»Imam idejo,« ponosno rečem in se nasmehnem. Slišim brata kako zajame sapo. Obrnem se k njemu in mu namenim spodbuden obraz.

»Kaj?« nestrpno vpraša in vedno hitreje diha. »Premislil sem si. Ne boš me spravil v vodo,« hitro doda. »Če se mi oko le dotakne močvirja, ne bom več videl in to bo najina smrt. Na karkoli si pomislil; upam, da ne vključuje plavanja.«

Živčno se posmehnem. Smrdljivo močvirje naju oba straši, a ni druge poti kot preko njega. Ampak Rheo ima prav; ne moreva si privoščiti, da bi še on oslepel.

»Eliaan…« Glas se mu trese in skoraj lahko slišim udarce njegovega srca. Moje mi bije s svetlobno hitrostjo in občutek imam, da me bo od strahu ubilo. Misel, da se bom moral soočiti z nevarno vodo, polno lepljivih rastlin in mogoče živali, se mi gabi. Ampak tudi, če čakava na močvirje, da naju samo vzame, bova na koncu pristala v njem.

»Splezaj name,« ukažem in se uležem na zemljo, ki bo kaj kmalu prekrita z umazano vodo.

»Se ti je zmešalo?« z ogorčenim glasom zacvili Rheo. »Kaj vendar misliš, da počneš?«

»Poskušam naju rešiti, bedak.« Ponovim ukaz in slišim, kako zavzdihne.

»Willhema misliš kar pustiti tu?« se oglasi, ko ne spleza name. Slišim, kako spet stopi stran od mene. »Nikamor ne grem brez njega.«

»Povej mi, kam ga boš dal, Rheo. Če te prav razumem, se ne misliš dotakniti vode. Jaz ti ponujam rešitev, saj sem dovolj močan, da lahko plavam. Zdaj je na tebi, kaj boš z bratom.« Lasten glas se mi zdi tuj, a od vedno večjega strahu ga sploh ne morem nadzorovati.

»Dveh naju ne boš mogel nesti,« tiho odvrne. Nastopi tišina.

»Ne.«

»Utopil bi se.« Zadnje besede zašepeta.

»Ja.« Vedno bolj se začnem zavedati naše usode. Močvirje nas bo pogoltnilo in za nami ne bo pustilo niti dlake. Voda nas bo zalila in spretne ovijalke se nas bodo oprijele in nas začele vleči v globino, dokler ne bomo imeli niti ušesa na suhem. Ko nam bo zmanjkalo zraka v pljučih, bodo izginile vse sledi za nami. Le na kaj bosta pomislila *i* vamlazar *i* in *i* vamlazyra? *i* Nikoli ne bosta izvedela resnice. Občutek krivde me bo spremljal še po smrti. Upam, da se je Xenon izvlekla. Da teče po gozdovih daleč daleč stran in se nikoli ne vrne. Da si najde svoj trop. S svojo lepoto jo bo že nekdo sprejel.

»Pojdi,« slišim bratov glas. Obrnem se proti njemu. »Reši se. Enkrat si že premagal to močvirje, daj ga še drugič.« V njegovem govoru slišim žalost in obup, a hkrati upanje. Kar je rekel, je mislil čisto resno.

»Rheo, ne morem…«

»Pojdi! Ne bom ti rekel še enkrat!« zakriči in to je znak, da je voda prišla do naju. Čutim mokroto pod tacami.

»Poslušaj…«

»Ne! Res hočeš, da te potisnem tja noter?« Ne morem verjeti, kaj govori. »Plavaj, uporabi svojo moč. Plavaj in se nikoli ne ustavi. Če ti na pot pride drevo, se mu izogni. Če začutiš rastline, jih pretrgaj s kremplji. Če te napade morska žival, ji pobegni ali jo ubij. Samo ne čakaj me tukaj. Raje umrem ob boku bratu, kot da ga pustim umreti samega.« Zajoče, a že čez trenutek globoko vdihne. Pogumen fant. A ne bom mu pustil, pa tudi če je to njegova največja želja.

»Rheo, zdaj pa ti poslušaj mene,« hitro rečem in stresem taco, ko mi voda sega že do skoraj do trebuha.

»Pojdi že!« zakriči. Čutim, kako mi stopi čisto do obraza.

»Ne, Rheo. Po vsem, kar smo naredili skupaj, te ne bom pustil tu. Če si že tako želiš smrt, umri v boju za življenje. Willa dvigni in mi ga daj na hrbet. Plavaj ob meni. Govori mi, kam moram. Če Willhem pade iz mene, ga reši in ga daj nazaj name. Glavo imej izven vode in ti ne bo nič. Vem, kako se bojiš slepote, ampak pomojem je boljše biti slep kot mrtev.« Z zadnjim se iskreno ne strinjam več kaj dosti, a poskušam mu dati čim več upanja.

»Eliaan …« reče v joku in se me s smrčkom dotakne. »Samo nekaj mi še povej.«

»Le če mi boš sledil skozi močvirje.«

Čez trenutek tišine, ko že čutim vodo po trebuhu, spregovori. »Prav. To bom naredil. A ne zaradi tebe ali vseh tvojih besed. To delam za Willa. Če on umre, umrem sam.«

»Povej, torej.« Trenutek je malce čaroben. Zdi se mi, da je brat postal popolnoma miren. Ne slišim strahu, ko govori in tudi meni se ne trese glas. Če naju bo močvirje pogoltnilo, naju bo.

»Si čisto zares moj brat?«

Strmim v praznino, ki je niti ne vidim. Še črnina mi za trenutek odplava iz možganov. Še enkrat si v glavi ponovim Rheovo vprašanje, pa ga spet ne razumem. Sem prav slišal? Kaj se dogaja? Takšna zmedenost me ni zadela še nikoli. »K-kaj?«

»Se nisi nikoli spraševal, zakaj si tako velik, z dragocenim kožuhom in toliko močnejši?«

»V-v bistvu sem. Ampak… ampak… Ti verjameš, da nisem tvoj brat?« Čutim solze v očeh. Ni mi jasno. Pred očmi se mi začnejo vrteti podobe moje družine in nato mene. Razlika je zelo opazna, a zakaj bi se na to oziral? Družina me ima rada. Tako sem vsaj jaz videl vse skupaj.

»Eliaan. Si ali nisi, zame si bil vedno le vzor.« Posmrkne.

Pogoltnem solze. »Gremo,« odločno rečem. Rheo mi Willhema posadi na hrbet. Nato zaplavam. Težje je, kot sem si predstavljal, a bom preživel.


samo malo opozarjam še enkrat na napako v naslovu xD jah sej vete mal sm se zmotla (brez beeede prolog bi moglo bit)
~dany