Beatrice
Hodim po stopnicah, višje, še višje. Že vidim izhod. Zadihana odprem vrata in se zagledam v svoje krvave roke. Solze mi tečejo po licih. Prispela sem. Stopim na rob Mertovikega stolpiča in razprem roke. Globina me kliče. »Ne!« Polglasno krikne Gabriel. »Nisi resničen!« zavpijem v nočno tišino. »Ne delaj tega!« mi vrne. Zdrznem se in že se hočem vrniti nazaj na varno, hočem stopiti z roba stolpa, hočem…hočem tebe Gabriel, ko začutim sunek od zadaj. Padem. Ozrem se navzgor in vidim grajski stolpič Mertovaškega gradu. Z vrha vame gleda postava, njene oči se rdeče svetijo. Zakričim ravno takrat, ko priletim na trda tla. »Zbudi se!« nekdo me trese. Omotična odprem oči in pred seboj zagledam Diegov obraz. Zazrem se v rjav, ne siv strop, nad sabo. Spet sem v jami. »Ledene žene bodo prišle, ven iz jame morava Pira!« kriknem in poskušam vstati, ne gre, noge me ne ubogajo. »Ššš dekle, v šotoru si, ne v jami, umiri se,« zaslišim nežen ženski glas. Nekdo mi na ustnice pristavi skodelico z vodo. »Pij,« ukaže Diego. Vodo odrinem stran in se polijem. Diego začne preklinjati. »Brez kletvic mladenič!« mu ukaže gospa in ga pošlje ven. Odide. »Gabriel ne odhajaj!« zakličem prestrašeno, a se vrata že zaprejo. Zato zakričim. Gabriel pridirja v sobo. Primem ga za roko in jo stisnem. Diego je, ne Gabriel. Vseeno njegove roke ne izpustim. Srce mi hitro bije.
»Kdaj bo strup popustil? Včeraj sem jo že pripeljal. Čim prej morava na pot, kronanja ne smeva zamuditi!« Reče Diego ženski, ki v skodelico s počasnimi gibi naliva juho.
»Take je ne moreš nikamor vleči, saj vidiš, da je še napol mrtva!« vzkipi ženska in spet prisede k meni, njemu pa svetuje, naj se gre malo ohladit na svež zrak. Diego tokrat izpusti mojo roko in odide. »Ne,« zašepetam. »Ššš« šepne ženica. Ko se skloni nadme, od groze zakričim. Njena glava namreč ni podobna človeški temveč pasji. In ta glava ravnokar govori z mano!
»Kaj še nisi videla Psoljudov?« vpraša mirno in me poboža po roki. Njena roka je podobna človeški, le da ima kremplje namesto nohtov. Pretreseno odkimam. »Ubogi deklici, le kaj so naredili z vama?« zamrmra ženska. »Kaj sto naredili s Piro?« vprašam nemočno. Ženska odkima in zamrmra sama sebi: »Ubogi deklič. Drevo bo kmalu dobilo nov cvet.« Ko to reče, ne vem na koga misli, name ali na Piro? Odmaje se iz hiše, za njo vidim samo še rep, ki moli izpod obleke. Najti moram Piro, pomislim in hitro vstanem, da se mi zvrti in skoraj padem po tleh.
Ko stopim ven, ugotovim, da sneži in da sem oblečena samo v tenko obleko. Hočem hlače! Se hočem zadreti, a si raje premislim, potem bodo verjetno resnično mislili, da sem nora. Opotečem se po zasneženi potki in zraven odpiram vrata v majhne kolibice, raztresene po gozdu. Pire ni nikjer. Stopam hitreje in se skoraj zaletim v otroka s pasjo glavo. »Kje je Pira?« zahropem, da se ta ustraši in steče stran. Nemočno zajokam. Nato pa padem po tleh. Pod sabo opazim kaplje krvi. To ni kri! Kar naenkrat se predramim in ugotovim, da so to majceni rdeči cvetni listki posuti po tleh. Skobacam se na noge in jim molče sledim. Spotikam se čez zasnežene korenine in končno prispem do velikega drevesa z kot kri rdečo krošnjo. Pod njim nekdo leži. Kriknem in stečem k postavi. Meter pred njo pa me se spotaknem in padem. Iz oči v oči se srečam z lobanjo. No ne morem reči ravno iz oči v oči, zato ker lobanja nima več oči. Iz sebe izpustim grozen zvok in se panično začnem ritensko umikati nazaj. »PIRA!« zakričim iz dna srca. Pred seboj imam že napol razpadajoče truplo. Lobanja je pasja. Z dlanjo si prekrijem usta in zamižim. Poskušam pozabiti prizor, ki sem ga ravnokar videla. Ne gre mi iz glave. Nato zaslišim hropenje. Ustrašim se, lobanja se je zbudila. Previdno pokukam k njej, ne, še vedno je pri miru. Vstanem in se zdrznem ob bolečini, ki preseka mojo nogo. Rana od puščice se je spet odprla. Spet zaslišim hropenje. Razgledam se po zasneženi jasi in se stresem od mraza, čisto sem premočena. Mislim, da hropenje prihaja izza drevesa z rdečimi cvetovi. Roko naslonim na deblo, za oporo in se ob bolečini, ki preseka moje telo zdrznem. Pripravljam se na prizor, ki ga bom videla. Globoko v srcu začutim nekaj neprijetnega. Stopim izza drevesa in vidim Piro, ki leži na mrzlih tleh. Njeno roko ovija ovijalka, ki se plazi proti njenemu vratu. Pokleknem k njej in po licu mi zdrsne solza, ki jo črna tla takoj vsrkajo vase. Takrat pa Pira počasi odpre oči. Zajamem sapo in planem k njej. »Hej« zašepeta. Poskusi se nasmehniti, a se njen obraz samo skremži od bolečin, ki jih prenaša. »Takoj te morava spraviti od tukaj!« kriknem in jo pograbim pod rameni. Poskuša mi pomagati, a je sama vseeno ne morem dvigniti. Zaradi rane sem prešibka in moja noga klecne. Poberem se s tal. »Grem po pomoč,« rečem a me zaustavi. Zazrem se v njene temne oči, v katerih se lesketa obžalovanje. Odkima in glavo nasloni nazaj na tla. »Ostani tukaj,« me prosi, te prošnje ji ne morem odreči. Počasi zdrsnem na tla poleg nje, Pira mi glavo položi v naročje in njeni kratki, kostanjevo rjavi lasje me božajo po rokah. Objamem jo in se zazrem v ovijalko, ki je v tem kratkem času ovila preostanek njene dlani. Pobožam jo po glavi. »Veš, ko sem bila majhna sva z očetom tekla po polju, na katerem smo delali…« nenadoma šepne. »Vsakič me je prehitel, a nikoli nisem bila jezna. Zmeraj je govoril »Nekega dne ti bo uspelo.« Nato pa so prišli… moroi, zmeraj so bili moroi ali pa ledene žene, nihče nas nikoli ni pustil pri miru!« nemočno krikne in nadaljuje. »Požgali so nam hišo, z očetom sva se nekako rešila iz plamenov in stekla po polju. Nisem mogla več, oče me je prijel za roko in šepnil: »Teci kolikor hitro moreš, takoj za tabo bom, obljubim.« Takrat sem tekla, zamižala sem in tekla. Prepozno sem ugotovila, da ga ni za mano. Prvič in zadnjič v življenju sem ga prehitela…« reče in glas se ji zlomi. Po licu ji spolzi solza. »Od takrat naprej so bili dnevi grozni…dokler, dokler nisi prišla ti Beatrice.« Komaj slišno šepne in zapre oči. »Upam, da bom kmalu videla očeta,« zamrmra. Pokimam in čutim solze, ki mi tečejo po licih. »Adijo Pira,« zašepetam in se ugriznem v ustnico, da ne bi slišala mojega ihtenja. »Adijo…« zamrmra in glava ji omahne v moje naročje. Zazrem se v nebo in opazujem bele snežinke, ki padajo na naju. Z drevesa odpade en sam krvavo rdeč list, ki se počasi v krogih suklja po zraku in končno pristane na Pirinem čelu. Takrat vem, da je ni več.


:sob: