Hej!
Definitivno upam, da ste imeli fantastičen začetek leta. Čeprav ste bili v šoli, ki pač še vedno nazazuje, da si tam po 6 ur in moraš učitelje poslušaš, ko ti razlagajo nekaj v tri krasne, sploh ko si v višjih razredih. Kakorkoli, ta zgodba se še vedno dogaja med počitnicami, zato uživajte!
***
Klara
Ponedeljek, 24. junij
Definitivno sem na Miho začela gledati z drugačnimi očmi. Mogoče le ni bilo vse njegovo življenje tako popolno. Lahko bi si priznala, da sem malo sebična, ampak si ne bom. Sicer nekje globoko v sebi to vem. Ampak sem še vedno trmasta Klara, ki ne sme priznati, da se je zmotila. Sploh pa sva bila zdaj v drugačni godlji.
Nisva še našla poti ven. V gozdu sva na koncu tudi prespala, ampak signala nisva našla. Upam, da mame ne skrbi preveč. Samo moja upanje je itak brezupno. Verjetno je že panična, poklicala policijo in se jim samo drla v telefon. Po vsej verjetnosti razmišlja kako so naju ugrabili, mogoče pojedli volkovi ali pa da sva padla v prepad. Aleš pa jo miri, ker ima v takih situacijah po moje več možganov.
Ampak še vedno imava večje probleme. Zdaj sva na neki potki, ki se mi dozdeva, da vodi v Španijo. Dobesedno. Na njej sva že nekaj ur, pa nisva prišla še nikamor. Do nobenega jezera, jase ali jame. Niti prepada nisva našla. Pa so tukaj menda kar pogosti. Tukaj, sredi ničesar.
»Ne premikaj se.« Mi je mirno rekel Miha. Mislim, da sem slišala prizvok strahu. Kaj pa če je tukaj medved? Mogoče lisica? Ali pa volk? Saj več živali, ki živijo v gozdu, ki te lahko pojejo se pa sploh ne spomnim.
Takoj sem se pomirila, ko mi je Miha zaklical: »Rešena sva! Vidim kamp!« Stekla sem k njemu in se (seveda) vmes skoraj spotaknila. Ko sem prišla je po tiho rekel: »Vsaj mislim, da je to kamp.« S prstom je pokazal na ograjo skozi veje dreves. »Če ni kamp je vsaj najino upanje!« Sem mu zaklicala čez ramo, ko sem že tekla dol po hribu. Ni zaostajal za mano in me tudi kmalu dohitel. Raje sem tekla nekoliko počasneje. Zaradi lastne varnosti, da ne bi padla oziroma se spotaknila. Če sem že našla kamp, hočem do njega priti živa in predvsem cela.
Iz krošnje je naenkrat priletel neki ptič in se mi skoraj zaletel v glavo. Poskočila sem in zakričala. Ko sem se umaknila sem zadela ob korenino in pristala na riti. In to v blatu! Plus točka je, da me ni nič bolelo, ampak celo rit sem imela od blata! Miha se je najprej ustrašil, ampak ko je prišel okoli drevesa, da me je lahko videl se mi je začel samo smejati. Grdo sem ga pogledala in takoj je utihnil. Zresnil je obraz. »No, mi boš pomagal?« sem ga vprašala, ampak se ni premaknil. Še enkrat me je celo pogledal in se zasmejal. Ko je dojel, da se mi sploh ne zdi smešno in, da sem še vedno v blatu je utihnil, ampak se še vedno nasmihal.
Ja, verjetno je bil prizor precej smešen. Če bi gledala koga drugega, vem da bi se tudi jaz smejala. Ampak žrtev sem bila jaz, zato se mi ni zdelo niti malo smešno. Podal mi je roko in hitro sem jo prijela. Ni me uspel dvigniti in mi prijel še z drugo roko. Nasmehnila sem se mu in ga potegnila dol v blato. Presenečeno me je pogledal, ko sem ga potegnila in na koncu pristal z rokami v blatu. Obraz je držal kakšnih 10 centimetrov stran.
Dejstvo, da je imel od blata samo roke in kolena se mi ni zdelo dovolj. Jaz sem imela celi spodnji del telesa! Roko sem položila na vrh njegove glave in mu jo hitro, a nežno potisnila v blato. Zavpil je a je to takoj lahko obžaloval, ker mu je potem blato šlo še v usta.
»In kakšen okus ima?« Sem ga vprašala in se mu veselo smejala. Dvignil je glavo. Cel obraz je imel od blata, ampak oči in območje okoli njih je bilo čisto. Zlobno se mi je zasmejal in rekel: »Kar sama poskusi!« Zajel je pest blata in mi ga potisnil na usta. Bila sem presenečena in raje ne odprla usta. Dvignila sem se in za blato žrtvovala še roke, ter poiskala robčke v nahrbtniku. Ko sem jih našla sem ven vzela vse. Hitro sem si obrisala zgornjo plast in ga pogledala. Imela sem še veliko blata na obrazu, ampak vsa govorila sem lahko, zato sem se mu zadrla: »Zakaj? OK? Zakaj moraš to naredit? A ni dovolj, da imam rit umazano?!« Užaljeno me je pogledal in se še sam jezno zadrl: »Meni tudi ni prijetno, da sem cel od blata! In ti si me mogla še po obrazu. Sama se vprašaj: ZAKAJ?!« Povesila sem pogled. Mogoče res ni bilo najbolj prijazno. Ampak saj nikoli nisem bila prijazna do njega. Zakaj se torej tako razburja zaradi tega?
Očitno mi je lahko prebral misli in po tiho rekel, da sem ga komaj slišala: »To je blizu moje bivše šole.« »Joj, res? Oprosti, nisem vedela!« Itak je hotel narediti čim boljši vtis. Da se zaradi njih ni zlomil, da je zdaj še boljši. Da ga njihovo mnenje ne zanima. Čeprav ga, ampak si očitno noče priznati.
Še vedno je gledal proti tlom in vstal. Dvignil je pogled, ampak me ni pogledal. Stopil je do svojega nahrbtnik in izvlekel robčke. Začel se je brisati kolikor se je pač dalo. Gledala sem ga in ko mu je zmanjkalo robčkov sem se spet vrnila v realnost. Da sem bila ŠE VEDNO v blatu. Dvignila sem se in pobrala nahrbtnik.
Ozrla sem se za Miho, ki je že nadaljeval pot po hribu. Pospešila sem in v tišini sva prišla dol. Pred ograjo sva se ustavila. Bila je previsoka, da bi jo preplezala. Okoli nje je bila ozka potka, na katero so se nagibale veje. Tudi potka je bila blatna.
»Kaj pa zdaj? Natančneje, kam?« Sem vprašal. Miha se je razgledoval in brez odgovora začel hoditi v levo ob ograji. Sledila sem mu in se poskušala izogibati vejam in drevesnim koreninam. Ko sem ga skoraj že dohitela, je pospešil. Očitno mi je res zameril.
Stekla sem in ga povlekla za roko. »Hej!« je zaklical in me jezno pogledal. Ni me presenetilo. »Poglej, res nisem vedela, da je to tako blizu. Nisem vedela, da ne maraš blata. Nisem vedela, da ti toliko pomeni. Nisem hotela priti sama tja cela blatna. In… Žal mi je.« Zdaj sem ga spustila. Pogladil se je po roki in dvignil pogled. Ni bil več jezen. »Sprejmem opravičilo. Ampak še sam ne vem, zakaj sem se tako razburil. Tako ali tako nisem naredil dobrega vtisa s tem, da bom prišel dan kasneje. Pa prej ali slej bi naredil kaj narobe. Tako, da je tudi meni žal.« Veselo sem se mu nasmehnila in še sama ne vem kdaj sem ga objela. Mislim, da najin prvi pravi objem. Najprej je bil presenečen, ampak se je potem sprostil in me nazaj objel. Dejansko sva se dolgo objemala, ampak sem ga na koncu le spustila.
Dol me je pogledal (ker sem precej nižja kot on) in se mi še sam nasmehnil.
Spet sva nadaljevala pot in se ves čas pogovarjala. Čez nekaj časa sva se znašla pri vhodu. Do njega sva stekla in se točno pred njim ustavila. Stala sva, kot, da sva v kakšnem filmu in se držala za roke. Nikogar ni bilo videti. Obrnil se je in me vprašal: »Hočeš, da se pretvarjava, da nisva brat in sestra?« Pomislila sem. Lepo bi bilo, če bi bila spet edinka, ampak se mi je nekako prikupil. Upajoče me je gledal, jaz pa sem mu potem odgovorila: »Tisti, ki je videl prijavnico to že itak ve. Ampak bi raje videla, če bi se. Pretvarjala namreč. Ni pa se nama treba ignorirati. Če se bom drugače odločila, ti povem.«
Opazila sem, da je nekoliko razočaran, ampak je pokimal. »No, zdaj pa veselo na pot!« je navdušeno rekel. »A nisva bila na poti do zdaj?« Sem ga vprašala in oba sva se zasmejala.