Pisalnica.png "Druščina 6")
Nekaj v moji notranjosti se zgane, da mi mišica na hrbtu nenadzorovano trzne. Želim se premakniti, ampak že vsak vdih je naporen ter boleč. Možgani se mi še prebujajo, poskusijo izostriti pogled in dobiti kakršnokoli informacijo. Glava me boli na več mestih, še posebej desna obrv in uho. Na stegenski mišici začutim neprijetno utripanje - verjetno bitje srca - da se želim premakniti, vendar me telo sploh ne uboga. Pred očmi mi pleše, črnina se izmenjuje s skelečimi zelenimi in rozastimi kvadratki. Trepnem z vekami, da bi izostrila pogled. Sekundo pozneje spoznam svojo napako, ker mi v čelo udari neznosna bolečina.
Ob oddaljenem vpitju me zbode globoko v notranjosti ušes. Pravzaprav ne vem, če kdo govori, kaj šele kaj govori. Po telesu začutim neprijetne pritiske. Ne sanja se mi, od kod prihajajo, le da neznansko bolijo. Ne čutim več tal, tako da verjetno lebdim v zraku ali pa celo z glavo navzdol bingljam s kakšne cevi. Skozi želodec mi šine ostra bolečina. Ali sem padla s strehe in zdaj ležim razmazana na pločniku?
Pod zadnjico začutim nekaj trdega, noge še vedno nemočno bingljajo, po rokah pa se mi usujejo mravljinci. Najraje bi zastokala od bolečine, ampak grlo imam neznansko suho in pekoče. Napnem vse moči, da odprem oči. Ali jih nimam že od začetka odprte? Na moje veliko olajšanje se kvadrati zmanjšajo in začnejo sestavljati v oblike.
Kolikor mi premorejo stisnjena pljuča globoko vdihnem, kar pospremi piskanje in ... če bi bila pri sebi, bi se bi mi obraz obarval v barvo paradižnika - pod sabo namreč začutim, da se nekaj toplega širi po obleki.
Ker sem že davno nazaj izgubila občutek za čas, ne vem, čez koliko časa se mi spet izboljša vid, da končno nekaj uporabnega zagledam. Čeprav me sprva preleti val olajšanja, da lahko spet dvignem glavo, bi jo takoj rada spustila nazaj.
''Kako ti je ime?''
Oči uprem na svoja modrikasta kolena in opazim, da sem z debelo vrvjo privezana na majav stol. ''V težavah sem,'' si nemo priznam, ko ugotovim, da zapestij ne morem premakniti niti za ped.
Moški me grobo me prime za brado in prisili, da se zazrem v njegov s pustno masko in velikansko kapuco prekrit obraz.
''Kako ti je ime in za koga delaš?'' ostreje reče skozi plastična usta.
Ko ne odgovorim, me dvakrat s pestjo udari v nos. Slednji mi začne goreti, na prebiti ustnici pa občutim malo krvi. Presneto, vse skupaj je podobno nekemu presnetemu cenenemu filmu. Drznem si preleteti siv zadušljiv prostor, ki poleg prižganih lučeh na stropu, ne izdaja nič pomembnega.
''Hej, poglej me, mrha!'' zakriči v moje uho, da od bolečine zamižim. Ob glasnem zvoku mi možgani znova stečejo in me opozorijo, da bi bilo bolje sodelovati. Hitro znova odprem oči. Ni mi ušla majhna sivkasta pištola, ki jo ima zatlačeno za sprane kavbojke. V srcu me stisne, kar mi pove, da sem spet popolnoma pri sebi in ne bom naredila nič neumnega. Še predobro se zavedam, da je moje življenje lahko odvisno od moje ubogljivosti. Oh, kje sta zdaj kriminalista?
''Clara Rogers,'' komaj spravim iz sebe.
''Za koga delaš, Clara Rogers?'' mi nič prijazno postavi naslednje vprašanje.
Presneto. Presneto, presneto, presneto, presneto, presneto ...
Odprem usta, da bi odgovorila, a sem brez idej. Ne morem mu kar povedati njunih imen! Lagati pa si tudi ne upam ...
''Olajšamo zadevo,'' se oglasi globok glas za mojim hrbtom, da od strahu skoraj prevrnem stol. Podobno zakrinkana postava se pojavi pred mano ter mi pomoli zmečkano črno-belo fotografijo. ''Imena,'' ukaže.
Ko zagledam McQueenov in Walkerin obraz, pozabim, kako se diha. Pot do mojega obraza najde kar šest trdno stisnjenih pesti, da začutim, kako mi desno oko nabreka. Vse bi dala, le da bi bila spet v McQueenovem stanovanju, poslušala otroško pričkanje in srkala trpek brusnični čaj.
Usuje se plaz zmerljiv in noben ne špara z najsočnejšimi kletvicami. Še par udarcev začutim in bolečina se mi začne širiti z uhlja po čeljusti, vse do že tako razpokanih ustnic. Preseneti me brca v piščal in še preden bi lahko zaječala, mi dih vzame dobro namerjen komolec v prsni koš. Pred očmi mi plešejo zvezde, da me znova za nek čas zagrne tema.
Zbudijo me bližajoči se koraki. Spet sem na tleh, s čelom in desnim očesnim lokom prislonjena na hrapava tla. Še isti trenutek se zavem zvezanih zapestij in gležnjev. Tudi solzilca nikjer ne čutim.
''Našli so nas!'' sikne z očitno paniko v glasu.
Tiha psovka in nagla izmenjava navodil. Medtem ko prišlek in veliki zamaskiranec pohitita proti izhodu, suhljati moški steče do mene in mi začne s koščenimi prsti rahljati vozel na nogah. ''Takla boš,'' mi ukaže. ''Nobenih neumnosti, ali ...'' kot mimogrede doda grožnjo. Upanje mi še vedno ostane. Policisti, kriminalisti ali nekdo drug, ki se ga ta topla boji, je našla njihovo skrivališče. Našli so me. In niti slučajno ne mislim sodelovati pri begu, če je to možnost - morda edina možnost - da pobegnem. Kratko pokimam in mu pustim, da me začne vleči proti kovinskim drsnim vratom. Roke imam še vedno zvezane, ampak jih imam vsaj pred sabo.
Ne pustim si razmišljati, ali je to pametna rešitev (ker zagotovo ni), ko ga z vso silo brcnem v mednožje. Zakolne in že povleče za orožje. Poskusim mu ga zbiti, ampak se prehitro opoteče korak nazaj. Zdrznem se, ko nekaj glasno poči zraven mojega ušesa. Ničesar ne čutim, zato ga še enkrat zadanem na isto mesto in po daljšem ravsanju pištola zleti na drugo stran prostora. Prime ne obleko, da bi me zadržal, vendar se z glavo zaletim v njegovo ponošeno belo majico. Ne čakam na njegov odziv. Zaslišim paranje tkanine in čutim njegove roke, ki me poskusijo zadržati, vendar vseeno pridem prva do svetleče pištole. Vržem se nanjo, pokrčim kolena in jo s prsti poiščem. Tvegam pogled proti napadalcu, vendar je ta že zdirjal v sosednjo sobo. Še vedno polna adrenalina poberem pištolo ter jo nerodno podržim v desnici. Za vsak primer jo primem še z drugo dlanjo, nakar me kot igla prebode ostra bolečina. Ob pogledu na kri, ki mi mezi po levem komolcu skoraj do dlani, mi postane slabo in v glavi se mi zavrti. Naslonim se grob zid in umiriti dihanje. Če bom paničarila, bom izkrvavela preden me bodo našli. Zaslišim kratke ostre poke, nervozne krike in zaviranje avtomobilskih gum.
''Tukaj so,'' šepnem sama sebi ''Tukaj so. Tukaj so, tukaj so, tukaj so ... Preživela bom.'' Groza, to mi nič ne pomaga. Ali sploh vedo, da sem tukaj? Želim zapreti oči, ampak iz strahu pred smrtjo se prisilim, da bulim v pusto steno. Če bom kričala, bom po nepotrebnem zgubila energijo. Kolena mi klecajo in vse me boli. Vse svoje upe usmerim v pištolo, ki jo še vedno močno stiskam. Ustrelim. In nato še enkrat in še enkrat. To ponavljam, tudi ko zmanjka metkov in spušča le še odmevajoče klike.
Ko se pri vratih prikažejo v neprebojne jopiče oblečeni policisti, počakam le še toliko, da se lahko zgrudim v njihove roke.
Ob oddaljenem vpitju me zbode globoko v notranjosti ušes. Pravzaprav ne vem, če kdo govori, kaj šele kaj govori. Po telesu začutim neprijetne pritiske. Ne sanja se mi, od kod prihajajo, le da neznansko bolijo. Ne čutim več tal, tako da verjetno lebdim v zraku ali pa celo z glavo navzdol bingljam s kakšne cevi. Skozi želodec mi šine ostra bolečina. Ali sem padla s strehe in zdaj ležim razmazana na pločniku?
Pod zadnjico začutim nekaj trdega, noge še vedno nemočno bingljajo, po rokah pa se mi usujejo mravljinci. Najraje bi zastokala od bolečine, ampak grlo imam neznansko suho in pekoče. Napnem vse moči, da odprem oči. Ali jih nimam že od začetka odprte? Na moje veliko olajšanje se kvadrati zmanjšajo in začnejo sestavljati v oblike.
Kolikor mi premorejo stisnjena pljuča globoko vdihnem, kar pospremi piskanje in ... če bi bila pri sebi, bi se bi mi obraz obarval v barvo paradižnika - pod sabo namreč začutim, da se nekaj toplega širi po obleki.
Ker sem že davno nazaj izgubila občutek za čas, ne vem, čez koliko časa se mi spet izboljša vid, da končno nekaj uporabnega zagledam. Čeprav me sprva preleti val olajšanja, da lahko spet dvignem glavo, bi jo takoj rada spustila nazaj.
''Kako ti je ime?''
Oči uprem na svoja modrikasta kolena in opazim, da sem z debelo vrvjo privezana na majav stol. ''V težavah sem,'' si nemo priznam, ko ugotovim, da zapestij ne morem premakniti niti za ped.
Moški me grobo me prime za brado in prisili, da se zazrem v njegov s pustno masko in velikansko kapuco prekrit obraz.
''Kako ti je ime in za koga delaš?'' ostreje reče skozi plastična usta.
Ko ne odgovorim, me dvakrat s pestjo udari v nos. Slednji mi začne goreti, na prebiti ustnici pa občutim malo krvi. Presneto, vse skupaj je podobno nekemu presnetemu cenenemu filmu. Drznem si preleteti siv zadušljiv prostor, ki poleg prižganih lučeh na stropu, ne izdaja nič pomembnega.
''Hej, poglej me, mrha!'' zakriči v moje uho, da od bolečine zamižim. Ob glasnem zvoku mi možgani znova stečejo in me opozorijo, da bi bilo bolje sodelovati. Hitro znova odprem oči. Ni mi ušla majhna sivkasta pištola, ki jo ima zatlačeno za sprane kavbojke. V srcu me stisne, kar mi pove, da sem spet popolnoma pri sebi in ne bom naredila nič neumnega. Še predobro se zavedam, da je moje življenje lahko odvisno od moje ubogljivosti. Oh, kje sta zdaj kriminalista?
''Clara Rogers,'' komaj spravim iz sebe.
''Za koga delaš, Clara Rogers?'' mi nič prijazno postavi naslednje vprašanje.
Presneto. Presneto, presneto, presneto, presneto, presneto ...
Odprem usta, da bi odgovorila, a sem brez idej. Ne morem mu kar povedati njunih imen! Lagati pa si tudi ne upam ...
''Olajšamo zadevo,'' se oglasi globok glas za mojim hrbtom, da od strahu skoraj prevrnem stol. Podobno zakrinkana postava se pojavi pred mano ter mi pomoli zmečkano črno-belo fotografijo. ''Imena,'' ukaže.
Ko zagledam McQueenov in Walkerin obraz, pozabim, kako se diha. Pot do mojega obraza najde kar šest trdno stisnjenih pesti, da začutim, kako mi desno oko nabreka. Vse bi dala, le da bi bila spet v McQueenovem stanovanju, poslušala otroško pričkanje in srkala trpek brusnični čaj.
Usuje se plaz zmerljiv in noben ne špara z najsočnejšimi kletvicami. Še par udarcev začutim in bolečina se mi začne širiti z uhlja po čeljusti, vse do že tako razpokanih ustnic. Preseneti me brca v piščal in še preden bi lahko zaječala, mi dih vzame dobro namerjen komolec v prsni koš. Pred očmi mi plešejo zvezde, da me znova za nek čas zagrne tema.
Zbudijo me bližajoči se koraki. Spet sem na tleh, s čelom in desnim očesnim lokom prislonjena na hrapava tla. Še isti trenutek se zavem zvezanih zapestij in gležnjev. Tudi solzilca nikjer ne čutim.
''Našli so nas!'' sikne z očitno paniko v glasu.
Tiha psovka in nagla izmenjava navodil. Medtem ko prišlek in veliki zamaskiranec pohitita proti izhodu, suhljati moški steče do mene in mi začne s koščenimi prsti rahljati vozel na nogah. ''Takla boš,'' mi ukaže. ''Nobenih neumnosti, ali ...'' kot mimogrede doda grožnjo. Upanje mi še vedno ostane. Policisti, kriminalisti ali nekdo drug, ki se ga ta topla boji, je našla njihovo skrivališče. Našli so me. In niti slučajno ne mislim sodelovati pri begu, če je to možnost - morda edina možnost - da pobegnem. Kratko pokimam in mu pustim, da me začne vleči proti kovinskim drsnim vratom. Roke imam še vedno zvezane, ampak jih imam vsaj pred sabo.
Ne pustim si razmišljati, ali je to pametna rešitev (ker zagotovo ni), ko ga z vso silo brcnem v mednožje. Zakolne in že povleče za orožje. Poskusim mu ga zbiti, ampak se prehitro opoteče korak nazaj. Zdrznem se, ko nekaj glasno poči zraven mojega ušesa. Ničesar ne čutim, zato ga še enkrat zadanem na isto mesto in po daljšem ravsanju pištola zleti na drugo stran prostora. Prime ne obleko, da bi me zadržal, vendar se z glavo zaletim v njegovo ponošeno belo majico. Ne čakam na njegov odziv. Zaslišim paranje tkanine in čutim njegove roke, ki me poskusijo zadržati, vendar vseeno pridem prva do svetleče pištole. Vržem se nanjo, pokrčim kolena in jo s prsti poiščem. Tvegam pogled proti napadalcu, vendar je ta že zdirjal v sosednjo sobo. Še vedno polna adrenalina poberem pištolo ter jo nerodno podržim v desnici. Za vsak primer jo primem še z drugo dlanjo, nakar me kot igla prebode ostra bolečina. Ob pogledu na kri, ki mi mezi po levem komolcu skoraj do dlani, mi postane slabo in v glavi se mi zavrti. Naslonim se grob zid in umiriti dihanje. Če bom paničarila, bom izkrvavela preden me bodo našli. Zaslišim kratke ostre poke, nervozne krike in zaviranje avtomobilskih gum.
''Tukaj so,'' šepnem sama sebi ''Tukaj so. Tukaj so, tukaj so, tukaj so ... Preživela bom.'' Groza, to mi nič ne pomaga. Ali sploh vedo, da sem tukaj? Želim zapreti oči, ampak iz strahu pred smrtjo se prisilim, da bulim v pusto steno. Če bom kričala, bom po nepotrebnem zgubila energijo. Kolena mi klecajo in vse me boli. Vse svoje upe usmerim v pištolo, ki jo še vedno močno stiskam. Ustrelim. In nato še enkrat in še enkrat. To ponavljam, tudi ko zmanjka metkov in spušča le še odmevajoče klike.
Ko se pri vratih prikažejo v neprebojne jopiče oblečeni policisti, počakam le še toliko, da se lahko zgrudim v njihove roke.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
Glede na to, da že dolgo nisem napisala komentarja na to umetnino, ki si ga (mimogrede) močno zaslužiš, pa sem tukaj. Tudi ti se vedno potrudiš napisati lepe komentarje na mojo zgodbo, zato ja ... Tukaj sem :D
Skratka, zelo mi je všeč, da ohranjaš napetost v vsakem delu, in čeprav imamo do zdaj že kar nekaj dokazov, nimam niti najmanjšega pojma kdo je storilec hahaha.
Malo se mi dozdeva, ampak moji sumi še zdaleč niso potrjeni (iskreno, bom kar presenečena če se bo na koncu izkazalo, da imam prav).
Imam pa par vprašanj:
- Kdaj bomo izvedli storilca (ker komaj čakam, da vidim, katera baraba je storila to)?
- Kaj pa glede tistega trupla v napačni sobi, nekaj delov nazaj? Niso ga več omenjali in jaz imam občutek, da je še kako pomembno (povej mi, če se motim).
- Ko zaključiš tole zgodbo, boš šla pisat novo (ker iskreno, to bi bilo res super)?
Ful mi je tudi všeč, da ne delaš (velikih) slovničnih napak in v zvezi s tem, pri redko kateri zgodbi nimam kritike (bravo!)
Še enkrat te moram pohvaliti, da znaš ohranjati napetost skozi zgodbo in vse nove informacije, ki jih dobimo z branjem so res počasi in (ne vem, kako bi se izrazila) smiselno podane. S tem sem mislila, da informacij o ropu in umoru (sklepam da gre tukaj za istega storilca?) ne sporočaš prehitro in brezglavo. To mi je res všeč, da se bralec sprašuje do zadnje pike.
Glede nasplošno tega dela pa ... Ne bom lagala, kar ene 'par' ljudi sem želela močno udariti v mednožje (s čimer bi svetu delala uslugo, njihovi otroci ne bi bili kakšen blagoslov :)), ampak je na srečo to naredila Clara namesto mene.
Ja, res je, imam problem da preveč sočustvujem s karakterji v knjigah/zgodbah haha.
Me pa že zelo zanima, kdo za vraga sta ta dva prašička (nisem našla lepšega izraza, oprosti), ki sta mojo ljubo Claro tako mučila, da bi jima lahko izdrla oči iz očesnih jamic (še enkrat ponavljam, ja res preveč sočustvujem z literarnimi liki).
Pa da sploh ne rečem: Clara je kraljica. Resno, kje njej pogum, da vse to dela, hkrati pa sploh ne bo plačana :D??
Do zdaj se mi niti malo ne dozdeva, kaj se bo še zgodilo in kdo vse bo še vstopil v igro, me pa zato zelo močno zanima.
Te na kolenih rotim, da kmalu napišeš nov del, ker ga močno pričakujem.
Bolje zate, da ga kmalu napišeš *evil laugh*
No ja, bom zdaj nehala pisat, sem porabila dragocene minute tvojega življenja, ki bi jih lahko izkoristia za pisanje novega dela ;D
Lepo bodi,
~ dragon girl
Glede na to, da že dolgo nisem napisala komentarja na to umetnino, ki si ga (mimogrede) močno zaslužiš, pa sem tukaj. Tudi ti se vedno potrudiš napisati lepe komentarje na mojo zgodbo, zato ja ... Tukaj sem :D
Skratka, zelo mi je všeč, da ohranjaš napetost v vsakem delu, in čeprav imamo do zdaj že kar nekaj dokazov, nimam niti najmanjšega pojma kdo je storilec hahaha.
Malo se mi dozdeva, ampak moji sumi še zdaleč niso potrjeni (iskreno, bom kar presenečena če se bo na koncu izkazalo, da imam prav).
Imam pa par vprašanj:
- Kdaj bomo izvedli storilca (ker komaj čakam, da vidim, katera baraba je storila to)?
- Kaj pa glede tistega trupla v napačni sobi, nekaj delov nazaj? Niso ga več omenjali in jaz imam občutek, da je še kako pomembno (povej mi, če se motim).
- Ko zaključiš tole zgodbo, boš šla pisat novo (ker iskreno, to bi bilo res super)?
Ful mi je tudi všeč, da ne delaš (velikih) slovničnih napak in v zvezi s tem, pri redko kateri zgodbi nimam kritike (bravo!)
Še enkrat te moram pohvaliti, da znaš ohranjati napetost skozi zgodbo in vse nove informacije, ki jih dobimo z branjem so res počasi in (ne vem, kako bi se izrazila) smiselno podane. S tem sem mislila, da informacij o ropu in umoru (sklepam da gre tukaj za istega storilca?) ne sporočaš prehitro in brezglavo. To mi je res všeč, da se bralec sprašuje do zadnje pike.
Glede nasplošno tega dela pa ... Ne bom lagala, kar ene 'par' ljudi sem želela močno udariti v mednožje (s čimer bi svetu delala uslugo, njihovi otroci ne bi bili kakšen blagoslov :)), ampak je na srečo to naredila Clara namesto mene.
Ja, res je, imam problem da preveč sočustvujem s karakterji v knjigah/zgodbah haha.
Me pa že zelo zanima, kdo za vraga sta ta dva prašička (nisem našla lepšega izraza, oprosti), ki sta mojo ljubo Claro tako mučila, da bi jima lahko izdrla oči iz očesnih jamic (še enkrat ponavljam, ja res preveč sočustvujem z literarnimi liki).
Pa da sploh ne rečem: Clara je kraljica. Resno, kje njej pogum, da vse to dela, hkrati pa sploh ne bo plačana :D??
Do zdaj se mi niti malo ne dozdeva, kaj se bo še zgodilo in kdo vse bo še vstopil v igro, me pa zato zelo močno zanima.
Te na kolenih rotim, da kmalu napišeš nov del, ker ga močno pričakujem.
Bolje zate, da ga kmalu napišeš *evil laugh*
No ja, bom zdaj nehala pisat, sem porabila dragocene minute tvojega življenja, ki bi jih lahko izkoristia za pisanje novega dela ;D
Lepo bodi,
~ dragon girl
1
Hej!
O moj ... Hvala! Ne veš, koliko mi to pomeni <333 Enostavno hvala, hvala, hvala! To je zagotovo najlešpi komentar, kar sem jih dobila in čisto zares sem dobila vlažne oči. Hvala, da mojo zgodbo spremljaš že od začetka (ja, spomnim se tvojega kometarja na moj prvi del ;)) in mi daješ spodbudo, da nadaljujem. Včasih imam slab dan, ampak dam le še več od sebe, ko znova prebrem take zlate komentarje <3
Odgovori na vprašanja:
- Kdaj bomo izvedli storilca (ker komaj čakam, da vidim, katera baraba je storila to)?
Kmalu :) Nov del je že zunaj, celotna zgodba je spisana v Wordu. Zadnji del pride 24. avgusta, ampak vmes bo še del ali dva. Samo upam, da bo Pisalnica milostna :)
- Kaj pa glede tistega trupla v napačni sobi, nekaj delov nazaj? Niso ga več omenjali in jaz imam občutek, da je še kako pomembno (povej mi, če se motim).
V 39. delu se bo razjasnilo. Lahko ti namignem, da sem lažno truplo vpeljala predvsem, da vas zmedem, he he. Je pomembno, ampak ne spet toliko, da ne bi mogli ugotoviti, kdo je tat / morilec.
- Ko zaključiš tole zgodbo, boš šla pisat novo (ker iskreno, to bi bilo res super)?
Jo že pišem! Za zdaj imam že 6 strani v Wordu, ampak se veliko vračam nazaj in popravljam. Malo čudno vprašanje: poznaš sopomenko za besedo nož? Najprej sem mislila, da je bodalo, ampak je to pravzaprav nož z rezilom na obeh straneh.
Še enkrat hvala za najboljši komentar. Ne veš, kako sem vesela, da ti je mar za Claro :) Prav imaš: morala bi biti plačana. Morda jo malo preveč rada mučim in tunkam v največje težave. In mimogrede: tudi jaz čisto preveč sočustvujem z izmišljenimi ljudmi (ki pa me včasih grozno prizadanejo *smrk*), ampak je to tudi eden od razlogov, zakaj rada berem. Mislim: malo nima smisla brati o npr. smrti glavnega junaka, če ti že od začetka ni bil všeč.
*diskreten kašelj* Kdaj pa pride nov del PIA (to je zdaj uradna kratica za Prerokbo izgubljenih angelov, kajne?)? Nujno rabim nov del!
Uživaj v počitnicah in še enkrat 1000x hvala,
Clara
O moj ... Hvala! Ne veš, koliko mi to pomeni <333 Enostavno hvala, hvala, hvala! To je zagotovo najlešpi komentar, kar sem jih dobila in čisto zares sem dobila vlažne oči. Hvala, da mojo zgodbo spremljaš že od začetka (ja, spomnim se tvojega kometarja na moj prvi del ;)) in mi daješ spodbudo, da nadaljujem. Včasih imam slab dan, ampak dam le še več od sebe, ko znova prebrem take zlate komentarje <3
Odgovori na vprašanja:
- Kdaj bomo izvedli storilca (ker komaj čakam, da vidim, katera baraba je storila to)?
Kmalu :) Nov del je že zunaj, celotna zgodba je spisana v Wordu. Zadnji del pride 24. avgusta, ampak vmes bo še del ali dva. Samo upam, da bo Pisalnica milostna :)
- Kaj pa glede tistega trupla v napačni sobi, nekaj delov nazaj? Niso ga več omenjali in jaz imam občutek, da je še kako pomembno (povej mi, če se motim).
V 39. delu se bo razjasnilo. Lahko ti namignem, da sem lažno truplo vpeljala predvsem, da vas zmedem, he he. Je pomembno, ampak ne spet toliko, da ne bi mogli ugotoviti, kdo je tat / morilec.
- Ko zaključiš tole zgodbo, boš šla pisat novo (ker iskreno, to bi bilo res super)?
Jo že pišem! Za zdaj imam že 6 strani v Wordu, ampak se veliko vračam nazaj in popravljam. Malo čudno vprašanje: poznaš sopomenko za besedo nož? Najprej sem mislila, da je bodalo, ampak je to pravzaprav nož z rezilom na obeh straneh.
Še enkrat hvala za najboljši komentar. Ne veš, kako sem vesela, da ti je mar za Claro :) Prav imaš: morala bi biti plačana. Morda jo malo preveč rada mučim in tunkam v največje težave. In mimogrede: tudi jaz čisto preveč sočustvujem z izmišljenimi ljudmi (ki pa me včasih grozno prizadanejo *smrk*), ampak je to tudi eden od razlogov, zakaj rada berem. Mislim: malo nima smisla brati o npr. smrti glavnega junaka, če ti že od začetka ni bil všeč.
*diskreten kašelj* Kdaj pa pride nov del PIA (to je zdaj uradna kratica za Prerokbo izgubljenih angelov, kajne?)? Nujno rabim nov del!
Uživaj v počitnicah in še enkrat 1000x hvala,
Clara
Moj odgovor:
depresivnanapol
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
čisto sem obupana, preveč si jemljem stvari k sebi
Hej!
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired