Jasa iluzij 1. del
2
Živijo!
Danes zjutri sem dobila idejo za zgodbo, tako da upam da vam bo všeč.
Seveda je še veliko prostora za izboljšavo, kritike so dobrodošle in zaželjene. Predlogi in pohvale prav tako, predvsem dobrodošli bi bili popravki glede stila pisanja in podobno.
Ime za zgodbo sem si zmislila na hitro, prosim ne hejtat na naslov.
Hvala vsem, ki si boste vzeli čas za branje <33
_____________________________________________________________
V zraku je bila poletna sapica in sproščeno vzdušje. V ozadju sem slišala otroški smeh in prerekanje staršev, ki so kuhali večerjo. Sonce je bilo že pod krošnjami dreves.
Stala sem na peščeni potki, zraven mene pa se je lesketalo jezero. Imelo me je, da bi zaplavala v kristalno čisti vodi. Bila sem bosa, v preprosti beli obleki. Ozrla sem se čez cvetlični travnik in v daljavi zagledala družino na sprehodu. Bilo je tako mirno, da sem skoraj pozabila na dogajanje malo prej. Sprehodila sem se naprej po potki, a me je z vsakim korakom zmrazilo v vednosti, da je vse le iluzija.
V trenutku, ko so bile moje misli osredotočene na to dejstvo, sem na svoji rami začutila roko. Ledeno mrzlo roko, a hkrati žgočo in živo kot ogenj. Za trenutek sem pozabila dihati, bil je On.
"Poglej se Adelaide, treseš se. Menda se me ne bojiš? Lahko ti pomagam."
Besede so delovale pomirjujoče, kot cvetovi belih vrtnic a sem sama dobro vedela, da se pod njimi skrivajo ostri trni. Ostala sem tiho, in poskušala umiriti svoj srčni utrip. Njegovo sapo sem čutila na svojem vratu, njegov pogled pa je bil usmerjen v moje roke.
Elegantno se je zasukal in postavil predme. Njegovi razmršeni temni lasje so mu padali na oči lešnikove barve, ki so izžarevale razposajenost in zmagoslavje. Na sebi je nosil oplahno belo srajco in kratke kavbojke. Če ne bi vedela kdo je, bi se mi prizor zdel prav smešen.
"Draga, me ne boš niti pozdravila?" je dejal z lahkotnim glasom.
"Pozdravljen Matthias." je vse kar sem premogla spraviti iz sebe.
Stopil je korak proti meni in me prisilil gledati v njegove oči. Bile so tako svetle kot odrešitev, a hkrati tudi temne kot prekletstvo. Odrinila sem misel na ponujeno lepšo prihodnjost.
Z njegovih oči je bilo nemogoče razbrati njegove misli, skozi besede pa ni izražal niti kančka čustev.
"Moja Adelaide, si že premislila kako lepo bi bilo, če bi se mi predala? Vse bi bilo lažje, skupaj bi bila neustavljiva, moč pa neizmerna." te besede sem slišali vsakič znova in znova.
Moj odgovor je bil vselej enak, le da nikoli ni bil izrečen. Moje besede so bile v njegovi bližini kot rezila, katera je spretno obračal proti meni. Bila sva si tako blizu, da sem na obrazu čutila njegovo sapo. Poskušala sem obdržati očesni stik in ostati mirna.
Moja tišina ga je vedno razburila, in zdaj ni kazalo da bo kaj drugače. Vedela sem kaj se bo zgodilo, ko mi je na sredino čela položil svojo roko. Nisem se umaknila, nekaj v meni je prepovedovalo vsakršen premik.
Začutila sem žgočo vročino na mestu stičišča najinih teles.
In nato nenadno, ostro bolečino.
Danes zjutri sem dobila idejo za zgodbo, tako da upam da vam bo všeč.
Seveda je še veliko prostora za izboljšavo, kritike so dobrodošle in zaželjene. Predlogi in pohvale prav tako, predvsem dobrodošli bi bili popravki glede stila pisanja in podobno.
Ime za zgodbo sem si zmislila na hitro, prosim ne hejtat na naslov.
Hvala vsem, ki si boste vzeli čas za branje <33
_____________________________________________________________
V zraku je bila poletna sapica in sproščeno vzdušje. V ozadju sem slišala otroški smeh in prerekanje staršev, ki so kuhali večerjo. Sonce je bilo že pod krošnjami dreves.
Stala sem na peščeni potki, zraven mene pa se je lesketalo jezero. Imelo me je, da bi zaplavala v kristalno čisti vodi. Bila sem bosa, v preprosti beli obleki. Ozrla sem se čez cvetlični travnik in v daljavi zagledala družino na sprehodu. Bilo je tako mirno, da sem skoraj pozabila na dogajanje malo prej. Sprehodila sem se naprej po potki, a me je z vsakim korakom zmrazilo v vednosti, da je vse le iluzija.
V trenutku, ko so bile moje misli osredotočene na to dejstvo, sem na svoji rami začutila roko. Ledeno mrzlo roko, a hkrati žgočo in živo kot ogenj. Za trenutek sem pozabila dihati, bil je On.
"Poglej se Adelaide, treseš se. Menda se me ne bojiš? Lahko ti pomagam."
Besede so delovale pomirjujoče, kot cvetovi belih vrtnic a sem sama dobro vedela, da se pod njimi skrivajo ostri trni. Ostala sem tiho, in poskušala umiriti svoj srčni utrip. Njegovo sapo sem čutila na svojem vratu, njegov pogled pa je bil usmerjen v moje roke.
Elegantno se je zasukal in postavil predme. Njegovi razmršeni temni lasje so mu padali na oči lešnikove barve, ki so izžarevale razposajenost in zmagoslavje. Na sebi je nosil oplahno belo srajco in kratke kavbojke. Če ne bi vedela kdo je, bi se mi prizor zdel prav smešen.
"Draga, me ne boš niti pozdravila?" je dejal z lahkotnim glasom.
"Pozdravljen Matthias." je vse kar sem premogla spraviti iz sebe.
Stopil je korak proti meni in me prisilil gledati v njegove oči. Bile so tako svetle kot odrešitev, a hkrati tudi temne kot prekletstvo. Odrinila sem misel na ponujeno lepšo prihodnjost.
Z njegovih oči je bilo nemogoče razbrati njegove misli, skozi besede pa ni izražal niti kančka čustev.
"Moja Adelaide, si že premislila kako lepo bi bilo, če bi se mi predala? Vse bi bilo lažje, skupaj bi bila neustavljiva, moč pa neizmerna." te besede sem slišali vsakič znova in znova.
Moj odgovor je bil vselej enak, le da nikoli ni bil izrečen. Moje besede so bile v njegovi bližini kot rezila, katera je spretno obračal proti meni. Bila sva si tako blizu, da sem na obrazu čutila njegovo sapo. Poskušala sem obdržati očesni stik in ostati mirna.
Moja tišina ga je vedno razburila, in zdaj ni kazalo da bo kaj drugače. Vedela sem kaj se bo zgodilo, ko mi je na sredino čela položil svojo roko. Nisem se umaknila, nekaj v meni je prepovedovalo vsakršen premik.
Začutila sem žgočo vročino na mestu stičišča najinih teles.
In nato nenadno, ostro bolečino.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw.:hugging: Ful dobr.:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: Spremlam:wink:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ja se strinjam z lolygirl!! Ful dobra zgodba! Res si nadarjena!!!!!:heart::heart::kissing_heart:
0
Moj odgovor:
Bolana
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
:ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost:woooooooooooooooooooooooooo