zobe. »Mogoče je bolje, da jutri sploh ne grem v šolo. Preprosto bom ostala doma, potem pa bom že nekako prepričala očeta, da na hitro spakirava najine skromne stvari in skupaj za vedno, še to noč, pobegneva daleč stran od tega prekletega morja …« A kljub vsej tej neopisljivi grozi jo je nekaj na tem skrivnostnem fantu še vedno neustavljivo privlačevalo. Kot bi bila med njunima usodama, nekje v zraku, napeta neka nevidna, močna in težka vrvica, ki je ni mogoče pretrgati z navadnim razumom.

Njeno divje, kaotično razmišljanje je nenadoma grobo prekinil dobro znani očetov glas, ki je odjeknil iz pritličja, iz tople kuhinje. »Večerja!« ji je ljubeče zaklical. Adriana je hitro skočila na noge, si z dlanmi popravila zmečkana oblačila in globoko vdihnila, da bi njen glas zvenel povsem mirno. »Takoj pridem, očka!« je odgovorila in odklenila vrata.
Odšla je navzdol v kuhinjo in na leseni mizi zagledala svojo daleč najljubšo jed, ki jo je oče pripravil le ob posebnih priložnosti. »Ravioli, njama,« je rekla z narejenim navdušenjem, da bi preusmerila njegovo pozornost, a ji hrana zaradi groze v želodcu sploh ni dišala. Oče jo je med jedjo radovedno in z nasmehom pogledal: »No, Adriana, kakšni pa so pravzaprav najini novi sosedi? Si jih spoznala? Je bilo darilo v redu?«

Adriano je v tistem trenutku popadla čista, divja panika. »Ojoj, kaj za vraga naj mu rečem?! Naj mu povem, da sta soseda pošasti, ki naju bosta pobili?!« »Ammm ... v redu so? Povsem navadni sosedje,« je s težavo iztisnila iz sebe skozi stisnjene zobe, nato pa odložila vilice, saj ni mogla pogoltniti niti enega grižljaja. »Očka, nisem lačna. Pa še nekaj mi je strašno slabo ratalo v trebuhu. Mogoče jutri res ne bi bilo dobro, da bi šla v šolo,« je potihoma, s povesenim pogledom dodala. Oče jo je zaskrbljeno in toplo pogledal, a je le razumevajoče kimal: »Prav. Pojdi nazaj v svojo sobo in se odpočij. Potem ti bom prinesel topel čaj z medom, da se boš bolje počutila.«

Adriana ni čakala niti sekunde več. Odhitela je nazaj po škripajočih stopnicah in tiho odprla vrata svoje sobe. Ko je stopila noter, se je najprej zmedeno razgledala po znanih, varnih stenah, polnih njenih risb in starih plakatov. Nekaj ni bilo vredu. S pogledom je

In tam, naslonjen na leseno steno, s prekrižanimi rokami in z ledeno modrim pogledom, jo je v popolni, grozljivi tišini čakal on.