''Do rešitve sem prišla na podlagi petih stvari: brezdomčevi polakirani čevlji, registrske tablice, Kellyjevega levičarstva, grozilnih pisem in nekam nenavadno naključnih imen,'' rečem in pri tem pozorno izbiram vsako besedo. ''Čas ropa je bil natančno določen, nekdo je poskrbel, da policija ni bila blizu, nekdo je pred njim preveril okolico. Zelo dobro načrtovano: točen čas, ugasnjene kamere, kombi, ki se je iznenada pojavil … Vse je bilo tako popolno izvedeno, a so vseeno vzeli le $3800. Še nekaj smešno nenavadnega: registrska tablica, ki nas je vodila direktno do skladišča s srebrnim avtomobilom in temno modrim kombijem. Skoraj pod nos smo dobili namige – konkretne dokaze pravzaprav – da je za vse odgovoren James Kelly. Ampak pištola je imela prstne odtise njegove desne roke, ne leve. Samo desne, kar je nepričakovano, saj bi se zaradi preprijemanja mogli najti tudi vsaj delčki odtisov levih prstov.''
Počakam trenutek, da vsak pri sebi premelje povedane informacije, preden nadaljujem. ''Nato odkrijemo truplo Williama Fremonta. Ne vem, zakaj se mi to ni že prej posvetilo, ampak našli smo ga na ulici za banko – isti ulici, mimo katere bi moral iti nek nenavaden brezdomec, če bi šel v bližnji park. Ampak kaj pa če ni? Kaj če je brezdomec – neprimerno oblečen za ta letni čas in s polakiranimi čevlji – zavil prav v to ulico?''
McQueen odpre usta, da bi nekaj rekel, a jih takoj splet zapre. Njegove široko odprte oči pa izdajajo, da si mu svita, kam merim.
''Kaj če brezdomec *i* je *i* William Fremont?'' postavim vprašanje ''Am, oprostite, to morda ni bilo najbolje razloženo: kaj če se je William Fremont pretvarjal, da je brezdomec? Zdelo se je, da nekoga čaka in morda ga je ravno ta nekdo ubil.''
V odobravanje prikimajo, O'Donellovi brki pa se dvignejo v nemo pritrditev. To mi da zalet, da še dodatno razložim svoje misli.
''Vedno smo gledali na umor kot na nesrečo. Ubadali smo se z ropom in da je bil Fremont ob napačnem času napačnem kraju, zato ga je nekdo ubil. Hkrati pa smo videli roparje streljati v zrak in pištole so uporabljali le, da bi vzbujali strah. In Fremont je poleg lukenj od metkov v prsnem košu imel izmaličen obraz in prste. Zakaj? Zakaj bi se nekdo mučil s tem?'' Pomignem proti McQueenu. ''Da ne bi bil prepoznaven,'' odgovorim na lastno vprašanje. ''Tu imamo še grozilna pisma, ki jih je žrtev prejela. Vsa so bila ista: *i* Another morning in NYC *i* (prevod: Še eno jutro v NYC) vse skupaj oblikovano v črko B. Ali se še komu zdi smešno naključje, da se besede Adamson's modern bank začnejo na podobne črke? Another za Adamson's, morning za modern in B za bank ter še poudarek, da je v New Yorku. Mislim, da gre za navodila. Navodila, da se bo z nekom sestavil v tisti majhni ulici.
Ne gre za rop banke in nesrečo – to je bil umor, ki so ga poskusili zakriti z ropom. Nato pa so ga poskušali podtakniti nekomu drugemu – Jamesu Kellyju.''

Čeprav razpravljam o hladnokrvnem umoru in podtaknjeni krivdi, se Walker dvignejo kotički ust. Prisegla bi lahko, da je bil to izraz ponosa. Ki pa ni letel le name, ugotovim, ko odobravajoče ošine McQueena.
''Fremontovo truplo je bilo - kot sem že rekla - neprepoznavno, ampak vseeno je nekdo pustil vizitko v njegovem žepu. A ga je kljub temu nekdo prepoznal …'' Ozrem se po zbranih in čakam na odgovor, vendar dobim le neudobno tišino.
Neprijetnosti me reši Tally: ''Samantha Goldengate. Rekla je, da je njen preminuli prejšnji mož Vincent Vaughan Goldengate.'' Namršči se: ''Ampak … zakaj? Zakaj bi … zakaj bi zaigral lastno smrt, se potuhnil in …'' Ne dokonča misli in se utopi v iskanju logične razlage.
''Tukaj sledi še eno naključje: zgodovinska osebnost, ki je poimenovala ožino med Marin County in San Francisco County Golden Gate … je John Charles Frémont ali Fremont.''

Kriminalisti zazijajo, višji inšpektor pa vskoči: ''Clara mi je vse razložila pred tednom dni preko telefonskega klica. Preveč naključij. Goldengate je bila takrat prvič v Adamson's modern bank in naj bi se prvič srečala ravno z Williamom Fremontom ter ga po vsej verjetnosti prepoznala kot umrlega moža.''

''Tvoja ugrabitelja, Clara,'' sestavlja delčke sestavljanje Walker ''sta vedela, da boš na zabavi.''
Spogledamo se in nad nami visi neizrečena ugotovitev.
''Salvador McEfferty,'' pritrdim.

*

Trije tedni in pet dni je minilo od našega sestanka v McQueenovem stanovanju. Ne morem sedeti pri miru in se kar naprej zvijam na oblazinjenem lesenem stolu. Kavarna Ivy je vsekakor prijetna in izpolnjuje visoka pričakovanja, ki sem jih postavila ob Walkerjinih komplimentih. Včeraj smo dobili sporočilo, da je sodišče odločilo, da je McEfferty organiziral umor, rop, podtaknil je krivdo Kellyju – ki je bil spoznan nedolžen – in poskušal večkrat ustrahovati kriminaliste. Z velikim zadovoljstvom sem poslušala McQueena, ko mi je razložil o njegovem motivu. Precej se je razlikoval od moje glavne ideje, a sta me oba kriminalista tolažila, da tega res ne mogla kar ugotoviti. Že, da sem našla pravega storilca, je pohvalno in presega vsa pričakovanja.
McEfferty je priznal, da se je na poslovni zabavi s Filitex-om zaljubil v Samantho Goldengate, ki je bila ta čas že poročena z Vincentom Vaughanom Goldengate. Ko je mož Pabrine Carpenter (Samanthine starejše sestre) umrl, se je znašla v velikih finančnih težavah. Samantha je želela sestri pomagati, vendar z Vincentom nista imela niti približno dovolj denarja. Pritiski so bili veliki, med drugim so tudi ljudje, pri katerih se je gospod Carpenter zadolžil, postali vedno bolj neučakani, da so začeli že odkrito groziti. Prišlo je tako daleč, da so grozili tudi Pabrinini sestri, da se je znašla v veliki nevarnosti. Policija v tistem času ni ukrepala, tako da so bili prepuščeni na milost in nemilost potrpežljivosti igralcev na srečo.
McEfferty je uzrl priložnost in pred Vincenta Vaughana Goldengate postavil ponudbo: če izgine, bo poskrbel za varnost njegove žene in njene družine. Gospod Goldengate je ponaredil lastno smrt, začel novo življenje, se zaposlil v banki, kjer ga je McEfferty večkrat obiskal in preveril, če se drži dogovora. Ko pa je izvedel, da bo prišla tudi gospa Goldengate, jo je želel po toliko letih spet videti. McEfferty-ja je prepričeval, da ga ne bo prepoznala in da ne bo razkril svoje prave identitete. Ker se ga ni dalo odvrniti od ideje, ga je McEfferty dal ubiti, vse pa prikazal kot ''nesrečo'' med ropom. Bil je še toliko predrzen, da je kriminalistoma ponudil pomoč, da ne bi bil preveč sumljiv. Baraba. Ne morem verjeti, da je šel po tej poti.

Natakarica prinese tri bež skodelice, iz katerih se dviga elegantna vijuga dima. V nos mi priplava vonj po nesladkanem brusničnem čaju, ko nagnem skodelico, da mi vroča tekočina segreje želodec.
''Kako se po tako sladkanem kakavu ne zrediš?'' se oglasi Walker, medtem ko sreba svoj kamilični čaj.
McQueen v odgovor skomigne: ''Večinoma sem na zelenjavi.''
Beden in neizviren odgovor, ampak je tudi presneto resničen. To sem spoznala v zadnjem tednu, ko me je basal z zdravo hrano – večinoma s korenjem, grahom in brokolijem. Prisiljena sem bila pojesti dvojne porcije, saj sem po njegovem čisto presuha in prenizka, a vsaj za dobrega kuharja se je izkazal.
''Kako gre z iskanjem nove službe?'' previdno preveri Walker.
McQueen nenavadno sproščeno odvrne: ''Precej … dobro. Za zdaj so tri majhne agencije privatnih detektivov zainteresirane, da me zaposlijo. Ne vem, raje ne bi praznoval prehitro.''
McQueen bo ob službo zaradi neprofesionalnosti in neupoštevanja navodil. Višji inšpektor je imel po našem sestanku pogovor z McQueenom. Nista se posebno trudila, da ga z Walker ne bi slišali skozi tanke stene spalnice, ko ga najprej praktično nadrl, kako je bil lahko tako neodgovoren, neprofesionalen in kako je kršil več zakonov. Moral bi iti v zapor. O'Donell ga je soočil s petimi leti zaporne kazni. A nato se je njegov glas omehčal in nato – na moje veliko presenečenje – zlomil. Čez minuto sem lahko slišala le še nerazločne besede ovite v smrkanje. Ko sta se po dolgem času prikazala, sta bolj kot ne uspešno zakrila zabuhle oči. Še zdaj komaj verjamem, da se je O'Donell ponudil, da prikrije celotno zadevo. Walker mi je kasneje na kratko razložila, da inšpektor čuti dolg, ki ga mora poravnati od McQueenovega očeta. Kakšnega ni vedela, ampak bilo je dovolj, da se je kazen omilila na odpustitev čez dva meseca. Noben pa ni ušel dolgemu resnemu pogovoru, kjer nam je O'Donell razložil, kako napačno je McQueen ravnal in da ga lahko ob napačno izgovorjeni besedi še vedno lahko doleti strožja kazen. Za Walker ni vedel, da je že dolgo nazaj odkrila, da je sodelavec kršil nemalo predpisov, zato jo je pustil večinoma pri miru. ''Ogromno se da prikriti,'' mi je pojasnila Walker ''Sodišča so počasna, imeti moraš dovolj dobre dokaze, da sodijo v tvoj prid.'' Sledila je zahteva po obljubi, da mi kaj temu podobnega nikdar ne bo prišlo na kraj pameti.
''Ali sta že šla po nakupih?''
''Skupaj sva našla nekaj dobrih oblačil. Karo mi kar pristaja,'' se pohvalnim in misli mi odtavajo do papirnatih vrečk, ki zmečkane ležijo na kuhinjski mizi.
''Pazi, da ne boš izgledala kot stara babica,'' me opozori Walker ter z brado pomigne proti kriminalistu. ''In ne upoštevaj vseh njegovih nasvetov. Obupen stil ima,'' zaključi s šaljivim prizvokom.
''Ej!'' se naredi užaljenega in poskusi prikriti smeh za sijočo skodelico.
Všeč mi je, da je napetost med njima popustila in se le še zdravo šalita na račun en drugega. Čez nekaj trenutkov Walker iz nove usnjene torbe privleče svetleče belo kuverto, jo z dlanmi poravna in po mizi potisne proti mojemu sedežu. Desnico ima še vedno na pismu, ko mi razloži: ''To je zate. Lahko se odločiš, ali sprejmeš ali ne. Ni ti treba takoj odgovoriti. Odločitev je tvoja, Clara.''
''Kakšna ponudba, gospodična Walker?'' rečem čeprav bom v vsakem primeru kmalu dobila odgovor.
''Tess, prosim …'' mi odvrne z nasmeškom, da me preseneti milina in … neformalnost, odprtost. ''Samo preberi prosim,'' še doda.
Dlani se mi spet potijo, ko raztrgam po lepilu dišeč papir in preberem skrbno napisano besedilo. Obrazec za posvojitev. Zadane me nepripravljeno, da komaj zadržujem solze. McQueen se je javil, da bi me posvojil. Preden se dodobra zavedam že mrzlično kimam: ''Ja!'' Posmrkam in pogledam Jonny-ja v sijoče oči. ''Ampak samo, če ti bom lahko pomagala pri raziskovanju primerov,'' sarkastično pripomnim.
''Absolutno ne,'' me gladko zavrne, a tudi on je ganjen ob moji privolitvi.
''Saj ne bom silila na kraje umora ali plezala po strehah. Samo … rada bi vedela, kaj boš nek dan raziskoval in … se učila?'' vprašam, tokrat v resnejšem in previdnejšem tonu.
''Velja,'' privoli z neverjetno lahkoto v glasu.
''Samo toliko, da smo si na jasnem – mene se tudi še nista znebila,'' sodelavca pogleda naravnost v oči, ko odločno pristavi ''Če bosta potrebovala kakršno koli pomoč, se obrnita name. Pomagala bom.'' Preseneti me, da ni dodala *i* Razen, ko se bosta spet odločila požvižgati na pravila in zakone. *i* Toplota v srcu mi zamigeta in usta se sama ukrivijo v nasmeh. Slednji se razširi, ko Tess naroči goro tortic in peciva – za proslavitev uspešnega zaključka – in staro natakarico nemalo prestraši, ki jo zasuje z željami po najrazličnejših slaščicah.

Med okušanjem kiselkaste sadne pite se zazrem skozi okno v vzhajajoče sonce. Morala bom preveriti, kako gre mojemu pajku, ki sem ga tistega sivega jutra pustila na strehi. S pogledom objamem cesto in ljudi, ki se jim mudi v službo ali pa lovijo še zadnje minute pred odhodom avtobusa. Bilo je samo še eno jutro v New York City-ju.

Konec <3