hej!
če se zgodbe ne spomnite, vam definitivno priporočam, da preberete prejšnje dele, ampak danes objavljam nove dele. Uživajte!
***
Sabina
Ponedeljek, 24. junij
Ležala sem na postelji in brala knjigo. Trenutno sem imela v rokah Krive so zvezde od Johna Greena. Zahtevna knjiga, ampak sem brala tudi hujše. Ko končam stran poiščem kazalko in jo vtaknem v knjigo. Položim jo na poličko nad glavo. Na njej je bil kup osmih knjig, slika z mamo in Lariso, ter svečka, ki mi jo je babica podarila za rojstni dan. Nisem je še vžgala, ker se mi jo zdi škoda. Zelo lepo diši in tudi izgleda prekrasno. V lepem pisanem lončku čudne oblike. Nisem se še odločila, kakšna oblika je to.
Dvignila sem se v sedeči položaj, pa sem se takoj udarila v zgornjo posteljo. Spala sem na spodnji postelji pograda, ampak je bilo res nizko. Malo mi je bilo že žal, da sem Nini prepustila zgornjo posteljo.
Torej sem stopila z postelje in se odpravila ven. Ko sem zaprla in zaklenila vrata, ter se obrnila je tik pred mojim nosom stala punca. Po obrazu je imela blato, razmršeni lasje so ji silil na obraz in pod očmi je imela velike podočnjake. Na licu je celo imela malo ureznino. »Oh!« sem se prestrašila in stopila korak nazaj. S hrbtom sem se zaletela v vrata, ampak se postava pred mano ni premaknila. Po tiho je vprašala: »A vam mogoče v hiški manjka kakšna Klara?« Nisem takoj razumela, ampak sem ji odgovorila: »Kaj?« Zavzdihnila je in še enkrat utrujeno vprašala, kot, da bi to rekla že stotič: »Vam v hiški manjka kakšna Klara?« »Am, ja nam. Zakaj?« Obraz se ji je razširil v nasmeh in me močno objela. Njeno blatno lice se je podrgnilo ob moje in njeni lasje so mi poskušali udreti v usta. Stala sem nepremično, kot kip. Ko me je spustila sem se poskušala obrisati po licu, ampak nisem imela rokava. Bilo je namreč poletje.
»Oh, hvala bogu, hvala bogu!« je vpila, ko mi je stresala rame. Zmedeno sem jo vprašala: »Si ti Klara Možina?« Pokimala je in sama sem se nekoliko sprostila. Njen izgled mi ni bil jasen, ampak s tem se bom ukvarjala kasneje. »Potem pa kar noter,« sem ji rekla in odklenila vrata, » ti prinesem limonado.« Odprla sem vrata in nad sobo je izgledala navdušena. Hitro je spustila torbe in si ogledala okno nasproti vrat, oba pograda, odprla omari… Še preproga se ji je zdela zanimiva. Dobesedno se je usedla na tla in jo začela božati, ter vdihavati!
»Kar razglej se.« Sem rekla bolj sebi, kot njej. Zaprla sem vrata in šla v hišo. Na sredi kampa je bila velika hiša v kateri so bili kavči, jedilnica kuhinja in tudi recepcija. Namenjena sem bila v sobo z kavči, ker so bili tam ves čas prigrizki in pa pijača. Limonada je bila vedno tam, potem pa so še menjali vodo in sok. Nisem imela daleč, ves čas pa me je skrbelo, kaj bo Klara naredila s hiško. Jo bo obrnila naokoli? Bodo povsod blatni odtisi?
Prišla sem do hiše in šla direktno v sobo. Stopila sem do kota in pograbila plastičen kozarec, ter ga napolnila z limonado. Obrnila sem se in poleg mene je stal Nik.
Včeraj sva se spoznala, ampak nisva veliko govorila. Njemu se je vse zdelo čisto novo, jaz pa sem bila vedno bolj tiha. Nina je bila z mano mila. Ni mi dajala hudih izzivov in tudi, ko sem izbrala resnico je vprašala kaj takega, kar je praktično vsak že vedel. Nikoli me ni spraševala po mojih simpatijah ali najbolj sramotnih trenutkih, vsaj ne kadar so bili tam še drugi. Ko sva bili sami so vprašanja itak letela samo na to. Sicer je pa itak večino že vedela.
Nik si je natočil vodo, ki je bila danes v drugem vrču. Pogledal me je in rekel: »Oh, hej.« Ah, kot da bi bile to najbolj pomembne besede, ki mi jih bo kdaj koli izrekel, mi je zaigralo srce. Nasmehnila sem se.
Ugotovila sem, da čaka moj odgovor. Ampak tisti trenutek ni zmoglo ven priti nič, razen jecljanja. Nekaj sem začela, ampak je zvenelo tako: »Oh, ži-ži-ži-živjo.« Super, zdaj pa bo mislil, da še govoriti ne znam! Hitro sem vzela kozarec in se pobrala iz hiše. Čim hitreje sem hodila, da me ne bi dohitel, sploh ker je bil v hišici nekaj stran od naše.
Hitro sem vstopila in si močno oddahnila. Stopila sem naprej in sploh ne opazila Klare, ki je sedela na tleh. Skoraj sem jo pohodila, ko je rekla: »Ali je limonada sveža?« Zavreščala sem in iz kozarca je ušlo nekaj limonade. Spet sem si oddahnila in ji rekla: »Ja, sveža je. Zjutraj narejena. In je tvoj hobi da strašiš druge?« Nekoliko jezno sem jo pogledala, ona pa je spustila pogled. Mislila sem, da bo začela jokati, ampak je pogumno dvignila glavo.
»Nekako že dolgo časa nisem imela prijateljic ali pač nekoga do katerega se ne bi vedla, kot, da je smet. In sem malo pozabila, kako se moram obnašati. Mogoče izgledam kot čudak ali celo nekoliko psihično prizadeta, ampak sem samo osamljena.« Je počasi ampak razločno rekla. Nisem vedela, da na ljudi vplivam tako, da mi takoj praktično razkrijejo srce. Sklonila sem se in jo previdno potrepljala po rami. Še vedno je bila namreč umazana.
»Oprosti, nisem vedela.« Sem ji tiho rekla. Nasmehnila se je in vstala. Še sama sem se dvignila in ona je rekla: »Verjetno bi bilo pametno če bi se stuširala, kajne?« Pokimala sem in obe sva se zasmejali. Pobrskala je po torbi in ven izvlekla toaletno torbico in brisačo. Odprla je vrata in vprašala: »Kje pa so kopalnice?« Nasmehnila sem se in ji rekla: »Pridi ti pokažem. Imaš pa srečo, da itak zdaj ni tukaj praktično nikogar. Nekaj jih je ostalo v hiškah, ampak jih je večina v jezeru ali na njegovi obali.«
Čudno me je pogledala in rekla: »Zakaj pa ti nisi tam?« Nasmeh mi je izginil. Naj ji povem? Zagotovo bo mislila, da sem ogromna strahopetka. No, če smo pošteni to tudi sem. »Ne maram biti toliko na soncu. Raje hodim popoldne. Pa še to včasih ne.« Majhna laž. Ne nameravam ji kar takoj povedati, da imam grozovit strah pred globino. Zakaj sploh še hodim sem?