Živel je nekoč mojster kuhar. Sam je živel v majhni hišici ob robu gozda in bilo mu je dolgčas. Zelo rad je kuhal. Še veliko rajši pa je delal torte. Zelo dobre torte je delal, a kaj, ko pa je imel v mali hišici tako malo prostora. Še kuhalnice ni mogel prav zavihteti, ker je z njo precej trčil ob steno. In tako je imel steno kmalu vso popackano s čokoladno kremo. To ga je precej jezilo. Kratkomalo se mu ni ljubilo vsak dan čistiti čokolado s stene.
Pa je sklenil, da si bo pozidal novo večjo hišo. Saj je znal zidati, čeprav je doslej zidal samo torte. Saj je najbrž čisto podobno, si je mislil in se lotil dela. Za gradnjo hiše je vzel kar stvari, ki jih je imel pri roki. Sladkor, čokolado, marcipan, lect, moko in še kaj. Delo je bilo slastno in okusno in hitro mu je šlo od rok. Hiša je bila kmalu pozidana in brž se je vselil.
Kaj pa je delal mojster kuhar v novi hišici? Na velikem novem štedilniku je lahko zidal veliko večje torte kot doslej. Juhej, tako velikih tort ni delal še nikoli. Čisto prave velike rojstnodnevne torte je lahko zidal, ne da bi se enkrat samkrat s kuhalnico obregnil ob steno. Seveda je lahko delal tudi majhne tortice, kakršne se tako priležejo za zajtrk skupaj s skodelico kakava. Samo večnadstropnih tort za poroke se ni upal lotiti. Doma ni imel nobene lojtre, roke pa so bile prekratke, da bi dosegel do drugega nadstropja poročne torte. Nič hudega. Morda pa si bo omislil dvigalo za pomoč pri zidanju poročne torte. Bomo videli.
Potem pa mu je nekega dne zmanjkalo lešnikoov za lešnikovo torto. Ti šment! Kaj pa zdaj? Nič. Treba bo oprtati torbo in vzeti pot pod noge v gozd h gospe Veverici. Morda mu bo hotela prodati kaj lešnikov. Tako je tudi storil. Oprtal si je veliko modro malho, zaklenil vrata hiše in ključ skril pod predpražnik. Otožno se je ozrl po mali hišici, ki je še vedno stala zraven, nato pa se je obrnil in jo mahnil po dobro izhojeni poti naravnost v gozd. Vhod v gozd sta stražila dva velika prastara kostanja. Njune veje so segale daleč od enega do drugega in se na sredi prepletale med seboj.
Mojster kuhar je počasi stopil v njuno košato mogočno senco. Tedaj pa ga je ustavil mogočen rdečerjav glas, skoraj tak kot lubje obeh kostanjev stražarjev. „Stoj! Kam pa greš?!” je zabobnelo. Pred njega sta se spustili dve debeli kostanjevi veji, kot zapornici in mu zaprli pot.
Kuhar je brž obstal. Dobro je vedel, da ni pametno razjeziti tako mogočnih stražarjev. Spoštljivo se je priklonil in spregovoril: „Mojster kuhar sem. Prav­za­prav slaščičar. Veliko rajši delam rojstnodnevne torte, kot pa nedeljske pečenke. Prav zdaj mi je zmanjkalo lešnikov, pa sem se namenil h gospe Veverici, da bi jo povprašal, če bi mi morda prodala kako kilo, ali dve.”
„A tako,” je zabobnel levi kostanj. Nato je obmolknil in si ga pazljivo ogledal. „Nisi kuhar,” je nato rekel. „Nič moke nimaš na sebi.”
„Hm, pa res,” se je začudil kuhar. „Le kako je to mogoče? Saj res,” se je tedaj spomnil. „Stric veter mi jo je vso odpihnil. Kar precej piha zunaj na travniku.”
„Prav nič ti ne verjamem,” je zagrmel levi kostanj.
„Ja, prav res,” mu je pritrdil desni kostanj. „Kar pojdi nazaj, od koder si prišel.”
Kuhar se je prestrašil. Kako naj zdaj pride do lešnikov? A se je brž znašel. „Kaj pa, če grem domov, se posujem z moko in pritečem nazaj? Me bosta potem spustila h gospe Veverici?”
„Ja, potem pa že,” se je zahahljal desni kostanj. „Kar brž steci!”
Kuhar si ni dal dvakrat reči. Obrnil se je na peti in jo podurhal domov, kolikor je mogel hitro. Saj se mu je tudi mudilo. Kaj pa bodo rekli na rojstnem dnevu, če ne bodo pravočasno dobili torte?
Doma se je zaletel v vrata, ker je prepočasi zabremzal. Zagrabil je za kljuko, a vrata se niso hotela odpreti. „Ti šment!” je bentil. „Kako naj pa pridem not?” Potem pa se mu je posvetilo. Saj res, zaklenil je. Male hišice ni nikoli zaklepal, pa ni bil navajen. Urno je segel pod prepražnik po ključ in odklenil vrata. Brž skozi vrata not. Kje je že žakelj z moko? V omari seveda. Kar z roko je segel v vrečo in se pričel potresati z njo po glavi, da se je usipala po ramenih in po rokah dol. Pa po hrbtu tudi seveda in po prsih. Kmalu je bil ves bel, kot da bi po njem zapadel sneg. „Dobro bo,” si je rekel in se obrnil proti vratom. Tedaj je videl, da se mu je kar preveč mudilo potresati moko. Vsa tla okoli njega so bila na debelo zasnežena z moko. „Ah, kaj bi to,” je zamahnil. „Bom jutri pomedel,” si je mislil in jo brž odkuril skozi vrata. Ključ brž spet pod predpražnik in že je tekel proti robu gozda.
Tk pred gozdom je zabremzal. „Ne tako urno,” si je dejal. „Da ne bo veter spet odpihnil vso moko z mene. No ja, saj prej je ni. Tisto sem si izmislil za gospoda Kostanja,” se je namuznil in jo hiro, a vendar počasi mahnil proti častitiljivima stražarjema.
„No, tako,” je zadovoljno zagodel, ko je stal točno v njuni senci. Dve veliki debeli veji sta mu še vedno zapirali pot, da ni mogel naprej. „Bo zdaj dobro?” je vprašal.
Oba častitljiva kostanja sta si ga še enkrat temeljito ogledala. „Dobro bo;” sta zagrmela v en glas. „Kar pojdi.”
Debeli rdečerjavi veji sta se vzdignili nekam gor v krošnje, kuhar pa jo je brž podurhal naprej, da si ne premislita.
Koračil je veselo skozi gozd, za seboj pa puščal bele stopinje od moke, ki se je počasi vsipala z njega.
Urno je koračil in kmalu je prišel do velikega košatega drevesa v katerem je stanovala gospa Veverica. Stopil je k gladkemu bleščeče rjavemu deblu in krepko potrkal. „Je kdo doma!?” je zaklical.
Nič.
Potrkal je še enkrat, nato pa tiho stal in prisluškoval tja gor v košato krošnjo.
Nič.
„Kaj je pa zdaj to? Je šla gospa Veverica na počitnice?” se je vprašal ves namrščen. Že je hotel še enkrat potrkati, ko se je nenadoma, kot strela z jasnega pojavila gospa Veverica tik pred njim na nizki veji.
„Prestrašila si me, ko si se tako nenadoma pojavila iz nič,” je hotel reči, a ga je ustavil pogled na gospo Veverico.
Veverica se je zasrepela v kuharja, izbuljila oči od groze in zavreščala: „Pošast!” Nato pa jo je tako bliskovito odkurila po deblu navzgor, da je bilo videti samo svelo zlato črto od njenega zlatega veveričjega repa.
„Kaj pa je zdaj to?” je osupnil kuhar. „Saj menda nisem,” pogled mu je obstal na rokavu, vsem belem od moke. „duh?” je ostrmel. „Madonca, moka!” se je lopnil po čelu. Nato pa je jel stepati moko s sebe ko zmešan. Kar tresel se je ves, kot moker pes, ko pride iz vode. In uspelo mu je vso moko stresti s sebe, da je bil spet podoben sam sebi. „Tako, zdaj se me gospa Veverica ne bo več bala,” si je oddahnil in ponovno potrkal.
Nič.
Potrkal je še enkrat.
„A zgoraj v krošnji je bilo vse tiho, kot v cerkvi. „Presneto, tako sem prestrašil veverico, da je ne bo več nazaj,” se je prestrašil. „Kaj pa zdaj?”
Stopil je nekaj korakov naprej po gozdni poti in se zamislil. Je v gozdu še kdo, ki bi mu prodal lašnike za rojstnodnevno torto? Ne, prav nikogar ni, je obupan ugotovil. Gospa Veverica je edina. Ona je pravi strokovnjak za lašnike. Takega ne dobiš nikjer drugje.
Nekako mora priti do gospe Veverice. Ker rojstnega dneva pač ni brez rojstnodnevne torte.
Jejhata, jejhata.
Hodil je tako med mogočnimi drevesnimi debli, ki so se zdela kot stebri v kakem božjem hramu in razmišljal. Gubal je čelo, se praskal za ušesi in še z nosom je pomigal, pa ni vse skupaj nič pomagalo. Ves nejevoljen se je počasi vračal nazaj. Veveričino drevo je bilo še vedno tam. Saj kam pa naj bi šlo? Obstal je pred njim in previdno potrkal.
Nič.
Odločno je potrkal, da je bleščeče rjavo zadonelo.
Na nizki košati veji tik pred njim se je naenkrat pojavila gospa Veverica.
Skoraj bi spet pobegnila, pa ga je le bolje pogledala in videla, da zdaj ni več bela pošast. „Zdaj pa nisi več duh,” je začudena ugotovila.
„Res mi je žal gospa Veverica, da sem vas prej tako prestrašil,” se je hitel opravičevati. „Res vas nisem hotel prestrašiti. A moral sem se posuti z moko, sicer me kostanja stražarja ne bi spustila v gozd.”
„A tako torej,” se je zahahljala veverica. „Za enega groza, za drugega pa lepota. Joj, kako trapast je ta svet,” se je hahljala. „Ampak čez lešnike ga pa ni. Lešniki te tako krasno potolažijo. Pa tudi pomirijo, če si prestrašen. Ja, ja. Jaz pa sem bila resnično prestrašena, ko sem te prvič videla. Prav zares. Nujno sem rabila tolažbo. Še sreča, da je imam zvrhano polno shrambo.”
Kuhar je že slišal za pregovorno klepetavost veveric, ampak tole je bilo pa že preveč. Če bo še dolgo razlagala o svojem strahu, sploh ne bo prišel do tega, da bi jo prosil za lešnike. „Če mi jih bo sploh hotela prodati,” se je prestrašil. Joj, joj, kaj pa zdaj? Nič, treba bo ugrizniti v to in vprašati. Pa urno, preden začne spet klepetati.
A gospa Veverica ga je že prehitela. „Saj nič ne rečem,” je nadaljevala. „Saj si krasen fant. Ampak lahko bi malo manj strašil. Posebej še, če hodiš po gozdu, v katerem te nihče ne pozna. A kot sem dejala, lešniki se tako priležejo človeku, ki je pravkar prestal smrtno grozo. Posebej pa še lešnikova torta. Zadnji košček sem je pojedla prejle. Še dobro, da sem jo včeraj prihranila. Hotela sem jo sicer že pojesti, ko me je pozno zvečer zgrabila huda veveričja lakota. A k sreči je nisem, ker sem prav tedaj zaslišala..... Kaj že?” se je zamislila.
Premor je izkoristil kuhar in brž vskočil. „Jaz imam lešnikovo torto, če jo rabiš.”
„Res?” se je začudila gospa Veverica. „Lešnikovo torto imaš? Prav z veseljem bi jo kupila.”
„Ja, seveda. Hočem reči, ne....... hočem reči, prav zdajle je nimam, a lahko jo hitro naredim. Veš, taka je ta stvar,” je hitel pojasnjevati, da ga veverica ne bi prekinila in spet začela klepetati. Ker je vedel, da je potem ne bo mogel več utišati. „Zmanjkalo mi je namreč lešnikov. Pa sem šel v gozd povprašat, če bi mi jih kdo hotel prodati.”
„A taka je ta reč,” je vzkliknila veverica. „Zakaj pa nisi tega takoj po­ve­dal?” Čisto je že pozabila, kako jo je malo prej prestrašil s plastjo moke na sebi.
„Ja,” je nadaljeval kuhar. „Ampak ne najdem nikogar. Žal. Poleg tega pa si ti tak strokovnjak za lešnike, kakršnega ne najdeš nikjer drugje na svetu. Pa še tako lepa si,” je pleteničil dalje, ker je vedel, da so veverice nečimrne in vedno padejo na to finto. „Tako krasen košat veveričji rep imaš. Prav res bi ga lahko občudoval ure in ure.”
Gospa Veverica je kar medlela od vse te hvale. „Kajne, se je zašopirila in nasršila rep, da je bil še veliko večji kot ponavadi.
„Ja prav zares in še veliko več. Ves vaš kožišček se tako lepo zlato sveti, da je kot bi sonce posijalo skozi gozd vsakič, ko se skozenj sprehodi vaša milost.” Da učinek njegovih besed ne bi prehitro minil, je brž prešel na bistvo: „Ali bi mi prelepa kraljica gozda morda hotela prodati nekaj kil lešnikov? Morda célo vrečo?” Zaznal je veveričin namrščen pogled in brž nadaljeval: „Večno vam bom hvaležen. Vsem živalim v gozdu in na travniku bom povedal za vašo nezemeljsko, prav nebeško lepoto, da vas bodo prišli občudovat v vaš gozd.....”
Malo mu je zmanjkalo sape in tudi besed. A nič hudega. „Seveda ti bom prodala žakelj najboljših lešnikov,” je brž vzkliknila gospa Veverica. „Saj jih imam še veliko. En žakelj bom pa že lahko pogrešala. Saj si jih lahko v gozdu naberem za nov žakelj in še za več žakljev, če hočem.”
„Krasno!” je bil navdušen kuhar. „Kakšno plačilo si boš zaželela, draga gospa Veverica?”
„Ah, kaj bi to,” je veverica širokogrudno zamahnila s svojim prekrasnim košatim veveričjim repom. „Nobenega plačila ne potrebujem. Zadostujejo mi občudovalci, ki bodo po tvojih napotkih prišli v gozd.”
„Prav. Zmenjeno,” je bil navdušen kuhar.
„Samo malo počakaj. Takoj pridem z vrečo. Izbrala bom same najboljše lešnike,” je zaklicala gospa Veverica in že je kot razpotegnjen zlat blisk izginila po deblu navzgor nekam v veličastno krošnjo.
Kuhar je čakal. Čakal je in čakal, veverice pa od nikoder. Vedel je, da veverice zelo hitro pozabljajo, kar so obljubile. A ni izgubil upanja. Usedel se je na drevesno korenino, si podprl glavo z roko in čakal.
Dolgo je čakal. Morda je celo zadremal vmes. A gospa Veverica je tokrat držala besedo. Nenadoma se je zdramil in veverica je stala pred njim z veliko nabito polno vrečo poleg sebe. „Tukaj so lešniki,” se je navihano muzala.
Kuhar je previdno odprl vrečo in segel z roko vanjo. Res so bili. Iz vreče je potegnil polno pest tako krasnih lešnikov, kot jih ni videl še nikoli v življenju, niti na mestni tržnici. „Hvala,” se je brž zahvalil veverici. „Naredil bom lešnikovo torto. Več jih bom naredil. Tudi ti boš dobila vsaj eno in to veliko.”
„Saj res, lešnikova torta!” je bila navdušena veverica. Čisto je že pozabila, da je že prej govoril o lešnikovi torti.
„Nič,” je nato dejal kuhar. „Se bo treba podvizati. Lešnikova torta se ne bo naredila sama. Jo bom kar mahnil domov in se lotil dela.”
„Prav. Lepe sanje ti želim.”
„Kaj?” se je zmedel kuhar. „Saj torte ne bom pekel v sanjah.” Potem pa se mu je le posvetilo. „Saj je že skoraj noč,” se je začudil. „Podvizati se moram, da me bosta gozdna stražarja spustila iz gozda.”
„Ah, ne sekiraj se,” je veverica spet zamahnila z repom. „Ven te bosta že spustila. Samo ko greš not, sta stroga, da veš. Lahkonoč.”
„Lahkonoč,” ji je odzdravil kuhar.
Veliko nabito polno vrečo je dobro zavezal, nato pa si jo je zadegal na rame, se obrnil in jo mahnil proti robu gozda. Kmalu je prišel do častitljivih kostanjevih stražarjev. Molčala sta, globoko zatopljena v drevesne sanje. Tiho po prstih je stopal skozi senco njunih krošenj, da ju ne bi zbudil. Ko je bil že na travniku, si je oddahnil in jo urno pocvirnal naravnost domov. Odklenil je vrata in vrečo z dragocenimi lešniki nesel naravnost v shrambo. Nato pa si je globoko oddahnil in globoko zazehal. Nenadoma je bil strašno zaspan. „Seveda,” se je namuznil sam pri sebi, „saj je bila kar huda pustolovščina tole. Zdaj pa v posteljo. Lešnikova torta lahko počaka do jutri. Sploh pa jo bom jutri veliko laže naredil, ko bom spočit.” Zelo je bil zaspan, a vseeno je zmogel še toliko, da je smuknil v kopalnico ter si umil roke in obraz. Nato pa je smuknil v pižamo in v posteljo.
Lahkonoč.