Čez en mesec in pol sedem za skupnim računalnikom v sirotišnici Rožni baj in vtipkam preprosti geslo. Prepotene konice prstov puščajo za sabo komaj opazno sled, ko odprem Google in vtipkam Adamson's modern bank. Precej se namučim, da najdem željeno spletno stran z novico o zaprtju Jamesa Kelly-ja. Debelo pogoltnem in na hitro preletim besedilo, dokler ne začnem z iskanjem Adamson's modern bank McQueen Jonny' Dobrih petnajst minut porabim, preden se sprijaznim, da ničesar ne bom našla. Po eni strani mi to da upanje, da ga niso postavili pred sodišče zaradi zlorabe položaja in spravljanje otroka (mene) v nevarnost. Če dobro pomislim, je smešno, da ga niso zaslišali že takrat, ko me je Clarke vrgel s cerkvenega zvonika. Ali, ko sem se brez dovoljenja prikazala na kraju umora. Ali, ko sem se potikala po gradbišču. Kotički ust se mi privihajo ob spominu na prepire med McQueenom in Walker. Mislim, da sta se ne glede na spore precej dobro razumela. Upala bi si trditi, da sta si bila kot sodelavca blizu, dokler ni Walker ugotovila, da McQueen zavedno krši zakon.
Ostalo mi je še deset minut, zato poiščem še ostale priče, vendar večinoma ne najdem nič novega. Pri Jamesu Kelly-ju mi je našlo dolg seznam oseb s takim oz. podobnim imenom, a mi sploh ni uspelo najti pravega. Morda so njegovo ime odstranili s spletne strani njegovega gradbenega podjetja, saj so se bali, da bodo izgubili stranke. Za Normana Clarka mi Wikipedia najde štiri, vendar noben ni duhovnik ali pa vsaj nekaj povezanega s cerkvijo. Podobno razočaranje dobim z Johnathanom Brooks, kjer mi Google ponudi polno oseb z malo drugačnim imenom. Pri Phoebe Halliwell sprva najdem izmišljeni lik iz ameriške televizijske serije Charmed, nato pa mi v oči pade spletna stran novinarke z njenimi članki in kontakti. Spet si vse vtisnem v spomin in hitro poiščem še McEfferty-ja ter Goldengate. Znova sem razočarana nad ponavljajočimi podatki, čeprav sarkastično dvignem obrvi, ko mi pod Goldengate najde slavni most Golden gate – simbol San Francisca.

Kljub temu da bo moj čas za visenje na računalniku minil čez minuto, poiščem še Williama Fremonta. Tally ni lagala, ko nam je povedala podatke o njegovem življenju. Dlake na tilniku se mi naježijo, ko preberem članek o njegovi smrti. Ne zdi se mi prav, da je tako kratek in formalno napisan. Po eni strani mi objektivnost pomeni, da je napisano verjetno resnično ali vsaj dvakrat preverjeno, ampak … William je umrl, ali ne bi avtor/ica mogel/a izraziti vsaj malo žalosti?

''Tvoj čas je potekel,'' me opomni gdč. Samantha Goodman, ki se naslanja na oboj vrat.
Pokimam, zaprem vse zavihke ter ugasnem napravo, nakar ji sledim v spalnico, ki si jo delim s še petimi dekleti. Uslužbenka se v petih letih ni dosti spremenila, vendar jo je delo v sirotišnici precej utrudilo. Vseeno ji je še vedno mar za vse in me ob vsaki priložnosti vpraša, kako se počutim. Vsak teden me tudi pelje v bolnišnico, da preverijo šive in morebitne okužbe krvi. Tako jo skrbi, da je že skoraj nadležno. Saj nisem edini otrok, ki je bil ustreljen in preživel. Prav tako je mene metek le oplazil in v primerjavi z drugimi sem razmeroma hitro zapustila bolnišnico. Travm tudi nimam, bolj me muči občutek krivde, ker nisem upoštevala kriminalistov in rinila v težave. Zdravniki so rekli, da sem imela presneto veliko sreče, da sem preživela strel. In da me niso kar takoj ubili.

Uležem se na spodnjo posteljo pograda in dovoli sovrstnicam, da me še nekaj časa prikrito opazujejo. Pihnem skozi nos, zaprem oči, v spomin prikličem vsak članek posebej in ga preberem. Zdaj mi fotografski spomin še kako dobro koristi, saj lahko vse predelam v miru na svojem ležišču. Čez nekaj časa žalostno odprem oči in se poskusim nečesa domisliti.
''Bi se šla družabne igre?''
Ujamem Lyrin nervozni pogled in skomignem: ''Ja, lahko.''
Noge zavihtim z žimnice, da z mezincem oplazim lesene stopnice ter sostanovalki dovolim, da se usede zraven. Lyra previdno sezuje umazane modre superge, se ugnezdi med blazinami in začne deliti oguljene karte. Namrščim se, ko se zazrem v njen mezinec.
''Kaj se ti je zgodilo?'' vprašam in pokažem na povit prst na nogi.
''Tekla sem po stopnicah in se spotaknila ob rob. Nič hudega ni, samo praska, ampak gdč. Goodman je vztrajala pri obližu,'' odvrne med natančnim štetjem kart.
''Boli?''
''Samo, ko hodim malo peče,'' reče, ne da bi dvignila pogleda ''Ampak res ni nič hudega.'' V primerjavi s tvojo poškodbo, je verjetno mislila nadaljevati. Znova zavzdihnem in pogled mi uide do njenih čevljev. Ko jih je imela na nogi, si nikoli ne bi mislila, da ima popraskan prst. Res je, da je tudi nisem pretirano opazovala, saj sem se večino časa posvečala svojim problemom …

In takrat se mi odpre. Koščki sestavljanke se sami od sebe povežejo tako hitro, da jih komaj dohajam, kaj šele dodatno preverjam. Brezdomec ob banki. Ta neopazni, nepomembni in običajni brezdomec mi je manjkal. Prikličem ga v spomin. Že takrat, ko sem sedela na klopici, se mi je zdel čuden. Nekaj ni bilo prav. To niso bila le njegova debela oblačila, neprimerna za toplo jutro. Bili so njegovi čevlji! Niso bili zdelani ali oguljeni – bili so skoraj novi, celo polakirani! Pa imena, ta presneta imena! Kako nisem tega že prej pomislila!
''Lyra, hvala,'' dahnem in stečem do temnooke Evelyn, ki si bujno grivo las spenja v visok čop. ''Ev, prosim posodi mi tvoj telefon.''
Zmedeno me pogleda, a mi vseeno pomigne proti mobilcu, ki leži na njeni nočni omarici. Njeno kodo vsi poznamo, zato naredim le hiter gib po zaslonu in začnem tipkati novo številko. Na pol poti se ustavim in pomislim, če je moja teorija pravilna. Je, mora biti. Zavzdihnem, izbrišem napisano ter vtipkam novo telefonsko številko. Z vsakim piskom postajam bolj nervozna, a ne odložim.
''Višji inšpektor O'Donell tukaj, kako lahko pomagam?''
''Pozdravljeni, sem Clara Rogers in mislim, da sem ugotovila, kdo je morilec.''


''To torej sklepaš na podlagi registrskih tablic, dejstva, da je gospod Kelly levičar in svetlečih čevljev brezdomca?''
''Tudi ime Fremont se sklada in ne pozabite na grozilna pisma.''
Na drugi strani je tišina. Ne vem, kaj točno naj rečem, zato še jaz molčim. Še predobro se zavedam vseh pogledov, ki so radovedno zapičeni v moj hrbet.
''Clara, saj veš, da sem Tally naročil, naj vam pokaže napačno truplo?''
''Vem. Ugotovili smo večer pozneje,'' reče kar se da malomarno ''Tudi čas smrti se ne sklada, kajne? In truplo je William Fremont. Ni šel na noben dopust in niso ga videli dan pozneje,'' ga poskušam prepričati. ''Višji inšpektor, moja ugotovitev ne temelji na vaših zavajajočih informacijah. Temelji na truplu, ki ste ga našli na ulici za banko,'' rečem s presenetljivo mirnim in skoraj hladnim glasom.
Na drugi strani linije se O'Donell spet zateče v molk, kar verjetno pomeni, da razmišlja. Dobro, me vsaj ni takoj zavrnil.
''In kako misliš, da so dobili prstne odtise gospoda Kelly-ja?'' me vpraša, čeprav v njegovem tonu zaznam, da že ve odgovor.
''Morda … s kakšne steklenice? Ali pa jih je celo prostovoljno dal v banki za zagotovitev večje varnosti?'' poskušam zveneti objektivno, da bi me jemal resno.
Jasno si ga predstavljam na drugi strani linije, kako se mršči in tuhta, kaj naj naredi. ''Bom preveril. Ta čas pa ti ne rini v težave,'' mi še ukaže preden se poslovi.
Nisem ga uspela vprašati, kaj se je zgodilo z McQueenom. Tolažim se, da ga morda noben ne sumi in bi ga z dodatnimi vprašanji samo spravila v nevarnost.

''Kdo je bil to?'' se oglasi ena od deklet.
Preden Evelyn vrnem mobilno napravo, od znoja moker zaslon še mimogrede obrišem v poletno majico. ''Nekdo s policije,'' rečem, ne da bi jim razkrila konkretnega imena.
''Je res? Je vse to res?'' vrtajo vame, čeprav mi na obrazu piše, da mi ni do pogovora.
Le pokimam, ampak to sproži samo še več nadležnih vprašanj, na katera sem prisiljena odgovoriti.

Čez slab teden sedim na svojem običajnem mestu v McQueenovem stanovanju. Višji inšpektor Patrick O'Donell, Jessica Talley in Tess Walker z Jonnyem McQueenom ob sebi pa prisluhnejo moji teoriji.




Hojla!
Hvala, da si vzel čas in prebral mojo zgodbo. Zelo bom vesela povratne informacije, predvsem kritike, da se lahko izboljšam.
Obvestilo za redne bralce: zadnji del (40. del) bo prišel 24. avgusta 2022 popoldan. Datum sem si izbrala, ker bo takrat točno eno leto in pol odkar sem objavila svoj 1. del. Celotna zgodba bo objavljena verjetno še isti dan. Slovnično sem jo popravila (kar naprej sem pisala registErska, ojoj) ter dodala naslove poglavij.
Uživajte v počitnicah in najdite dobro knjigo,
Clara