Hej!
Bi vi sami rekli, da imate stroge starše? Takti starši, ki vedno hočejo vedeti kaj ste počeli, te nikamor ne pustijo in težijo za vsako oceno? No, jaz imam srečo, da takšnih nimam. Verjamem, da jih veliko od vas ima, ampak moji znajo biti precej potrpežljivi. Ne govorim, da mi ne gredo na živce in, da ne težijo, ampak vsaj razumejo, da nisem majhna punčka, ki jim pove vsako podrobnost. Ampak si pa zdaj nekam zelo želim iti in so se oni odločili, da ne bom šla. Da je nakako nevarno in, da se moram pripravljati na šolo in take bedarije.
Kakorkoli, mogoče ste dolgo čakali, ampak nov del je tu!
***
Nik
Nedelja, 23. junij
Izstopil sem iz avta. Nikola je izstopil na isti strani, samo na sprednjem sedežu. Celo pot je bila v avtu smrtna tišina. Oče je vsake toliko pogledal k Nikoli in se namrdnil, ampak ga Nikola ni pogledal nazaj. Danes nad mano tudi ni najbolj navdušen, saj novico, da ne grem z njima na počitnice ni dobro sprejel. Da o mami sploh ne govorim. Preden smo odšli od doma me je objela najmanj 200-krat in se na koncu še razjokala. Zato je stekla v sobo in potem smo končno lahko pobegnili. Nikolo je objela približno tolikokrat kot mene, ampak se ji je pri zadnjih stotih objemih, že malo upiral.
Dvignil sem vrata prtljažnika in iz njega povlekel svojo potovalko. Nikola je vzel svoji dve torbi in meni podal še kovček. Oče je vzel samo dokumente in prijavnico, ki smo jo izpolnili že doma. Že smo šli proti vhodu, ko sem se spomnil, da imam še nahrbtnik. Recimo, da si je mama pri pakiranju dala duška. Stekel sem ponj in očeta ter Nikolo pustil sama. Ko sem se vračal sta očitno stala 3 metre narazen in oče je stal na robu robnika. Grdo sta se gledala in ko sem prihitel nazaj me je Nikola nerodno objel čez ramo. Njegova torba me je udarila po rami in malo me je zabolelo. Konec koncev je bila res trda!
Oče se mi zdaj seveda ni hotel približati manj kot meter. V neposredni bližini je bil Nikola. On je bil za očeta kot kuga, sploh o zadnjem prepiru. Oče še vedno kuha mula, medtem ko je Nikola že v navadnem razpoloženju. Ampak očetu se še vedno ne namerava opravičiti.
Prišli smo do vhoda. Velik lesen obok je bila edina normalna vstopna točka v kamp. Okoli in okoli njega je bila 2 metra visoka ograja, čez njo pa gozd. Na vrhu oboka je bilo napisano ime: KAMP ROMANTIKE IN DRAME.
»Fuj! Resno?! Kamp romantike in drame?« Se je zgrozil Nikola. Zasmejal sem se mu. Meni se je ime zdelo prikupno, ampak bi si definitivno lahko spomnili kaj manj… Romantičnega. Oče je še vedno obdržal resen, poslovni obraz. Na levi strani oboka je bila tabla kjer je pisalo, da je recepcija naprej. Vstopili smo in šli po asfaltni poti do hiše na koncu poti. Zunaj se je trlo ljudi. Tako najstnikov moje starosti, kot tudi otrok do 8 let. Vmes so seveda bili tudi njihovi starši in bratje, ki so mlajšim držali potovalke. Iz gruče sem prepoznal Jureta, ki mi je že prihajal nasproti. Nikola je umaknil roko in z Juretom sva se prijateljsko objela.
»Hej, si le prišel. Oh, Nikola.« Je pozdravil in Nikoli poskusil dati petko. Ko mu je pokazal torbi v obeh rokah se je le nasmehnil in spustil roko.
»Ej, a kaj veš, koliko bomo še čakali?« Sem ga vprašal. »Ma, ne. Mislim, da okoli 15 minut. Mogoče pol ure. Enkrat sem čakal celo uro! Ampak po navadi gre kar hitro. Saj trije pregledujejo.« »Aha, potem bomo hitro.« Pokimal je.
»Oh, imajo še vedno jabolka za dobrodošlico?« »Sploh ne razumem zakaj moram delati tukaj!« »Nisem prepričan, da je tukaj dovolj varno. So kupili nove čelade?« »Vsako leto je bolj umazano.« »Otroci, pomirite se. Saj bomo hitro. Kajne?« »Misliš, da bodo imeli letos kaj bolj kvalitetno hrano?« »Cele dneve se bom morala ukvarjati z dojenčki!« »Ljubica, sploh niso dojenčki. So samo mlajši otroci.« »Morajo imeti več različnih športov.« »Daj, kaj lahko že nehaš težiti?« »In letos sploh ne bo Lucije! Nje mama ne sili.«
Obrnila sva se in po potki je prihajala, velika družina. V kamp jih ne pride veliko, ki imajo v družini 5 otrok. Zato sem takoj vedel kdo so.
»Oj, Jakob! Hvala bogu, da si tukaj!« Je v objem prihitela Nina, ki je hodila na začetku skupine. Potovalki je odvrgla na stran in ga močno objela. Ja cela ta družina je Ninina. Ko sta se spustila me je začudeno pogledala. »In kdo je ta gospodič?« Jakob se zasmeje in me predstavi: »To je Nik. Veš, tisti, ki sem ti ga poslal.« »Kaj si?« Sem zgroženo zakričal. »Ah, nič. Samo tvojo sliko sem ji poslal. Veš tisto na kavču.« Je rekel brezbrižno. »Tisto je bila zasebna slika!« »Daj no, pomiri se! Definitivno si naredil tudi slabše.« Se je pošalila Nina. »No, ja, ravno model ne boš. Ampak, a si kje videl Sabino?« Odkimava.
Zavzdihne in k nam pride še njena družina. Vsi imajo ravne temno rjave lase in veliko pegic. Vsi so tudi visoki in pa različnih starosti.
Nina jih je komaj zdaj opazila in jih na hitro predstav: »Ah, tukaj ste. No, tole je moja družina. Vsi, razen atija. Po nekem čudežu se mami ni zaletela,« zadnjo poved nama je prišepnila, nato pa na glas nadaljevala »tole je Nisa, ki bo tudi v kampu« pokazala je na visoko, ampak očitno mlajšo punco »naslednja je Nastja, ki nas bo nadzorovala« zadnjo besedo je dala v narekovaje »potem je tukaj še Nino, po mojem mnenju najbolj tečen in bo na žalost tudi v kampu« pokazala je na fanta mogoče leto starejšega od mene » in nato še Niko in moja mami. Njiju ne bo. Na mojo srečo.« Zadnjo poved je spet prišepnila in vsi smo se zasmejali.
Punca, ki jo je predstavila, kot Niso, je že odšla do mize, na kateri so bili prigrizki. Niko je našel svoje prijatelje. Ostali pa so ostali tu. Njena mama se je živčno razgledovala okoli in do nje je pristopil moj oče. Imel je velik nasmeh.
»Kaj iščete gospa?« je prijazno rekel. »Oh, ne samo malo sem živčna. Veste s sabo imam 5 otrok in jih nočem izgubiti. Saj ne da smo prvič tukaj.« je odgovorila Ninina mama. Oče je zamahnil z roko in rekel: »Prepričan sem, da se bodo znašli. Kot ste rekli, niste tukaj prvič. Bolj bi me lahko skrbelo za moja dva.« Je lahkotno rekel oče. Razgledal se je po množici in, ko ni opazil Nikole me je vprašal: »Kje pa je Nikola?« Skomignil sem in oče je odšel globlje v množico.
Nina in Jure sta se začela vneto pogovarjati, ampak ju nisem poslušal. Z očmi sem tudi sam iskal Nikolo. Našel sem ga pred eno od hišic govoriti s skupino deklet. Si jih je že našel! sem si mislil. Oče je prišel do njega in ga zgrabil za roko. To ne kaže dobro!
»No, Nik, se bomo zvečer kopali ali igrali igre v moji hiški? Nik? Zemlja kliče Nika!« Se mi je na uho zadrl Jure. »Ah, ah, kaj?« Oba sta se zasmejala, jaz pa sem se jima zmedeno nasmehnil. »Se bomo po večerji kopali ali igre v moji hiški? Oziroma najini.« Pomislil sem in kratko odgovoril: »Igre.« Potem sem še enkrat premlel vprašanje in rekel: »V najini? A to lahko odločaš?« Roko mi je ovil okoli rame in rekel: »Če si tukaj že toliko let kot jaz, imaš velik vpliv. Z nama bosta verjetno še dva, ker je toliko prostora v hiški. Mogoče bo samo še edne ali pa bova sama.«
Tako smo tam stali še pol ure, ko smo bili končno na vrsti. Oča je Nikolo še vedno držal za roko in mrko gledal predse.
Vstopili smo. Nasproti je bila dolga miza z dvema pregradama in dvema stoloma pred vsakim prostorčkom. Vsak je imel svoj računalnik in zadaj so bile police in predalniki čez celo steno. Na sredini so bila vrata in malo sem videl skozi špranjo. V prostoru za njimi so bili tiskalniki in aparat z hrano. To je vse kar sem videl, saj je kmalu prišla ven in zaprla vrata.
Na koncu mize nam je pomahal in stopili smo do njega. Oče ga je pozdravil, izrekel nekaj vsakdanjih vprašanj in mu podal osebni izkaznici, ter prijavnici. Usedel sem se na stol pred mizo in torbo spustil na tla. Hotel sem na kratko zapreti oči, pa me je oče dregnil. Hitro sem odprl oči. Oče je kazal na gospoda za mizo. »Ja?« Sem zmedeno vprašal. Vse mi je bilo novo. »Am, tole je ključ do tvoje hišice. V njej boš z Juretom Skvarčo. Sam je tako želel. Predvidevam, da sta prijatelja?« Pokimal sem in se nasmehnil. Vzel sem ključ in še vprašal: »Pa bo kdo še z nama v sobi? Samo vprašam.« »Ne, sama bosta. Imaš srečo, da kamp ni polen. Aja, in urnik in vse ostalo imaš na postelji. Tudi osnovna pravila so tam, na listu. Sestanek pa bo med večerjo, ki je ob šesti uri. Nadaljnja navodila boš dobil tam oziroma tekom tvojega bivanju tu. Gospodič, ste slišali?« Je vprašal še Nikolo.
»Ja, itak. Jaz bom v sobi z nekim Kristjanom in Lukom?« Je rekel in gospod je potrdil. Podal mu je še ključ in odpravili smo se ven. Oče je poiskal mirnejši kotiček in dejal: »Pa brez neumnosti, prav? Nočem vaju priti iskat že drugi dan, sploh, ker bova z vajino mamo na dopustu. Ne kadita, ne pijta alkohola in uživajta, ker sta si že tako želela sem.« »Ja, oče.« Sva hkrati resno rekla. Oče je pokimal in še dodal: »No, pa rad vaju imam.« Potegnil me je k sebi in me močno objel. Ko me je spustil je Nikoli rahlo pomignil z roko in odšel.
»To je to, ali kaj?« je vprašal Nikola. »Ja, mislim da. Greva skupaj poiskat hiški?« Sem mu rekel upajoče. Nisem se želel sam zgubljati po kampu. »Um, ne. Saj se boš že znašel. Veš mislim, da je moja nekje tukaj.« Pobral je torbi, pomignil z glavo in se obrnil. Obstal sem tam. Dojel sem, da je to neumno. Ampak kaj če noče, da naju vidijo skupaj? Da se me sramuje?
No, pobral sem torbo, nahrbtnik in kovček ter poskušal slediti zemljevidu. Nekajkrat sem se zmotil, ampak sem jo končno našel, ob jezeru. Okoli nje je bilo veliko dreves in za njo že ograja.
Bila je lesena in spredaj so kratke stopnice do majhne verande. Veranda je bila pokrita in okoli je imela ograjo. Na levi strani je bil sedež in majhna mizica. Vzel sem ključ, ampak mi je Jure prej že odprl.
»Dobrodošel, cimer!« Je zakričal in me močno objel, kar čez roki.