Misli mi je na žalost prekinila babica, ki je potrkala na vrata in vzkliknila: »Ali si že naredila nalogo? Vsi smo že zelo lačni! Predvsem tvoj učitelj!« Zasmejali sva se in babica in odprla je vrata. Jaz sem se ji nasmehnila in stopila skoznje. Že trenutek kasneje sva se znašli v kuhinji. Res mi je bilo nelagodno pri srcu. Težko mi je bilo gledat učitelja, ki je sedel na istem mestu kot oče. Nikoli ne bom pozabila kako je bilo ko sta bila mami in oči še skupaj. Čisto drugače je bilo. Spomnim se da smo za božič prišli k babici. Očka je sedel na prav istem mestu kot učitelj. Res smo bili lepa družina… Zamišljeno sem stala in razmišljala o lepih trenutkih mojega zasebnega življenja. Opazila sem da vsi čudno zrejo vame in zato sem se raje usedla na stol predenj me bi lahko kdo okaral. Sedela sem zraven babice. In prav vesela sem bila da sem sedela zraven nje! Sicer pa je pogovor tekel kar tekoče. Izvedela sem recimo veliko novih stvari o učitelju, ki jih drugače ne bi izvedela. Ko sem pojedla kosilo je napočilo moje vprašanje in zato sem vprašala: »Em, zdaj ko smo pojedli kosilo a grem lahko sosedu pomagat pri delu na kmetiji?« Ne vem zakaj jim nisem točno povedala kaj bom tam delala vendar se mi je zdelo, da bi me mami s tem vprašanjem veliko raje pustila ven kot pa če bi ji povedala da grem jahat konja. »Torej…« je začela, ko sem ji mojo zamisel povedala »lahko greš sosedu pomagat. Ampak…« Oh tisti njen ampak! »da si mi doma do petih!« Nasmehnila sem se in rekla: » A do petih zjutraj?« Vsi so se zasmejali ampak (že spet ta ampak!) mi mami odgovorila: »Do petih zjutraj boš pa lahko pri sosedu ko boš imela osemnajst!« Nasmehnila se mi je hudomušno in dodala: »No zdaj pa le pojdi!« Pokimala sem in se šla obut. Tokrat sem še posebej pazila da nisem zamenjala čevljev saj se nisem hotela ponovno osramotiti. Njihovo parkirišče je bilo res veliko in položeno s tlakovci (tako kot babičino). Ker nisem vedela kje naj poiščem Lukasa sem zato začela pri hlevu od konja in upala da ga tam najdem. Tam je res nenormalno zaudarjalo (pa saj veste po čem). Na žalost ga tam ni bilo bila pa je tam majhna deklica. Božala je konja. Zato sem se odločila da kar h njej pristopim in se pozanimam kje je Lukas. Ko sem bila že čisto blizu nje se je obrnila in rekla: »Kdo je? Če si ti Lukas te bom tako…« Nato me je zagledala in nehala govorit iz sebe je stisnila samo: »O!« Nasmehnila sem se ji in jo kar direktno vprašala: »A veš kje je Lukas?« Ona se je zamislila in rekla: »Em, verjetno je v sobi in dela nalogo!« Prikimala sem ona pa me je vprašala: »Drugače pa kdo si ti?« Jaz sem ji odgovorila: » Lukasova soseda in sošolka:« Punčka je prikimala in veselo vzkliknila: »Torej si tudi moja soseda! Ker sem jaz od Lukasa mlajša sestra! To leto sem šla že v tretji razred! Si lahko misliš…« Pokimala sem in jo prekinila: »Aha, lepo kako ti je pa ime? Jaz sem Zala!« Punčka se je namrdnila in rekla: »Grdo ime!« Skomignila sem z rameni ona pa nadaljevala: »Moje ime pa je Deja!« Pokimala sem in si mislila: »Kdo si je izmislil to ime!« Po tem pogovoru sva bili kar nekaj časa tiho. Zato sem rekla: » Grem k Lukasu!« Deja me je premerila s skrajno nezaupljivim pogledom in tiho rekla: »Vse imam pod kontrolo, če se bo kar koli čudnega dogajalo!« Na njen odgovor sem se samo zarežala in si mislila: »Tudi če se bi kaj čudnega dogajalo ne bi izvedla. Stekla sem k vratom...
Nadaljujemo jutri!