Beatrice

Čez gozd se prebijava že dobrih šest ur in začelo se je temniti, mene pa vse bolj bolijo noge. Končno Gabriel pokaže na majhno gozdno jaso in reče, da se bova tu ustavila in prespala.
Vsa izmučena se usedem pod mogočno smreko in začutim, da mi Gabriel ogrne svoje ogrinjalo čez moja ramena.
Kakšen gentelman je postal v dveh dneh si rečem in počoham Meltixa, ki se mi je udobno namestil v naročje ter začel presti.
Gaber prisede zraven mene, da se dotikava s koleni in se mi nasmehne s tistim polovičnim nasmeškom, ki ga obožujem. Kmalu potem vsa srečna potonem v spanec.

Gabriel

Buden pregledujem okolico in še kar ne morem verjeti kakšna sreča me je doletela, da sem jo našel in rešil iz mrež Grozjamrežcev. In kako sem takrat okleval!
Zdaj pa se mi zdi, da se poznava že veliko dlje od dveh dnevov, ki sva jih prebila skupaj. Nasmehnem se in globoko vdihnem njen vonj. Takrat pa pomislim, da že od jutra nisem jedel, saj sem jo moral reševati pred barabami. Ob tem spominu se zdrznem in ima me, da bi v tem trenutku vsem trem zaril nož v srce. Kaj če bi ji kaj naredili? Se vprašam. Potem pa pogledam njen speči obraz, kako nemočna je zdaj pomislim. S pogledom zdrsnem po njenem vratu. Za trenutek se spozabim in že se znajdem z ustnicami pri njenem vratu, moji čekani se že dotaknejo njene kože…takrat pa name skoči Meltix in me predrami iz trasa v katerega sem padel. Hitro vstanem, mu pokimam in rečem: " Čuvaj jo. " Ter se odpravim na lov.

Ko sem že globoko v gozdu bi najraje zakričal in spravil ves bes iz sebe. Sovražim se, sovražim se, sovražim se! Si ponavljam v glavi. Kako sem se lahko spozabil? Lahko bi jo poškodoval, ne samo poškodoval celo ubil! Naslednjič moram bolj paziti.


Beatrice

Zbudim se v mrzlo jesensko jutro in ozračje se je tako shladilo, da se mi sapa v belih oblačkih suklja iz ust. Še bolj zavijem v Gabrielov topel plašč. Opazujem vrhove dreves nad sabo in opazujem, kako se jata ptic seli na jug, svobodne so prav tako kot jaz in to mi je všeč.
Počasi vstanem in ogrinjalo zdrsne na tla.
Takrat pa opazim, da nimam ničesar na sebi. V naglici se sklonim in si Gabrielovo ogrinjalo povlečem k prsim, da me vsaj delno zakrije. Usedem se pod nazaj drevo in pogledam po jasi, če mi je slučajno Gabriel skril obleke, a ne vidim ničesar, no če sem prepričana tudi njega ne. Joj kaj naj naredim?

"Dobro jutro" zaslišim znan glas za sabo in se stresem. Ugriznem se v spodnjo ustnico in pogoltnem solze. Jokala pa že ne bom pred njim, saj so samo oblačila si rečem.
"Beatrice si v redu? " me vpraša Gabriel in poklekne nasproti mene. Narahlo odkimam in mu tiho priznam, kaj se je zgodilo. "Saj mi nisi ti ukradel mojih oblek, ne? "Ga vprašam in nezaupljivo premerim s pogledom.
"Ne seveda, da ne, kaj pa misliš, da bi delal s tvojimi oblekami? " Reče in se mi zareži. Počutim se zares neumno, da sem mislila, da je to storil in lica se mi obarvajo rdeče.
"Najbrž bi ti moral povedati katere trgovine se moraš izogibati, saj tam dela čarovnica, ki ti za en dan pričara obleko za katero drago plačaš. Potem pa se njen urok izteče in obleka izgine. Imaš srečo, da se ti to ni zgodilo na sredi ulice." Reče spravljivo in iz svoje popotne torbe zloži pred mano bež srajco,temnorjavo ogrinjalo in grobe rjave hlače. " Na"mi jih pomoli in reče: "to so še edine čiste stvari, ki jih imam, zato jih ne umaži v enem dnevu. In brez skrbi, te ne bodo izginile. "
Zahvalim se mu in sveža oblačila poberem s tal.
Za nekaj sekund se gledava iz oči v oči, takrat pa se spomni, da bi se mogoče moral obrniti stran vmes, ko se preoblačim.

Ko sem oblečena se obrne k meni in za trenutek vidim, da me gleda ter iskrice v njegovih očeh.

Gabriel
V fantovskih oblačilih je tako zelo prikupna, da bi jo najraje poljubil. Zatrem svojo neumno željo in ji povem, da bova čez nekaj ur prečkala reko Evinjo ter se znašla na ozemlju Psoljudov. Od tam naprej morava biti zelo pazljiva in odločim se, da jo bom naučil uporabljati orožje. No ampak kar lepo počasi, najprej morava prečkati reko, mejo med ozemljem Bloodstončanov in Mertoviškega kralja.
Po zajtrku, ki ga je skuhala Beatrice se odpraviva na pot. Takrat začnejo počasi naletavati prve snežinke, kot da se jim nikamor ne mudi.
Jaz pa vem, da nama z Beatrice ne sme zmanjkati časa in morava še pred prvim močnejšim snežnim neurjem prečkati gorovje Lednike. Zakaj? Zato, ker se začnejo takrat prebujati Ledene žene...

Hello dragi/e Pilovčki/ke upam, da vam je bil tale malce daljši del zanimiv in prosim komentirajte,kdo vse bere in spremlja mojo zgodbo. Lysm<3