*b*Beg z škatlo*b**i*2.del*i*
Iz žepa potegnem svojo biserno rožnato pudrnico in pogledam v ogledalo, in v hipu najdem majico s to trapasto spužvo, mrzel pot mi gre po hrbtu. Stopim hitreje, paket pa mi nerodno poskakuje po hrbtu, a na srečo vem, kje je najbližja policijska postaja, ko stopim ven, opazim, da se je zaoblačilo. Moje oko pa ujame zmahan star model mestnega kolesa, košarica se še komaj drži balance, jaz pa se poženem nanj. Z vso močjo, ki jo premorem potisnem na pedala in se zahvaljujem nebesom, da pot ni navkreber. Kljub temu pa morem nerodno manevrirat med pešci in nevaren tovor na hrbtu, skače kot po trampolinu. Odločno zrem pred sebe in si previdno zategnem nahrbtnik, da umirim poskakovanje, a moja balanca med tem nerodno zavije, da skoraj prevrnem staro gospo, ki mi nameni najgrši pogled, kakšna zahvala, rešujem njen trapast lajf. Neumna kripla, pa nima nobenih prestav in verigi bi dobro delo, če bi jo kdo očistil. V razbitem ogledalu pa opazim, približujoč se živorumen skuter. Srce se mi skoraj ustavi, a v zadnjem hipu opazim stransko ulico, zavijem s takim sunkom, da že tako obrabljena guma na kolesu dokončno izgubi vsak oprijem, ki ga je kadarkoli imela. Uličica me je rešila, a bila je slaba izbira, nastlana je s smetmi in tako je ozka, da moram ves svoj fokus usmeriti v to, da ne padem. Poleg tega sem zavila z idealne poti do postaje, narediti bom morala krog, na srečo pa ne slišim, kakšnega zvoka motorja. Tedaj pa se na obzorju pojavi nov problem stopnice, zakolnem, ta neumna stara šara se bo prelomila na pol, ampak Sveta Marija in vsi svetniku so na moji strani, tu je majhna klančina, narejena za prevažanje koles navzgor, aleluja za kolesarjem prijazno infrastrukturo. Spustim se med tem pa z grozo ugotovim, da bremze preprosto ne delajo in bedak, ki se vozi s tem kolesom ni pomislil na zvonec očitno. Zato samo zavpijem v opozorilo, ki pa se hitro spremeni v krik groze v vzvratnem ogledalu namreč zagledam električni skiro in znan obraz na njem. A hvala moji predragi profesorici fizike iz globine svojega žepa vržem majhen kamenček in upam, ne upam, molim, da je na koncu poti mehek pristanek. Kolo drvi že z nevarno hitro hitrostjo, da se mi oči solzijo in roke, komaj obvladujejo balanco, v vsem tej zmedi pa opazim oris grma in v naslednji sekundi v faco že dobim vse listje in brezplačen veganski obrok. Kljub vsemu pa uspem zaznati letečo postavo, ki poleti čez mene in z glasnim pokom pristane v smeteh. Jaz pa nimam časa za počitek, hitro pogledam noge roke, glava, vse deluje, po čudežu nezemeljskem tudi, moja stara gara. Odločno jo zajaham in poženem, kljub bolečim nogam. Tedaj pa nebo prekolje slepeča strela in jaz spet zaslišim znan zvok motorja. Zaskrbljeno se ozrem in vidim da mi je nevarno blizu poženem in opazim odprt tovornjak pred sabo, ki ravno razklada vato, v trenutku sprejmem odločitev. Zdrvim naravnost vanj in moje telo se v trenutku sprosti ob stiku z mehko podlago, hkrati pa vanjo zleti tudi moj zasledovalec. Šele zdaj se zavem bombe na hrbtu, hitro jo vržem iz nahrbtnika, a pri tem se zadeva odpre. Nebo se utrga, taka bo torej moja smrt že hočem zapreti oči, ko opazim nezemeljski lesk cenenega nakita. Čakaj, KAJ! Srce se mi v trenutku ustavi, ne eksplodira mi in jaz tudi.
,,Preganjali ste me zaradi tega, TEGA, bi mi povedali, kaj, ne, ne, šit in drek usran umazan!!!!!,, zavpijem in se nenadoma sesujem na tla v nekontrolirano tresenje, čutim, da mi po licih tečejo solze.
Spuži kvadratnikar pa skoči, k ogrlici in pograbi, grd bleščeč obesek, ter me nekam čudno gleda. Jaz pa že hočem, planiti v jok, ko vidim, da si tip ogleduje moj podplat, naj mi odreže noga itak me pečejo, kot hudič. Namenim mu strupen pogled on pa zvizne, prasec usran. Hočem vstati a me vse boli in moje srce je začelo vandrati, zato se samo uležem, ter dam vse štiri od sebe, v kotu še zmeraj vidim turkizasto škriplo. Pot mi, kot Soča lije s čela in čutim, svojo utrujeno dihanje, ko pa spet zagledam grd ksiht. Tokrat se vzdignem, da bi vanj zagnala svoj ruzak, ko opazim živo rumeno škatlo z zeleno črto in ko jo odpre vidim model Limona! Model jo samo porine k meni potem pa steče stran, držeč svoj usran kič. Previdno se stegnem k škatli in se ozrem, oči me ne varajo to je model Limona in moja številka. Z tresočimi rokami zagrabim čevelj in ga položim na tla, hkrati pa si sezujem svoje zmahane športne copate, ko si ga nataknem je kot ulit in o moj bog podplati so čudovito narebreni in čutim lahko oprijem. Sezujem si ga in škatlo z neverjetno previdnostjo vtaknem v torbo, to je bilo čudno ampak verjetno se mu je zdelo, da potrebujem povračilo. Nenadoma me preplavi nemogoča utrujenost in vsak premik telesa terja nevzdržen napor, poleg tega pa še lije kot iz škafa. Svojo jopico zabašem čez čevlje in se vdano napotim proti najbližji postaji. Upam, da sem doma zaprla okna.
:sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle:
Konstruktivno kritka je vedno dobrodošla, upam pa, da vam je zgodba všeč.
Lep pozdrav:sparkling_heart:
Iz žepa potegnem svojo biserno rožnato pudrnico in pogledam v ogledalo, in v hipu najdem majico s to trapasto spužvo, mrzel pot mi gre po hrbtu. Stopim hitreje, paket pa mi nerodno poskakuje po hrbtu, a na srečo vem, kje je najbližja policijska postaja, ko stopim ven, opazim, da se je zaoblačilo. Moje oko pa ujame zmahan star model mestnega kolesa, košarica se še komaj drži balance, jaz pa se poženem nanj. Z vso močjo, ki jo premorem potisnem na pedala in se zahvaljujem nebesom, da pot ni navkreber. Kljub temu pa morem nerodno manevrirat med pešci in nevaren tovor na hrbtu, skače kot po trampolinu. Odločno zrem pred sebe in si previdno zategnem nahrbtnik, da umirim poskakovanje, a moja balanca med tem nerodno zavije, da skoraj prevrnem staro gospo, ki mi nameni najgrši pogled, kakšna zahvala, rešujem njen trapast lajf. Neumna kripla, pa nima nobenih prestav in verigi bi dobro delo, če bi jo kdo očistil. V razbitem ogledalu pa opazim, približujoč se živorumen skuter. Srce se mi skoraj ustavi, a v zadnjem hipu opazim stransko ulico, zavijem s takim sunkom, da že tako obrabljena guma na kolesu dokončno izgubi vsak oprijem, ki ga je kadarkoli imela. Uličica me je rešila, a bila je slaba izbira, nastlana je s smetmi in tako je ozka, da moram ves svoj fokus usmeriti v to, da ne padem. Poleg tega sem zavila z idealne poti do postaje, narediti bom morala krog, na srečo pa ne slišim, kakšnega zvoka motorja. Tedaj pa se na obzorju pojavi nov problem stopnice, zakolnem, ta neumna stara šara se bo prelomila na pol, ampak Sveta Marija in vsi svetniku so na moji strani, tu je majhna klančina, narejena za prevažanje koles navzgor, aleluja za kolesarjem prijazno infrastrukturo. Spustim se med tem pa z grozo ugotovim, da bremze preprosto ne delajo in bedak, ki se vozi s tem kolesom ni pomislil na zvonec očitno. Zato samo zavpijem v opozorilo, ki pa se hitro spremeni v krik groze v vzvratnem ogledalu namreč zagledam električni skiro in znan obraz na njem. A hvala moji predragi profesorici fizike iz globine svojega žepa vržem majhen kamenček in upam, ne upam, molim, da je na koncu poti mehek pristanek. Kolo drvi že z nevarno hitro hitrostjo, da se mi oči solzijo in roke, komaj obvladujejo balanco, v vsem tej zmedi pa opazim oris grma in v naslednji sekundi v faco že dobim vse listje in brezplačen veganski obrok. Kljub vsemu pa uspem zaznati letečo postavo, ki poleti čez mene in z glasnim pokom pristane v smeteh. Jaz pa nimam časa za počitek, hitro pogledam noge roke, glava, vse deluje, po čudežu nezemeljskem tudi, moja stara gara. Odločno jo zajaham in poženem, kljub bolečim nogam. Tedaj pa nebo prekolje slepeča strela in jaz spet zaslišim znan zvok motorja. Zaskrbljeno se ozrem in vidim da mi je nevarno blizu poženem in opazim odprt tovornjak pred sabo, ki ravno razklada vato, v trenutku sprejmem odločitev. Zdrvim naravnost vanj in moje telo se v trenutku sprosti ob stiku z mehko podlago, hkrati pa vanjo zleti tudi moj zasledovalec. Šele zdaj se zavem bombe na hrbtu, hitro jo vržem iz nahrbtnika, a pri tem se zadeva odpre. Nebo se utrga, taka bo torej moja smrt že hočem zapreti oči, ko opazim nezemeljski lesk cenenega nakita. Čakaj, KAJ! Srce se mi v trenutku ustavi, ne eksplodira mi in jaz tudi.
,,Preganjali ste me zaradi tega, TEGA, bi mi povedali, kaj, ne, ne, šit in drek usran umazan!!!!!,, zavpijem in se nenadoma sesujem na tla v nekontrolirano tresenje, čutim, da mi po licih tečejo solze.
Spuži kvadratnikar pa skoči, k ogrlici in pograbi, grd bleščeč obesek, ter me nekam čudno gleda. Jaz pa že hočem, planiti v jok, ko vidim, da si tip ogleduje moj podplat, naj mi odreže noga itak me pečejo, kot hudič. Namenim mu strupen pogled on pa zvizne, prasec usran. Hočem vstati a me vse boli in moje srce je začelo vandrati, zato se samo uležem, ter dam vse štiri od sebe, v kotu še zmeraj vidim turkizasto škriplo. Pot mi, kot Soča lije s čela in čutim, svojo utrujeno dihanje, ko pa spet zagledam grd ksiht. Tokrat se vzdignem, da bi vanj zagnala svoj ruzak, ko opazim živo rumeno škatlo z zeleno črto in ko jo odpre vidim model Limona! Model jo samo porine k meni potem pa steče stran, držeč svoj usran kič. Previdno se stegnem k škatli in se ozrem, oči me ne varajo to je model Limona in moja številka. Z tresočimi rokami zagrabim čevelj in ga položim na tla, hkrati pa si sezujem svoje zmahane športne copate, ko si ga nataknem je kot ulit in o moj bog podplati so čudovito narebreni in čutim lahko oprijem. Sezujem si ga in škatlo z neverjetno previdnostjo vtaknem v torbo, to je bilo čudno ampak verjetno se mu je zdelo, da potrebujem povračilo. Nenadoma me preplavi nemogoča utrujenost in vsak premik telesa terja nevzdržen napor, poleg tega pa še lije kot iz škafa. Svojo jopico zabašem čez čevlje in se vdano napotim proti najbližji postaji. Upam, da sem doma zaprla okna.
:sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle:
Konstruktivno kritka je vedno dobrodošla, upam pa, da vam je zgodba všeč.
Lep pozdrav:sparkling_heart:
Odgovori:
Moj odgovor:
mia in jaz
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nevem kaj mi je
torej js sm zdej u sredni in sm spoznala eno ful fajn punco in sva bli tko ful dobri prjatlci. In pol me je ona povabila v petek jest in sva šle pa pač use to in sva pojedle pa po, sva se še družli in sva tko res dobri prjatlci. In pol sm pršla domov in se mi je zdel sam tko čudn use skp. In zdej ji že dva dni skorej nič ne pišem pa vse mi je tko čudn. No in v sredni sm pa najprej spoznala še dve punci s katerima sem se pa najprej dobr razumela pol smo se pa mal odtujile ker sm se js z uno začela družit. In onidve sta se ful zbližali in sta tud pr športni v paru skupej pa use. In js bi se zdej spet z njima družla ampak pač trioti ponavadi ne delujejo in mislim da bom izobčena pa to. Pa js tut tko nimam bff onidve pa obe masta sam ne hodta na enako šolo. In js zdej res nevem kaj se z mano dogaja. Aja pa tista ta prva prijateljica tudi nima bff in zdej mislm da ona misl da sva midve bff ker sva se tko res cele dneve pogovrjale.
1. Kaj je narobe z mano da se tko počutim o tej frendici?
2. Kako naj se zbližam z drugima prijateljicama ne da bi me povsod izločevali ven (kadar bi se morali dati v pare)?
1. Kaj je narobe z mano da se tko počutim o tej frendici?
2. Kako naj se zbližam z drugima prijateljicama ne da bi me povsod izločevali ven (kadar bi se morali dati v pare)?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.