*b*1.poglavje*b*
Zbudil me je nenavaden zvok. Nekaj med šepetom in škripanjem. Sprva sem mislila, da sanjam, a ko sem odprla oči, sem še vedno slišala tisti glas — tih, skoraj pridušen, kot bi prihajal od nekod znotraj sobe. Vse je bilo tiho, a v zraku je nekaj viselo. Teža, ki je prej ni bilo.
Ogrlica mi je še vedno visela okoli vratu. Segla sem po njej in takrat začutila, da rahlo vibrira. Kot bi imela srčni utrip.
Usedla sem se bolj pokonci, zdaj že povsem budna. Srce mi je razbijalo, pogled pa se je sam od sebe obrnil proti skrinji. Nisem vedela, zakaj, a nekaj v meni je reklo, da tisto, kar iščem, ni bilo v mojih mislih — ampak tam spodaj. Pod lesom, pod letnicami, pod letom tišine.
Počasi sem vstala, moje noge so bile še vedno mehke, kot da je del sanj ostal v njih. Gugalnik se je premaknil za mano in rahlo zaškripal. Ob zvoku sem zadrževala dih, kot da bi se bala, da bo nekaj odgovorilo.
Sklonila sem se k skrinji in odprla pokrov. Les je bil hladen in trd pod mojimi prsti, njegova hrapavost pa me je čudno pomirila. Notri so bile odeje, stara oblačila, nekaj knjig z izbledelimi platnicami. Vse sem počasi premetala, z neko notranjo nujo, ki je nisem razumela, a ji tudi nisem mogla ubežati.
Na dnu sem zagledala majhno, ploščato škatlo iz temnega lesa. Bila je povsem gladka, brez ključavnice, brez ročaja. Le simbol na sredini – pretrgam. Velikokrat sem ga že videla a ta je bil drugačen, nekaj v meni se je nanj odzvalo. Kot da ga poznam. Kot da sem ga vedno poznala.
Ko sem jo vzela v roke, se je ogrlica na mojem vratu ogrela. Ne vroče, ne boleče — bolj kot nežen opomin. Nekaj v tej škatli jo je prepoznalo. Ali pa je ona prepoznala nekaj v njej.
S škatlo v naročju sem se vrnila na gugalnik. Utrip mi je še vedno odmeval v ušesih. Počasi sem dvignila pokrov.
Notri je bilo pismo.
Ne papirnato, ampak kot pergament, ročno spisan, s črnilom, ki je rahlo sijalo v senci. In pod pismom... medaljon. Drugačen od ogrlice, manjši, težji. Z istim simbolom, kot na pokrovu škatle.
Roke so mi rahlo drhtele, ko sem odvila pismo.

*i*Iviy, če bereš to, je čas prišel.*i*
*i*Vem, da se ti zdi, kot da si vstopila v nekaj, česar ne razumeš — in res je.*i*
*i*A to je tudi tvoja kri, tvoja dediščina.*i*
*i*Ogrlica ni le spomin. Je ključ.*i*
*i*Ne vprašaj mame, ker je prisegla, da ne bo govorila. A ti nisi vezana s to prisego.*i*
*i*Če si pripravljena izvedeti resnico, pridi v staro opuščeno kapelo pri jezeru. Sama. Ob polni luni.*i*
*i*— Tvoja teta, Eliane*i*

Strmela sem v pergament še dolgo po tem, ko sem ga prebrala. Teta? Nisem imela tete. Mama mi ni nikoli rekla, da ima sestro. Vedno je govorila, da je ostala sama.
Ali pa... je samo želela, da verjamem.
Medaljon sem obrnila med prsti. Na zadnji strani so bile vrezane črke. Sprva jih nisem razumela, bile so v jeziku, ki ga nisem prepoznala. A ko sem jih dalj časa gledala, so se pred menoj začele sestavljati.


*i*"V krvi je moč. V resnici — preizkušnja."*i*

Besede so me preplavile kot hladna megla. Zunaj je veter zavijal še glasneje kot prej, in v tistem trenutku sem vedela — zima bo prišla prej letos. Ne le letni čas... nekaj se je premikalo. Nekaj starodavnega. Nekaj, kar je čakalo.

Stopila sem do okna. Snežinke so zdaj padale gosto, nebo je bilo brez oblike, kot zastrto s tančico, skozi katero ni prodrla niti senca lune. Tema je bila... živa. Ne prazna, ne mrtva. Živa. In to sem razumela. Preveč dobro.
Nyx.
Ime, ki sem ga slišala prvič pri osmih letih, šepetano kot molitev. Takrat mi mama ni povedala, kdo je. Samo rekla je:
*i*"Ko pride noč in ko ostaneš sama v njej, se spomni, čigava si. Noč te nikoli ne zapusti."*i*
Takrat še nisem razumela. Zdaj pa... zdaj je bilo, kot da se vsaka celica v mojem telesu prebuja iz dolgega spanca.
Vzela sem pismo še enkrat v roke in pogled mi je znova zdrsnil na navodilo:
*i*...pridi v staro opuščeno kapelo pri jezeru. Sama. Ob polni luni.*i*
Spomnila sem se — kapela! Stara, razpadajoča stavba, ujeta v kot jezerskega gozda, kamor me mama ni nikoli pustila. Enkrat sem jo vprašala, kaj je tam. Samo rekla je:
*i*"Tam spi zgodovina, ki se ne sme zbuditi."*i*
Takrat sem še verjela, da zgodovina pripada knjigam. Danes sem vedela, da diha.