Ob 2.13 zjutraj je Nika prejela sporočilo od svoje sestre.

Lara: Nika, prosim, odpri mi vrata.

Nika je sedela na postelji in strmela v zaslon.

Lara je bila mrtva že enajst mesecev.

Preden je uspela odpisati, je prišlo novo sporočilo.

Lara: Mraz je. Prosim.

Nika je počasi dvignila pogled proti vratom svoje spalnice.

Na drugi strani se je nekaj premaknilo.

Trikrat je potrkalo.

Tok. Tok. Tok.

»Nika?«

Glas je bil popolnoma enak Larinemu. Enako nežen, nekoliko hripav, z drobnim tresljajem na koncu njenega imena.

Nika si je z dlanjo pokrila usta.

»Vem, da si budna,« je rekla stvar za vrati. »Slišim te dihati.«

Nika ni odgovorila.

»Prosim,« je zašepetala Lara. »Ne pusti me spet same.«

Točno tako je govorila tiste noči, ko je pred enajstimi meseci sedela v reševalnem vozilu, z zlomljeno roko in krvjo na obrazu. Nika je bila takrat ob njej. Držala jo je za roko in ji obljubila, da bo vse v redu.

Toda ni bilo.

Lara je umrla v prometni nesreči. Nika je preživela.

In od takrat ni minil niti en dan, da ne bi pomislila, da bi morala za volanom sedeti ona.

Zunaj sobe je nekaj popraskalo po vratih.

»Nika,« je rekel glas. Tokrat ni bil več nežen. »Zakaj si me pustila umreti?«

Nika je planila iz postelje in zaklenila vrata, čeprav so bila že zaklenjena. Nato je poklicala mamo.

Nihče se ni oglasil.

Poklicala je očeta.

Telefon je zvonil v prazno.

Nato je zaslon zasvetil z novim sporočilom.

Lara: Ne kliči mame. Spi.

Nika je otrpnila.

Kako bi lahko to vedela?

Počasi je stopila do okna. Njihova hiša je stala na robu gozda, daleč od sosedov. Zunaj je deževalo. V steklu je videla svoj odsev: bleda koža, razmršeni lasje, oči, razširjene od strahu.

Za njenim odsevom je stala še ena postava.

Dekle v beli obleki.

Mokri lasje so ji zakrivali obraz.

Nika se je sunkovito obrnila.

V sobi ni bilo nikogar.

Ko je znova pogledala skozi okno, je postava izginila.

Telefon je zavibriral.

Lara: Ne glej skozi okno.

Nika je začela jokati.

»Kaj hočeš od mene?« je zašepetala.

Odgovor je prišel takoj.

Lara: Da me spustiš noter.

Nato je zaslišala nekaj, zaradi česar ji je zastal dih.

Trkanje ni več prihajalo z druge strani vrat.

Prihajalo je iz omare.

Tok. Tok. Tok.

Nika se je počasi obrnila.

Stara lesena omara je stala ob steni. Bila je ista omara, ki jo je imela od otroštva. Njena vrata so bila zaprta, med njimi pa je ostala ozka črna reža.

Iz nje se je zaslišal šepet.

»Nika?«

Nika je stopila nazaj.

»Ne boj se. To sem jaz.«

Nekaj je počasi zdrsnilo po notranji strani vrat omare.

Praska.

Še ena.

Kot nohti, ki drsijo po lesu.

Nika je stekla proti spalničnim vratom in jih odklenila. Na hodniku je bila tema. Spodaj je tiktakala stara ura.

Naenkrat je zagledala svetlobo pod vrati dnevne sobe.

Mama je bila budna.

»Mami!« je zavpila in stekla po stopnicah.

Ko je odprla vrata dnevne sobe, je obstala.

Mama je sedela na kavču v pižami, povsem mirna. V naročju je držala staro fotografijo.

Fotografijo Nike in Lare.

»Mami, nekdo je v moji sobi! Nekdo se pretvarja, da je Lara!«

Mama je počasi dvignila pogled.

»Kaj si rekla?«

»Lara je zunaj moje sobe. Piše mi. Govori z mano.«

Mama je pobledela.

Nato je pogledala uro na steni.

2.13.

Fotografija ji je zdrsnila iz rok.

»Ne,« je zašepetala.

»Kaj je?«

Mama je vstala in zaklenila vrata dnevne sobe.

»Nika, poslušaj me. Karkoli slišiš, ne odgovarjaj. Karkoli vidiš, ne odpiraj vrat.«

»Zakaj?«

Mama je začela jokati.

»Ker se to ni začelo danes.«

Nika je začutila, kako ji je kri zaledenela.

Mama je odšla do omare v kotu dnevne sobe in iz nje vzela staro škatlo. Iz nje je izvlekla kup fotografij, porumenelih časopisnih izrezkov in majhen zvezek.

Na prvi strani zvezka je bilo zapisano:

3. november 2008.

Nika je pogledala datum.

To je bil dan, ko se je rodila.

»Kaj je to?«

Mama je pogoltnila slino.

»Ko si bila majhna, si ponoči pogosto govorila z nekom. Rekla si, da je v omari deklica, ki je videti kot ti. Mislila sem, da so to samo otroške sanje.«

Obrnila je nekaj strani.

»Potem si začela govoriti stvari, ki jih nisi mogla vedeti. O stvareh, ki so se zgodile pred tvojim rojstvom.«

Nika je vzela zvezek.

Na eni strani je bil zapisan stavek z maminim rokopisom:

Danes je Nika rekla, da ima sestrico, ki živi v stenah.

Na naslednji strani:

Danes je vprašala, zakaj smo Lari vzeli njeno ime.

Nika je dvignila glavo.

»Kaj to pomeni?«

Mama ji ni odgovorila.

Zunaj dnevne sobe so se zaslišali koraki.

Počasi.

Težko.

Kot da nekdo hodi po stopnicah navzdol.

Nato se je ustavil pred vrati.

»Mami?«

Glas je bil Larinemu podoben, vendar mlajši. Otroški.

»Mami, zakaj me ne spustiš noter?«

Mama si je z obema rokama pokrila usta.

»Prosim,« je nadaljeval glas. »Saj si rekla, da bo Nika zdaj dovolj velika.«

Nika je pogledala mamo.

»Kaj govori?«

Mama je zaprla oči.

»Ko sem bila noseča,« je zašepetala, »nisva pričakovala enega otroka.«

Nika ni mogla dihati.

»Imela si sestro dvojčico. Umrla je pred rojstvom.«

Na drugi strani vrat je nekaj tiho zahihitalo.

»Ampak jaz nisem umrla, mami.«

Kljuka se je začela počasi obračati.

»Samo čakala sem.«

Mama je objela Niko in jo potegnila stran od vrat.

»Ne poslušaj je. Ni tvoja sestra.«

Toda Nika je v tistem trenutku zagledala nekaj na fotografiji, ki jo je mama prej izpustila.

Na njej sta bila njena starša pred porodnišnico. Mama je v naročju držala dojenčico.

Za njima je stala medicinska sestra.

In v odsevu steklenih vrat je bilo videti še enega dojenčka.

Nika je obrnila fotografijo.

Na zadnji strani je bil zapisan stavek.

»Dve deklici sta se rodili. Domov je odšla samo ena.«

V tistem trenutku je vsa svetloba v hiši ugasnila.

Mama je zakričala.

Vrata dnevne sobe so se odprla sama od sebe.

Na hodniku je stala deklica, stara približno sedemnajst let.

Imela je Nikine oči.

Njen obraz.

Njene roke.

Edina razlika je bila v nasmehu.

Bil je preširok.

»Živjo, sestrica,« je rekla.

Nika se ni mogla premakniti.

Deklica je stopila v sobo.

»Veš, kaj je najbolj smešno?«

Nika je začutila, kako ji po obrazu tečejo solze.

»Kaj?«

Deklica se je nagnila k njenemu ušesu.

»Mama se moti. Jaz nisem umrla pred rojstvom.«

Zasmejala se je.

»Umrla sem namesto tebe.«

Vse je postalo črno.

Nika se je zbudila v svoji postelji.

Sonce je sijalo skozi okno. Dežja ni bilo več. Telefon je kazal 7.06.

Za trenutek je pomislila, da so bile vse samo sanje.

Nato je zagledala mokre odtise stopal na tleh.

Vodili so od omare do njene postelje.

Na blazini je ležal list papirja.

Na njem je bilo z otroško pisavo napisano:

»Zdaj vem, kje spiš.«

Nika je stekla k mami.

Dnevna soba je bila prazna. Na mizi je ležala škatla, odprta in prevrnjena.

Zvezka ni bilo več.

Mama je stala pri vhodnih vratih, bleda in negibna.

»Mami?«

Počasi se je obrnila.

»Nika,« je zašepetala. »Kdo je spal v tvoji sobi?«

Nika je pogledala proti stopnicam.

»Kaj misliš?«

Mama je začela jokati.

»Ko sem bila ponoči v dnevni sobi, sem te videla, kako si prišla po stopnicah. Rekla si mi, da si lačna. Da ne moreš spati.«

Nika je odkimalа.

»Nisem bila jaz.«

Mama je pokrila usta.

»Potem si bila ti v dnevni sobi.«

Obe sta obmolknili.

Iz zgornjega nadstropja se je zaslišalo škripanje postelje.

Nato koraki.

Nekdo je počasi stopal po stopnicah.

Nika je pogledala mamo.

Mama je pogledala Niko.

In obe sta istočasno zaslišali glas iz zgornjega nadstropja.

»Mami? Nika?«

Bil je Nik­in glas.

»Zakaj sta zaklenili vrata?«

Sledila je dolga tišina.

Nato še en stavek.

»Saj sem vendar jaz prava Nika.«

In kljuka vhodnih vrat se je začela počasi obračati ...