*b*2.Poglavje: Dark Jasmine*b*
Modra? Ne, ne bi ustrezala. Srebrna? Preveč izstopa. Zlata? Preveč bleščeča. Črna? Ja, to bo to.

Pred ogledalom držim dolgo črno obleko z zlatimi detajli. Edina, ki bi bila primerna za to srečanje. Ima dolge rokave, sega skoraj do tal, je oprijeta in elegantna.

Obleko vržem na posteljo. Odločena – to bom oblekla. Kaj pa čevlji? Uh. Res ne vem, kaj naj obujem. Zakaj mora biti ta restavracija tako prefinjena in skrivnostna? To me jezi. Zakaj se ne morem srečati nekje, kamor bi lahko prišla v kavbojkah in majici?

Odprem drugo omaro, kjer hranim čevlje. Pogled mi takoj pade na črne balerinke z rahlo dvignjeno peto. Imajo majhne zlate čipkaste detajle, komaj vidne. Te bodo prave – videlo se jih bo le malo, zato niso preveč pomembne.

Iz omare vzamem še črno torbico z zlato verigo in vse skupaj odložim na posteljo. Strmim v kombinacijo. To nisem jaz. A danes moram biti taka. Nimam izbire.
***
Stopim iz črnega taksija.
Taksistu sem naročila, naj me odloži pred diskoteko. Kaj bi si mislil, če bi mu rekla, naj me zapelje pred Dark Jasmine? Sploh ne vem, če do tja pelje dovolj široka cesta. Poleg tega pa nihče ne sme izvedeti. Nihče.

Po nekaj minutah hoje po ozkih ulicah obstanem. Oči se mi razširijo, telo otrpne. Tega nisem pričakovala. Spremenilo se je. Pred leti je bilo drugače.

Stojim pred temno stavbo. Na sredini je velika črna tabla, na kateri z zlato barvo piše *b*Dark Jasmine.*b* Pod tem – *b*Premium*b*. Okoli napisa so zlati detajli. Čeprav je ura šele štiri, je skoraj tema – stavbe stojijo tako gosto skupaj, da je sonce že zašlo.

Pred restavracijo stojita dva varnostnika. Oblečena sta v popolnoma črna oblačila, roke imata prekrižane čez prsi. Ne vem, ali bi bilo pametno poskusiti vstopiti brez povabila.

Iz torbice potegnem srebrno kartico. Približam se varnostnikoma, ki še vedno stojita nepremično. Vsak moj korak je težji. Vedno bolj se zavedam, kaj sem storila. Ne bi smela sprejeti tega povabila. A zdaj je prepozno.

Ko stojim tik pred njima, s tresočo roko dvignem kartico. Še preden jo uspem pokazati, se levi varnostnik dotakne črne slušalke v ušesu.


*i* *b*"Charlotte Gray."*b* *i*

Kako za vraga pozna moje ime? Kartice še nisem niti dvignila, pa že ve, kdo sem. In verjetno tudi, zakaj sem tukaj.

Temna vrata se počasi odprejo. V notranjosti vidim le temo in slabotno svetlobo. To mi ni všeč. Zdaj imam še čas, da pobegnem. A vem, da tega ne bom storila. Ne v tej obleki, s to torbico, v balerinkah, ki komaj zvenijo na tlakovanih tleh.

Še dva dodatna varnostnika se pojavita na drugi strani vrat. Eden izmed njiju stopi ven. V roki drži nenavadno napravo in jo iztegne proti meni.

Verjetno pričakuje kartico. Podam mu jo. Brez besed jo vzame in jo podrsa skozi režo v napravi. Zaslon se osvetli. Moški rahlo prikima ostalim varnostnikom, nato me pogleda.

"Za mano."

Sledim mu v restavracijo. Temačna je. Preveč. Ne izgleda kot klasična restavracija. Spominja me na labirint. Povsod so zasebni kotički, kot da nihče ne bi smel slišati pogovorov.

Vsak moj korak odmeva, vsak moj vdih je prehiter. Preglobok. Nekaj ljudi me opazi – verjetno mislijo, da sem se zmotila in zašla.

Nenadoma se varnostnik ustavi. Nagnem se v desno– tam je miza. Za njo sedi ženska v zrelih letih. Ima kratke, močno navite svetle lase in živo rdečo šminko. Lepa je.

Ne reče veliko. Pogleda varnostnika in z mehkim, a odločnim glasom izreče le eno besedo:

"Hvala."

Varnostnik odide. Sama nisem pričakovala ženske. Morda bi to moralo biti pomirjujoče, a kdo pravi, da ženske ne znajo biti pošasti? Lahko so. Včasih hujše od moških.

Ostajam na mestu, rahlo negotova, dokler ženska z roko ne nakaže, naj sedem. Ubogam jo. Nerodno se spustim na mehek stol in torbico odložim v naročje, kot da mi bo nudila vsaj nekaj zaščite.

Ko končno spregovori, je njen glas hladen in odločen. "Preden začneva, boš podpisala ta papir. Vse, kar bova govorili tukaj, ostane zaupno. Nihče ne sme izvedeti."

Šele zdaj opazim varnostnika, ki stojita v senci daleč za njo. Eden stopi bližje, v rokah drži list papirja in pisalo. Podata ji ju, ona pa ju brez oklevanja potisne proti meni.

Vzamem papir in preletim besedilo. Piše natanko to, kar je pravkar rekla. Vse ostane zaupno.Pogoltnem cmok v grlu, primem pisalo in podpišem.
"Če prelomiš to, kar si pravkar podpisala..." Za trenutek utihne, nato pa z rahlim premikom glave pokaže proti varnostniku.

Ne rabi povedati ničesar več. Sporočilo je jasno.

Ne bom prelomila obljube. Ne smem.
---------------------------------------------------------------------
ahahha rekla sm da bo napeto, ampak sm ugotovila, da sm se še kr razpisala in bo bl napeto naslednjič<33
ampak jaaa<3 hvala usem za komentarjee. ful so lepi pa ful pomenjo<3
če bi kdo rad, da ga obveščam v kotiček. komot. sam napiše nej<3
lyy. naslednji del pa neve kdaj pride..še kr dela za šolo mam<3
kavi