BEG Z ŠKATLO1.del
Okolica se hitro spreminja, drevesa stavbe in vse se spaja v eno, res lepo, če to ne pomeni, da ne vidiš precej dobro, kaj se zunaj dogaja, še dobro, da pri nas ni teh ta hitrih japonskih vlakov, sicer so res lepi, aerodinamični ampak, potem še videla ne bi, kaj se zunaj dogaja tako, da ne hvala. Ravno se vrnem, k občudovanju novega modela, športnih copat, ne morem verjet, da je nova kolekcija poimenovana, po sadju, kako izvirno! Verjetno bom izbrala, model Limona, a ko pogledam ceno se zgrozim, o ne. Mislim v čem je smisel, da prodajam športne čevlje, če si jih ne morem kupiti. Tedaj pa me zmoti zvok odpiranja kupeja, vzdignem pogled in zagledam tipčka z majico Spuži kvadratnika. Posmehnem se koliko pa je star, tli? Model pa se zicne nasproti mene in z neverjetno previdnostjo odloži paket, oh ne…. O ne, o ne, ne, ne, ne, ne pa saj to ni bomba. Angelina spet pretiravaš, se poskusim pomiriti, to je le paket, ni videti, da bi bil masten ali pa bi kaj čudnega teklo ven, je pa presneto dobro zavit. Joj no, čeprav model je oblečen preveč trapasto, vsak si bi ga zapomnil, ampak vseeno. Grdo ga pogledam in pihnem v njegovo smer, naj ve, da se ne bojim njegove bombice, napolnjene z bleščicami. Z vsem zadovoljstvom opazim, da to deluje, mogoče pa ga lahko vprašam, če slučajno gleda Pujso Pepo, to ga bo pretreslo. A, ko komaj odprem usta z vprašanjem na jeziku model vstane, se skoraj spotakne in nerodno zapusti kupe. Čudak, ah ja bolje zame imam vsaj mir, že se hočem posvetit iskanju, cenenih ponaredkov modela Limona, ko opazim, da je skrivnostni zaboj še zmeraj tu. Ojoj, pe ne, da ni bomba, z vso previdnostjo se sklonim naprej in pogledam, če stvar pušča prah ampak ne niti sledi, tudi vonja ni nobenega in stvar je presneto standardna škatla za čevlje in je to mogoče! Pa saj to je škatle Modrikasta smreka, ozrem se naokoli mogoče pa bi lahko škatlo predala strojevodji, z sumom, da gre za nekaj čudnega, čeprav vem, da to ni. On bi mogel to odpreti, kar valjda bo, ker ni preveč profesionalen. In notri bo seveda model Modrikasta smreka, jaz se bom izgovorila, da je bilo to moje darilo, čevlje prodam na netu in dobrodošel model Limona. Čeprav ne, najprej bom morala pokriti položnice in rabim nove zavese, pa mami moram kupiti, eno fletkano ogrlico, no ja vseeno bo dobro. S tresočimi rokami zagrabim paket in previdno pokukam na hodnik, mojega otročjega sopotnika ni na vidiku, vlak pa se počasi ustavi na postaji zato hitro skočim ven in se napotim proti pisarni, ko pa se mi zazdi da na hrbtu čutim par oči. S strahom se ozrem in prisegla bi, da sem ga videla, o moj bog. Kaj naj naredim, kaj naj naredim, lahko ga odložim tu na klopco ampak, ampak ne, ne! Kaj če je res bomba spravila bo v zrak vse te nedolžne ljudi, ne! Spravit se moram stran, ja, k policiji, pograbim svojo, torbo, ki je na srečo skoraj prazna in vanjo nabašem paket, medtem, ko hitro hodim. Hkrati pa si slečem jopico in jo obrnem naokoli, da se barva iz flurstentno zelene spremeni v temnejši odtenek. Bila je res vredna svoje cene, hkrati pa se poskušam izgubiti v množici, misli pa mi divjajo, moram stran, ven iz množice, a kaj ko so oči še zmeraj na mojem hrbtu. Iz žepa potegnem svojo biserno rožnato pudrnico in pogledam v ogledalo, in v hipu najdem majico s to trapasto spužvo, mrzel pot mi gre po hrbtu. Stopim hitreje, paket pa mi nerodno poskakuje po hrbtu, a na srečo vem, kje je najbližja policijska postaja, ko stopim ven, opazim, da se je zaoblačilo.

Tokrat pa smo se postavili, v kožo Angeline, a gonja se je šele začela.
Konstruktivno kritka je vedno dobrodošla, upam pa, da vam je zgodba všeč.
Lep pozdrav