preden začnem, se opravičujem za napako v naslovu. ko sem napisala prolog (uvod v ugodbo), sem poabila, da moram nadaljevati pod naslovom, ki je brez besede prolog. res se mi ne ljubi brisat vsega skuoaj in ponovno objavit, zato se samo pretvarjajmo, da ni besede prolog v naslovu :D


Stopim iz jame, a pred njo me ne čaka Xenon. Namesto nje zagledam Rhea in Willhema, ki mi srepo zreta naravnost v dušo. V očeh se jima blešči slabo razpoloženje, ki mu ne morem pripisati razloga. Naredil nisem ničesar napačnega, vsaj ne vem za to. Starejša sta od mene, a toliko manjša, da je prav zabavno, kako se včasih poskušata izživljati nad mano. Kar jima seveda ne uspeva. Enostavno sem preveč mogočen, bi rekel. Willhem privzdigne obrv in jezno zavzdihne.

“Kaj?” rečem.

Willhem počasi vstane in se sprehodi do mene. Pogleda me s kotom očesa, stopa okoli in se končno ustavi tik pred mano. Rheo naredi enako in v naslednjem trenutku moja smešna bratca sedita in me gledata izpod čela. Rheo je kar privlačen, bi rekel. Oba imata temne oči kot gozd v noči, a poseben lesk v Rheovih ga naredi nekaj več. Kot bi imel delček stekla v očesu, ki bi iz njega seval vso lepoto.

“Misliš, da si kaj več?” vpraša Willhem. Rheo sklone glavo, a jo takoj dvigne, ko njegov dvojček ponovno spregovori. “Kdo ti je dovolil, da Xenon spuščaš v nevarnost?”

Namrščim se, čeprav vem, o čem govori. “Saj je ne.”

“Oh, pa jo. Povej, Rheo.” Obrne se proti bratu in ta pokima.

“Severni del gozda je nevaren,” reče in se obrne nazaj proti Willhemu.

“Seveda je, ti bedak!” on zalaja. “Tega sploh ne bi rabil reči.”

Pogledam ju, a mi ni jasno, zakaj se nenadoma tako vedeta. Dvojčka se kregata ves čas, a Rheovo obnašanje se mi zdi nenavadno. Nikoli ni tako ponižen. Vedno sta brata enakovredna in vztrajata pri svojem mnenju. Kdaj je Willhem postal močnejša stran, ne vem.

“Saj je nisem nameraval peljati dlje od jase z borovci. Res mislita, da sem tako neumen, da bi to naredil?”

“Ne delaj se pametnega, Eliaan. Veliko mlajši si,” odvrne Willhem in v pritrditev svojih besed ponosno dvigne glavo. Zelo je nadležno, ko nekdo omeni mojo starost. Ampak imam obrambni sistem.

“Vidva sta pa toliko manjša,” se nasmehnem. “Poglejta se, same kosti so vaju. Vajini zobje so dolgi kakor storži mlade smreke.”

Rheo pihne skozi smrček in zamahne z repom. Pogleda brata in med njunim stikom oči je nekaj sumljivega. Posmehneta se drug drugemu. Sploh ni videti, da bi se ju moje besede dotaknile. Nekaj ni v redu.

“Pa kaj je z vama?”

Vstaneta in stečeta stran. Njuna črna repa plapolata v zraku in kmalu sta že izgubljena v gozdu. Končno bom imel mir zase. Oziroma bom lahko v miru peljal Xenon v gozd. Kot naročeno bela volkuljica priteče do mene.

“Kakšen je bil zajec?” vpraša in od navdušenja skoraj izgubi lasten rep. Vrti se kot veter, ko se vrtinči ob neurjih.

“Zelo dober. Hvala, da si ga prihranila zame. Zdaj lahko greva, kamor si želela.”

Njene vesele oči me vedno spravijo v boljšo voljo. Veliko raje jih vidim kot dvojčkove, saj so polne energije in življenja. Xenon skoči v zrak in že steče proti gozdu.

“V napačno smer greš!” zakličem za njo. Zasmeji se in skupaj stečeva v pravo smer.

Listje se trga pod nama, veter nama šumi v ušesih in dlaka zapleše ob vsakem skoku. Od nekdaj sem ljubil tek. Uh, od nekdaj, ja. Včasih prav pozabim, da sem na tem svetu komaj eno leto. Počutim se toliko bolj odraslo. No, morda ne ravno odraslo, bolj sposobnega pa.

Skačeva preko hlodov, se loviva med drevesnimi debli in se kotaliva med redko travo v gozdu. Vsakič, ko Xenon zagleda vijolične gozdne cvetlice, se zavrti med njimi in jih poduha. Ko vidi, da sem ji malce pobegnil, se potrudi po najboljših močeh, da me dohiti. Nato me prosi, če se lahko ustaviva za nekaj trenutkov. In se.

V daljavi zagledam potok. Ko se mu približava, ga tudi zaslišim. Po gozdu se razširi zvok vode, ki pljuska po kamnih in ob breg. Z jezikom zajamem hladni curek vode in si osvežim grlo. Xenon le preskoči potok in že teče naprej. Gledam jo s kotičkom očesa, a še naprej pijem iz potoka. Voda je tako osvežujoča.

Ko popijem dovolj, da nisem več žejen, se spomnim, da sem Xenon pustil teči naprej. Hitro ji začnem slediti, vedoč, da jo bom dohitel v nekaj sekundah. A po kakšni minuti teka je še vedno ne zagledam pred seboj. Zalajam njeno ime, ampak se ne oglasi. Po tleh začnem vohati in ugotovim, da sem šel predaleč naprej. Očitno je nekje zavila. S smrčkom ob tleh sledim njenemu vonju. Tako kot sem predvidel, je zavila malo naprej od potoka. Še naprej sledim njeni sledi, a kmalu zaslišim njen glas, zato dvignem glavo v zrak, da bi kaj slišal. Tečem v smeri njenega glasu in pridem do večjega ribnika. Poln je temno zelene vode, prepojene z algami in drugimi rastlinami, ki oddajajo vonj po močvirju. Na gladini so lokvanji in visoka trava.

Ne vem, kako naj pridem preko ribnika, saj izgleda kar globoko. Ribnik je zelo velik in sega daleč skozi gozd. A na drugi strani zagledam sestro. Ki pa ni sama.

“... naredil trik. Potem so mi vsi čestitali, tudi iz drugih tropov.”

Ob njej stojita Rheo in Willhem in ji nekaj pripovedujeta. Lahko slišim njihove glasove, zato še malo postanem, da bi slišal pogovor.

“Ampak *i* vamlazyira *i* je rekla, da nas drugi tropi ne marajo,” reče Xenon.

“Saj nas ne. Ampak mislil sem tiste, ki so mešanci, tako kot mi,” reče Rheo.

“Jih je veliko?”

“Ogromno. Ampak se skrivajo po vsem svetu in se izogibajo drugih tropov, tako kot mi. Zato jih nikoli nisi videla,” odgovori WIllhem.

“Pa jih bom kdaj?”

“Ne vem. Najboljše, da vprašaš *i* vamlazyro *i* ali *i* vamlazarja.” *i*

Xenon postane za trenutek in pogleda proti ribniku. Ko me zagleda, pomaha z repom. “Eli je tam!”

Willhem in Rheo me zagledata in se spogledata. “Kako boš prišel sem?” zakliče Willhem.

“Ne vem!” odgovorim in pogledam naokoli. Ribnik je res orjaški in vzelo bi mi preveč časa, da bi tekel vse okoli njega. Težko je tudi videti konec, saj je rastje res bujno in drevesa rastejo kar med ribnikom.

“Zakaj ne plavaš?” zakliče Xenon.

“Ne upam! Ne vem, kakšno rastlinje je notri ali živali.”

“Lahko poskusiš!” odvrne Willhem. Rheo ga s taco udari po hrbtu. “Kaj je s tabo, lahko se utopi!”

Kar koli mi bosta rekla, plaval ne bom.

“Ne skrbi, saj bova midva poskrbela za Xenon. Če želiš, lahko greš domov,” reče Rheo.

Saj jima zaupam, a tudi sami ne bodo brez težav prišli na to stran močvirja. Še posebej pa mi ni jasno, kako so prišli tja.

“Ostanite tam, poskusil bom priti okoli,” še rečem, nato pa stečem v eno smer.

Šele ko tečem nekaj minut, se začnem zavedati, da to ni le navaden ribnik. Je eno tistih ogromnih in nezaupljivih močvirij. To je zelo čudno. Vedno, ko sem šel proti jasi z borovci, nisem šel mimo tega močvirja. Mogoče sva šla v zelo napačno smer, ali pa se dogaja nekaj res čudnega.

Strel. Ustavim se.

Ponoven strel.

Otrpnem in napnem ušesa. Ta zvok se mi zdi preveč znan, a ne spomnim se, da bi kadarkoli prej bil zraven naprave, ki naredi tak zvok. Enostavno vem, da je strel. Ne vem, česa, a sliši se nevarno. In kar je najhuje, zvok prihaja z druge strani močvirja. Od strahu zajamem sapo in se kolikor hitro lahko, poženem naprej, tja, od koder se slišijo streli.