KAJA ADAMS
Zdaj, ko Žiga ni več, je vse drugače. Nihče nas ne zabava z vici. Jan in Gal sta ostala brez partnerja za trio v Fotrnitu, Lili je ostala brez simpatije. Vsi pa smo izgubili najboljšega prijatelja, prijatelja v dobrem in slabem. Prijatelja, ki nas je zmeraj pobral, ko smo bili na tleh. Prjatelja, ki je bil sončni žarek za našo skupino. "Pogrešam Žigata," reče Lili. Zdaj smo v kavarnici. "Saj ga vsi, Lil," zmaje z glavo Jan. "Hope, si ok?" vpraša Gal. Obrnem se k njej. Zelo bleda je, celo zanjo. Tišina. Tišina, ki je zame smrtonosna. Vstanem in se odpravim proti dvigalu. "Kam pa greš, Kaja?" vpraša Hope. "V najino sobo, pogledat, kako je z Vito," odgovorim. Dvigalo se spusti in jaz skočim ven. Počasi se odpravim tja. Od peke (to je predmet) so mi ostali še trije kolački. Zavzdihnem. Kmalu bo Božič. Prvi Božič brez Žige.
Ko pridem v najino malo stanovanje, potrkam na vrata Vitine sobe. Vstopim. Notri je ni, kar pomeni, da najbrž pohajkuje okrog s prijateljicami. Grem v svojo sobo in začnem delati nalogo. Okoli petih pride v mojo sobo Vita in me vpraša: "Kaja, a greš na ples danes?" (vsak večer je ples.) Odkimam. "Zakaj ne?" vpraša. Skomignem. "Daj no, še nikoli nisi šla. A veš, kako dobra glasba je? Daj no, pridi, zabavno bo." Ne premaknem se. "Saj lahko plešeš sama, če nočeš fantom," reče. "Prav," rečem, "pa grem. Ampak ob desetih grem spat!" "Prav, prav," reče ona, vesela, ker me je pripravila do tega. "Ob 18:00 se začnejo priprave! Se dobiva v glasbeni učilnici?" vpraša. Prikimam. Gre ven. No ja, saj na plesu ne more biti tako slabo.
ČEZ 3 URE
"Super izgledaš," reče Vita občudujoče. Oblečena sem v majico, mini rilo in škornje. Imam ogrlico, na kateri je obesek križa, kot ponavadi. "Samo še čelada in meč, pa bom viking!" se zasmejim. Vita ima roza obleko, ki se na pasu preliva v živo rozno, lase pa ima spletene v kito, povezano z modrimi gumicami.
Na plesu je super. Vita je imela prav: super računalniška glasba, ima močne base. Ples je na stadionu, ki se ob osmih spremeni v paviljon, okrog njega je voda. Tu je torta, miza z baloni, miza s punčem, miza s šopki in še ena z lizikami. V sredini paviljona je visok stol, kjer ob enajstih sedita kralj in kraljica plesa. Po navadi sem ob tem času v glasbeni sobi, kjer Jan, Gal in Žiga (no, nič več) gejmajo, jaz pa igram kitaro in včasih še odigram z njimi kakšno igro.
Plešem do desetih, a sklenem, da bom ostala do konca plesa. Prečudovito je. Ob enajstih razglasijo kralja in kraljico plesa: in začuda ugotovim, da so na plesu tudi moji prijatelji. Kraljica in kralj plesa sta hope in Gal (ljubezen je v zraku )
Do polnoči plešemo, pojemo, jemo in pijemo. Takrat, ko zazvoni zvonec, se z Vito odpraviva proti najinima sobama. "No, a ti je žal, da si šla?" me nasmejano vpraša. "Ne, ni mi," rečem. "Super je bilo!" "Vidiš, večkrat bi lahko šla," reče. "Mogoče," skomignem. "Lahko noč, Kaja," mi zaželi. "Lahko noč," ji odgovorim. V sobi se preoblečem in se uležem v posteljo. V trenutku zaspim.
************************************************************************************************
Hej, sori če je bil ta del malo dolgočasen, naslenji bo malo bolj zanimiv.