Dnevnik Lare, 18. november

Dragi dnevnik,

Dnevnik, danes sem čutila, da sem stopila še en korak naprej. Spet sem se srečala z Joonhom v šoli, vendar tokrat ni bilo samo nekaj preprostega – bilo je… drugače. Ko sem šla mimo njegove mize, sem začutila nekaj v zraku. Bil je tam, a ni samo gledal v svojo knjigo kot običajno. Poglej, morda to zveni smešno, ampak imel je nekakšen izraz na obrazu, kot da nekaj čaka. In takrat sem se odločila. S pogumom, ki sem ga našla včeraj, sem se obrnila in rekla: "Hej, Joonho… si poslušal 'Dynamite'?"

Zares, sprva sem komaj verjela, da sem to rekla na glas. Srce mi je bilo tako hitro, kot da bi tekla maraton. A on je le nasmehnil in rekel: "Ja, poslušal sem. Ta pesem je res polna energije, kot si rekla. Hvala, da si mi jo priporočila."

Bila sem čisto presenečena. Tako zelo, da sem skoraj izpustila naslednji dih. To ni bil le običajen odgovor, bil je nekako… iskren. Kot da mu je res mar za to, kar sem mu povedala.

Nato me je vprašal: "Pa kateri K-pop skupini si še najbolj naklonjena? Kdo so tvoji najljubši člani?"

In tukaj sem res zablestela. Verjetno sem preveč zažarela, ampak nisem se mogla zadržati. Začela sem mu razlagati o BTS, o Stray Kids, o ATEEZ in še o nekaterih drugih. Povedala sem mu, kdo so moji najljubši člani v BTS (seveda Jungkook in Jimin – njihova energija in talent sta me popolnoma očarala), in začela opisovati nekaj pesmi, ki so zame res posebne. Seveda sem imela občutek, da sem bila malo preveč navdušena, ampak on me je poslušal, kar je bilo najpomembnejše.

Ko sem končala, sem se malo zmedla in poskušala vzeti zrak, a on me je le pogledal in rekel: "Zdi se, da te ta glasba res veseli. Mogoče jo bom še bolj poslušal, ker imam občutek, da sem šele začel."

Kaj?! Šele začel?! Zame je to pomenilo, da je odprl vrata za kaj več. Morda se bo res začel zanimati za vse to, kar je zame tako pomembno. In ko sem ga pogledala, sem začutila, da me vidi na nov način. Ni več samo tisti kul fant iz šole, ampak nekdo, ki je začel razumeti, kdo sem in kaj me zanima.

Po koncu šole sem bila povsem napolnjena z energijo. Nisem mogla verjeti, da sem bila tako pogumna, da sem si drznila deliti del sebe z njim. Celo več – nisem se sramovala svoje strasti do K-popa. Nisem čutila, da je to nekaj, kar bi morala skrivati. Mogoče je to le še en dokaz, da lahko najdem pogum v vsakem dnevu, če sem le dovolj iskrena do sebe.

Doma sem takoj odprla svoj računalnik in si znova privoščila maraton pesmi. Ta občutek, da sem bolj jaz, kot sem bila včeraj, me je preplavil z veseljem. Vem, da ni vse jasno še, ampak verjamem, da sem na pravi poti.

Jutri bom še vedno nosila svojo BTS majico. In čeprav me morda skrbi, kaj si bodo drugi mislili, imam zdaj nekaj, kar me opogumi: Joonho me je videl. In ni bilo grozno. Mogoče me celo vidi kot nekoga, ki ima svojo strast in svojo zgodbo, in ne kot nekoga, ki samo "gleda iz strani".

Torej, kaj naslednje? Mogoče bo prihodnji korak še bolj pogumen. Mogoče bova z Joonhom imela več pogovorov o K-popu. Mogoče bom lahko delila še kaj več – nekaj, kar presega samo glasbo.

In mogoče, samo mogoče, bo to vodilo do nečesa več. Ne vem, kako bo, ampak nekaj čutim – nekaj, kar me vleče naprej. Kdo bi si mislil, da bom danes pisala tovrstne stvari v dnevnik?

Lara