Dan se je začel enako, kot ostali... dolgčas. V mojem življenju je bil vedno le dolgčas in pa strah. Le to. Vedno znova sem se spraševala zakaj ravno jaz? Zakaj sem morala ravno jaz čez vse to?
Nikoli se nisem počutila ravno enakovredno, kot so nas zmeraj učili. Nikoli nisem hotela biti to kar sem, saj se počutim nemočno, čeprav bi se morala teoretično počutiti ravno nasprotno.
Vedno sem si namreč želela biti le normalna. Imeti povprečne starše, ki se kdaj pa kdaj prepirajo, vendar pa se kmalu pobotata. Počutiti, kot vsak najstnik. Imeti prijatelje, ki bi se radi družili s tabo, se zabavali... najmočneje pa sem si želela biti ne savant.
Savanti smo ljudje, ki pa imamo nadnaravne sposobnosti. Nikoli ne bi mogli verjeti, kako veliko nas je po svetu... večina nas ima moči zato, da pomagamo ljudem... nekateri pa to obrnejo v drugo smer. V zločin. Zato pa imamo za njih tudi posebne zapore...
Obstaja pa še nekaj, kar je za nas zelo pomembno. Ko se namreč rodimo, se na tem svetu ravno v tistem obdobju rodi tudi naša sorodna duša. To pomeni, da smo si že od začetka, ko sva bila spočeta usojena. Kajti kot pravi naš pregovor:" ti imaš eno polovico in jaz eno, a ko prideva skupaj, sva kot eno, ne morem se več ločiti od tebe in ti od mene..."
Večina savantov nikoli ne spozna svoje polovice... kajti lahko sta oddaljena pol sveta ali pa le nekaj kilometrov. Le redki se najdejo in ostanejo skupaj. Tako, kot moja starša.

Pri njima jima je pomagal neki savant, ki je iskalec duš, tako je mojega očeta Petra usmeril na pot, kjer naj bi bila njegova druga polovica. In začuda jo je tudi našel. Rachel, mojo mater.

Ob spominu na njiju me je zabolelo srce... morala sem nehati razmišljati o tem, ter se posvetiti dnevu. Babica bi bila namreč jezna, če bi se preveč spustila v mojo sanjarjenje.

Stopila sem k ogledalu ter se zazrla vanj. V njem nisem zagledala sebe, pač pa le praznino, ki je bivala v meni.
Na hitro sem se uredila, nato pa se odpravila v kuhinjo. Stopila sem k štedilniku ter razmišljala kaj bi pripravila za zajtrk babici in meni.
Ker mi na misel ni prišlo nič pametnega sem se odločila za mleko ter kosmiče.
Eno skledo sem položila na pladenj ter zraven položila še žlico drugega pa sem hitro pojedla.
Ko sem pojedla svoj zajtrk sem ga odnesla babici v sobo. Pred tem sem preverila, če sem vklopila svoj ščit.

Na stopnišču sem opazila, da se mi roke tresejo, kar je bilo čudno. Nikdar mi v misli ni prodrl strah takrat, ampak ravno zdaj se je zgodilo to. Ne. Sem si rekla. Ne zdaj!
Poskusila sem umiriti svoj notranji strah, ampak ni šlo. Postala sem panična, kar je moje stanje le še poslabšalo. Začela sem globoko dihati, čeprav se mi je zdelo še vseeno plitko.
Roke so mi se še vedno tresle, da se je začel premikati tudi pladenj. In v tistem trenutku se je zgodilo. Zaslišala sem samo pok, ko se je posoda razbila, potem pa se je pred mano pojavila črnina.

Ujeta v tem občutku nisem bila dolgo časa. Še sreča. Niti najmanj si nisem želela , da bi babica to opazila. Lahko bi bila v resni nevarnosti.
Moja moč je bila najbolj grozna od vseh. Bila je dejstvo, da je bilo moje življenje drugačno od drugih.
Imela sem namreč dar, da svoje občutke lahko prikažem tudi navzven. Tako npr. lahko moj strah postane prava nočna mora. Strah se zmeraj prikaže v temi, zato tudi tista črnina, ki te spravi v panični položaj. A strah se ravno s tem hrani, kar pomeni, da če se želiš rešiti tega se moraš umiriti.
Pri meni je bilo to zelo težko a z veliko vaje mi je uspelo ohraniti nekakšen nevtralen položaj.
To je le en občutek, ki mi dela preglavice... pravzaprav mi to delajo vsi, ampak vsak na drugačen način...
Jeza me včasih še bolj skrbi, kot strah kajti jeze nikdar ne znam nadzorovati. Pri njej se vedno pojavi ogenj. Nekoč že davno tega se je zgodilo, da sem se hudo razjezila na mojega bratranca, ki pa ni savant. Zažgala sem hišo. Na srečo nikogar ni bilo v njej, ampak od takrat naprej nisem imela nobenega sorodnika v širšem krogu. Vsi so se nas začeli izogibati. Niti pustili nam niso, da bi plačali škodo, samo odslovili so nas ter dejali, naj se nikdar več ne prikažemo pred njihovim pragom.
Vsega tega sem bila seveda kriva jaz, ki svoje moči nisem znala nadzorovati.
Mama je imela zelo lahko in uporabno moč. Znala je poiskati izstopajočo točko, kjerkoli. Za to tudi ni potrebovala dosti vaje.
Oče je imel dar nesebičnosti bi lahko temu rekla, kajti znal je drugim vliti moč, jim dati pogum ter jim odvzeti bolečino. Njegova moč se sliši sicer zelo kul, ampak pri vsem tem je on trpel. Velikokrat je moral namreč komu odvzeti bolečino. To pa je pomenilo, da je na " pacientu" bolečina izginila vendar pa jo je zato prevzel oče.
Sam je drugače vedno trdil, da se počuti dobro, ampak sama sem ob njem vedno zaznala nekakšen strah ki me je spravljal v paniko.
In to je to. V moji družini sem bila edinka. ' Bila' dokler se ni zgodilo, kar se pač je.
To je bil moj prelomni trenutek. Od takrat naprej tavam po svetu brez poti in cilja. Edino kar me še drži po konci je moja babica Olivija. Ona je moj temelj, na katerega se vedno uprem, kadar sem nemočna.
Starša pa zame obstajata le na drugem svetu, kjer verjamem, da se imata bolje, kot tu. Vem tudi, da bo nekoč nastopil čas, ko se jima bom stisnila v objem.
Do takrat pa je vse to zame mučenje. Največje je bilo ob njuni smrti. Prekmalu sta odšla. Stara sem bila komaj tri leta, ko sta umrla v avtomobilski nesreči.
Čeprav sem bila takrat še zelo majhna, sem se zavedala kaj vse to pomeni zanju in zame.
Nikoli nisem nehala verjeti, da me še čakata, in me tudi bosta dokler se jima ne pridružim.

Smrt od takrat zame ni več strašna stvar in tudi za babico ni. Babica je namreč zbolela za rakom, ki ni ozdravljiv, to se je zgodilo šele pred kratkim, kar me je zelo prizadelo.
Tega seveda pred njo nisem kazala, ker vem da bi se počutila krivo. V njeni bližini sem vedno nosila svoj miselni ščit, saj je nisem hotela poškodovati z mojimi občutki. Sploh pa zato, ker so bili zadnje čase sami negativni.

Pladenj sem hitro pobrala ter nanj zmetala koščke razbite posode in hrane. Vse to sem odnesla nato v smeti ter se lotila novega zajtrka. Nisem se kaj dosti ukvarjala s podrobnostmi, zato sem ji pripravila le kos kruha ter nanj namazala marmelado.
Skuhala sem ji tudi čaj, ki je bil njenega najljubšega okusa - borovnica.
Babico sem v teh štirinajstih letih in pol vzljubila, kot da bi bila ona moja nadomestna mama.
Če tudi so mi zdravniki govorili, da ne bo več dolgo preživela se nisem mogla posloviti od nje. Preprosto nemogoče je.
Stara je bila komaj šestdeset let in ni imela vseh las še posivelih. Še vedno je rada govorila šale, pri katerih sva se obe smejali.
Vedela sem, da se samo pretvarja, da bi bilo meni lažje in na neki način mi je tudi bilo. Živela sem v laži že od samega začetka, tako da to zame ni bilo nič pretesljivega. Pravzaprav sem nekako še vedno upala, da bo tako tudi še naslednji teden, pa tudi še naslednji... vendar čemu bi se sploh slepila.
Babica bo kmalu umrla in tukaj bom ostala sama. Takrat se mi bo moj tempelj podrl in morda se bo po čistem naključju zrušil name.
Potem bi se jim lahko vsem pridružila.

Verjetno bi se vsak vprašal, zakaj ne bi storila samomora, če ne želim več živeti.
Odgovor je dokaj nejasen še zame. Mislim, da zato, ker se tega bojim. Bojim se da bi to morala storiti sama. Veliko lažje bi bilo, če bi me nekdo povozil ali pa, da bi mi zastrupil jed... sama tega nikdar ne bi morala storiti, ker sem strahopetnica.