Izstopim iz majhnega rumenega taksija in v ušesa se mi zažre glasen zvok garbenih naprav in orodja. Zazrem se v prizor, ki se odpre pred mano. Kamor koli se ozrem, povsod vidim bagre, žerjave, kamione, betonske bloke in gradbene odre po katerih se urno sprehajajo delavci z raznoraznimi aparaturami. Pogled mi zastane na oddaljeni majhni skupini poslovno oblečenih moških. Njihova oprava se absolutno ne sklada s prašnimi tlemi in vsesplošni umazaniji. Mislim, kdo bi se v srajci in zloščenih čevljih sprehajal po gradbišču? Kako nepraktično ...
Moj spremljevalec me pogleda: "Se še spomniš svoje naloge?"
Pokimam. Nehati me mora imeti za otroka s počasno pametjo. Halo, sem punca z odličnim spominom, ki je skoraj pet let spala na strehi!
Z McQueenom se ločiva. Stečem do najbližje kovinske ograje in se začnem potuhnjeno plaziti do nekakšne kovinske mreže. Pred sabo imam samo eno točko: majhna, zasiljeno postavljena delovska hiška. Skrijem se za zadnjim skrivališčem (betonska cev) in prisluškujem dogajanju. Kriminalist se je skupinici kravatarjev že predstavil z lažnim imenom in se zapletel v meni nerazumljiv pogovor z Jamesom Kellyijem - najinim 1. osumljencem. Slednji se smehlja z zelo nepristnim poslovnim nasmeškom ter McQueenu z občasnim kriljenjem rok na dolgo in široko opeva njhovo uspešno gradnjo.
Poznam tak tip ljudi. Delajo se imenitne, pomembne in bogate, v resnici pa doma skrbno urejajo majhen kupček bankovcev. Priprem oči. Ja, James Kelly je zagotovo tak tip človeka. Iz srajce na robovih gledajo nitke in z na pogled drago (sprano) jakno poskuša neuspešno prikriti znojne madeže pod pazduho. Da sploh ne omenjam na robovih prašne čevlje. Zavzdihnem. Polno ljudi se mora v današnjem času pretvarjati, da bi ugodili drugim. Navkljub toplemu vremenu se stresem. S pogledom sledim Kellyju, ki Samu Thomsonu (to je kriminalistovo lažno ime) ponudi ogled po gradbišču.
To je moj znak. Hitro se dvignem in z naglimi koraki odpravim do hiške. Na hitro se razgledam. Okno na zadnji strani je nekoliko priprto. Odlično, to mi delo zelo olajša. Uho prislonim na tanko steno iz umetnega materiala in prisluškujem, če je še kdo v notranjosti. To je ob vsesplošnem hrupu skoraj nemogoče, vendar precenim, da je najbolje, da tvegam in pogledam v notranjost. Srce mi naglo razbija, ko milimeter za milimeter odprem okno in poškilim v notranjost. Kar nekoliko preglasno si oddahnem, ko ugotovim, da je prazno. Oprimem se police in z enim samim zamahom tiho skočim v notranjost. Vzravnam se in razgledam. Prostor je velik le kakih 10 kvadratih metrov. Pred mano so zaklenjena vrata, levo je še eno malo večje okno (žaluzije so na mojo srečo spuščene), na desni strani je nekoliko razmetana miza, ob stenah pa so majhni predalniki. Stopim do najbližjega. Zaklenjen. Preverim ostale. Vsi razen enega (v katerem je le nekaj sponk) so zaklenjeni. Osredotočim se na mizo. Edna čez drugo ležijo skice, načrti in zapiski, ki si jih vtisnem v spomin. Zavzdihnem. Nič sumljivega ali nenavadnega ne vidim. Kaj je McQueen mislil z "Poišči kaj neobičajnega, kar ne paše v vzorec ostalega." Zamislim se. Ljudje imajo svojo uradno in zasebno plat, le da osebno kažejo manj. Usedem se na stol, zaprem oči in umirim ponorelo bitje srca. Predstavljam si, da sem James Kelly.
*Pregledujem načrte. S prstom drsim po linijah, v glavi se mi vrtijo številke in skrbi. Gradnja se bo zalekla. Ne bom dobil potrebnega denarja. Nekdo vstopi. Nekaj mu razlagam. Nečesa ne razume. Mu bom narisal. Sežem po pisalu.*
Čakaj! Ozrem se na levo stran mize, na kateri je lonček s pisali. Med raznoraznimi srebrnimi kuliji in rumenimi svinčniki je belo-modro pisalo. Pobližje si ga ogledam. Na njem je z otroško pisavo napisano 'Za očija'. Za očija?! Ampak ... V mapi o Kellyju piše, da je že celo življenje samski. Pobrskam po spominu. Taka pisala so začeli prodajali lani septembra, dobro se spomnim, kako so jih oglaševali na plakatih podzemne in v trgovinah.
"Hvala za obisk gospod Thomson," zaslišim od zunaj.
Kri mi zaledeni. James Kelly! Moram stran in to hitro. Svinčnik pograbim in se zakadim preko sobe. Za hrbtom zaslišim odpiranje ključavnice. Skočim skozi okno. Nimam časa, da bi ga zapirala. Sklonim se in se potuhnem v betonsko cev. Umirim dihanje in upam, da bo Kelly ob pogledu na odprto okno pomislil na prepih. Zaprem oči in si predstavljam kako postajam vse manjša, dokler ne izginem. Ko zaslišim zapiranje okna, počasi štejem do trideset in šele nato pokukam iz skrivališča. Uh... Nobenega ni v bližini. Skobacam se iz cevi in zdrvim z gradbišča v stransko ulico, kjer me v taksiju že čaka McQueen.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hej-hoj!
10. del je tu. Danes sem imela veliko časa, ker je vikend, tako da sem napisala 2 dela. (Če še niste prebrali 9. ga dajte hitro zdaj. Sicer ni ne vem kako zanimiv, vendar boste bolj razumeli ta del ...) Upam, da ste uživali. Če se bo pojavila kakšna nejasnost kar napišite, vsakega komentarja / kritike bom vesela, saj tako vem, kako se lahko izboljšam.
Seznam oseb:
Clara Roger: glavna junakinja
Jonny McQueen: kriminalist, lažno ime Sam Thomson
***
James Kelly: odgovorni na gradbišču za veleblagovnico
Salvador McEfferty: bogat poslovnež elektronskih naprav
Samantha Goldengate: žena Salvadorja McEffertyja
Phoebe Halliwell: mlada novinarka
Norman Clarke: župnik
Johnathan Brooks: stari knjižničar
Lepovelikonočni vikend vam želim!
Moj spremljevalec me pogleda: "Se še spomniš svoje naloge?"
Pokimam. Nehati me mora imeti za otroka s počasno pametjo. Halo, sem punca z odličnim spominom, ki je skoraj pet let spala na strehi!
Z McQueenom se ločiva. Stečem do najbližje kovinske ograje in se začnem potuhnjeno plaziti do nekakšne kovinske mreže. Pred sabo imam samo eno točko: majhna, zasiljeno postavljena delovska hiška. Skrijem se za zadnjim skrivališčem (betonska cev) in prisluškujem dogajanju. Kriminalist se je skupinici kravatarjev že predstavil z lažnim imenom in se zapletel v meni nerazumljiv pogovor z Jamesom Kellyijem - najinim 1. osumljencem. Slednji se smehlja z zelo nepristnim poslovnim nasmeškom ter McQueenu z občasnim kriljenjem rok na dolgo in široko opeva njhovo uspešno gradnjo.
Poznam tak tip ljudi. Delajo se imenitne, pomembne in bogate, v resnici pa doma skrbno urejajo majhen kupček bankovcev. Priprem oči. Ja, James Kelly je zagotovo tak tip človeka. Iz srajce na robovih gledajo nitke in z na pogled drago (sprano) jakno poskuša neuspešno prikriti znojne madeže pod pazduho. Da sploh ne omenjam na robovih prašne čevlje. Zavzdihnem. Polno ljudi se mora v današnjem času pretvarjati, da bi ugodili drugim. Navkljub toplemu vremenu se stresem. S pogledom sledim Kellyju, ki Samu Thomsonu (to je kriminalistovo lažno ime) ponudi ogled po gradbišču.
To je moj znak. Hitro se dvignem in z naglimi koraki odpravim do hiške. Na hitro se razgledam. Okno na zadnji strani je nekoliko priprto. Odlično, to mi delo zelo olajša. Uho prislonim na tanko steno iz umetnega materiala in prisluškujem, če je še kdo v notranjosti. To je ob vsesplošnem hrupu skoraj nemogoče, vendar precenim, da je najbolje, da tvegam in pogledam v notranjost. Srce mi naglo razbija, ko milimeter za milimeter odprem okno in poškilim v notranjost. Kar nekoliko preglasno si oddahnem, ko ugotovim, da je prazno. Oprimem se police in z enim samim zamahom tiho skočim v notranjost. Vzravnam se in razgledam. Prostor je velik le kakih 10 kvadratih metrov. Pred mano so zaklenjena vrata, levo je še eno malo večje okno (žaluzije so na mojo srečo spuščene), na desni strani je nekoliko razmetana miza, ob stenah pa so majhni predalniki. Stopim do najbližjega. Zaklenjen. Preverim ostale. Vsi razen enega (v katerem je le nekaj sponk) so zaklenjeni. Osredotočim se na mizo. Edna čez drugo ležijo skice, načrti in zapiski, ki si jih vtisnem v spomin. Zavzdihnem. Nič sumljivega ali nenavadnega ne vidim. Kaj je McQueen mislil z "Poišči kaj neobičajnega, kar ne paše v vzorec ostalega." Zamislim se. Ljudje imajo svojo uradno in zasebno plat, le da osebno kažejo manj. Usedem se na stol, zaprem oči in umirim ponorelo bitje srca. Predstavljam si, da sem James Kelly.
*Pregledujem načrte. S prstom drsim po linijah, v glavi se mi vrtijo številke in skrbi. Gradnja se bo zalekla. Ne bom dobil potrebnega denarja. Nekdo vstopi. Nekaj mu razlagam. Nečesa ne razume. Mu bom narisal. Sežem po pisalu.*
Čakaj! Ozrem se na levo stran mize, na kateri je lonček s pisali. Med raznoraznimi srebrnimi kuliji in rumenimi svinčniki je belo-modro pisalo. Pobližje si ga ogledam. Na njem je z otroško pisavo napisano 'Za očija'. Za očija?! Ampak ... V mapi o Kellyju piše, da je že celo življenje samski. Pobrskam po spominu. Taka pisala so začeli prodajali lani septembra, dobro se spomnim, kako so jih oglaševali na plakatih podzemne in v trgovinah.
"Hvala za obisk gospod Thomson," zaslišim od zunaj.
Kri mi zaledeni. James Kelly! Moram stran in to hitro. Svinčnik pograbim in se zakadim preko sobe. Za hrbtom zaslišim odpiranje ključavnice. Skočim skozi okno. Nimam časa, da bi ga zapirala. Sklonim se in se potuhnem v betonsko cev. Umirim dihanje in upam, da bo Kelly ob pogledu na odprto okno pomislil na prepih. Zaprem oči in si predstavljam kako postajam vse manjša, dokler ne izginem. Ko zaslišim zapiranje okna, počasi štejem do trideset in šele nato pokukam iz skrivališča. Uh... Nobenega ni v bližini. Skobacam se iz cevi in zdrvim z gradbišča v stransko ulico, kjer me v taksiju že čaka McQueen.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hej-hoj!
10. del je tu. Danes sem imela veliko časa, ker je vikend, tako da sem napisala 2 dela. (Če še niste prebrali 9. ga dajte hitro zdaj. Sicer ni ne vem kako zanimiv, vendar boste bolj razumeli ta del ...) Upam, da ste uživali. Če se bo pojavila kakšna nejasnost kar napišite, vsakega komentarja / kritike bom vesela, saj tako vem, kako se lahko izboljšam.
Seznam oseb:
Clara Roger: glavna junakinja
Jonny McQueen: kriminalist, lažno ime Sam Thomson
***
James Kelly: odgovorni na gradbišču za veleblagovnico
Salvador McEfferty: bogat poslovnež elektronskih naprav
Samantha Goldengate: žena Salvadorja McEffertyja
Phoebe Halliwell: mlada novinarka
Norman Clarke: župnik
Johnathan Brooks: stari knjižničar
Lepovelikonočni vikend vam želim!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super se nadaljuje in zelo napeto se bere :thumbsup::scream: komaj cakam nadaljevanje
1
Ita
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super del, sem ga že prej prebral ampak zdaj sem ga pa še enkrat :P Prava pisateljica postajaš, bravo!
1
ajtim
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Brez besed. Sploh nimam kritike. Razen mogoče to, da je župnik pogovorno in je pravilno duhovnik.
Lp, cole
Lp, cole
1
Moj odgovor:
Kajjeto
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nekaj na zobu
Okej, torej zanima me kaj to pomeni imeti vgreznjen mlecni zob? Ga je ze kdo mel? Je za to potrebna kaka inekcija?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
ahhh, to je tok lepo:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:. ...
če želite recept je tukaj
https://www.youtube.com/shorts/LSsufDsqpd4
pac ...
:ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost:woooooooooooooooooooooooooo