eatrice
Ko se ravno oblačim v suha oblačila, ki sva jih pustila na rečnem bregu, da se posušijo, mi Gabriel reče: " Od zdaj naprej morava biti bolj previdna, saj se bova kmalu znašla na ozemlju Psoljudov. Po nama bom posul prašek, ki jih pripravi do tega, da naju ne morejo zavohati. Če pa jih slučajno srečava, se skrij za mano in se na noben način ne vpletaj v moj pogovor z njimi, ja? Psoljudi namreč sovražijo ljudi. "
"Kaj potem ne bodo sovražili oba? " Ga namerno vprašam. Gabriel obmolkne ter me pogleda s krivico v očeh. "Veš…" začne, "…jaz v resnici nisem človek. "
" Saj se mi je zdelo" odvrnem in se mu nasmehnem.
Zadržano mi vrne nasmeh ter reče: " torej… veš kaj sem v resnici? "

Odkimam zato zajame sapo in pove: "sem Moroi. "
"Kakšen roj? "vprašam osuplo.
"Moroi je mešanica med vampirjem, človekom ter še enim bitjem. Veliko ljudi misli, da so vampirji enaki Moroiem, a to ne res. Mi smo veliko manj krvoločni od njih.
Če bi s tabo potoval pravi vampir bi najbrž že prvi dan končala mrtva nekje ob cesti. " reče žalostno ter me pogleda.
"Oh Gabriel oprosti ker sem te to vprašala, res ne bi smela, oprosti…" se mu začnem opravičevati nakar me prekine s poljubom.
" Ne govori več besede na o drugače te bom ugriznil" se mi zareži ter mi pokaže svoje čekane.
Smeje mu odgovorim: " ne bi se branila ugriza tako lepega Moroia kot si ti, veš?"
Kar naenkrat se zresni. "Beti naj bo še katerikoli vampir tako zapeljiv se mu ne pusti ugrizniti razumeš? Ker se to ne bo dobro končalo. "
Pokimam, nato pa ga vprašam: "Od kdaj mi kar naprej govoriš Beti? "
Namuzne se ter odvrne: "ti ni všeč? "
"Seveda mi je" odgovorim ter ga pobožam po mehkih črnih kodrih.

Nekaj časa že sledim Gabrielovemu hitremu tempu skozi gozd, ko v daljavi zaslišiva grmenje. Pogledam v nebo ter opazim temne oblake, ki se nevarno hitro bližajo. Meltix se nama mota med nogami in trikrat mu skoraj stopim na kosmati rep.
Ko se povzpneva na grič imava popoln razgled nad nevihto, ki divja miljo pred nama.
Bučečemu neurju sploh ne vidim konca. Priprem oči ter zagledam strele ter temne lise, ki se premikajo sem ter tja. "Lej kakšni čudni oblaki"zavpijem.
Gabriel se zdrzne ter iz torbe vzame daljnogled.
"To ni navadna nevihta, Viharniki prihajajo! " Presenečeno krikne ter me povleče za roko.
Meltix zapiha ter zvije rep med noge.
"Pridi! "reče ter začne teči po hribu navzdol "K Mirell morava preden naju ujamejo.
"Kdo je Mirell? " Vprašam, no v resnici zakričim saj je nevihta že preglasna.
"Vešča" odvrne na kratko.

Medtem, ko se ulijejo prve dežne kaplje že tečeva po prostranem travniku.
Gaber mi pojasni, da je Mirellina hiša samo še malo pred nama.
Končno prideva do poteptane trave, takrat pa Gabriel obstoji.
"Tu bi morala biti" osuplo reče ter me pogleda s strahom v očeh.

Takrat pa se izza dreves pokaže majhna postava ter začne hiteti proti nama. Gabriel ima že takoj pripravljeno bodalo v roki. "Za mano"sikne ter ga naperi v bližajočo se postavo.
"Kaj me boš zdaj že kar napadel ? " se oglasi postava. Gabriel se nasmehne, spusti bodalo, da pade na tla ter steče postavi nasproti.
No toliko o tem, da me bo branil, pomislim.


UPAM, DA VAM JE BILO VŠEČ DRAGI/E PILOVČKI/KE!!!
PA PLS KOMENTIRAJTE.
RADA VAS MAM <3
SORČI KER USE PIŠEM Z VELIKO SAM SEM ŠELE ZDEJLE UGOTOVILA PA SE MI NE DA SPREMINJAT