Life in space 1. del
3
To je moja prva zgodba! (nova sem) Upam, da vam bo všeč!
Kljub vesoljski opravi sem na sebi čutil mraz in veter. Bilo je mrzlo in komajda smo štartali, že bi se raje vrnil k materi in očetu. Imeli smo manjšo misijo s poskusom koliko časa lahko več ljudi skupaj zdrži v vesolju, na enem samem satelitu. Prišli smo iz zemljine atmosfere in smo že malo bolj umirjeno leteli. Šele tedaj sem utegnil pogledati po obrazih drugih osemnajstletnikov ali starejših. Najbolj izkušen se mi je zazdel neki...ocenil bi dvaindvajsetletnik a laho bi bil več. Dolgo časa sem opazoval njegov izmučen obraz, in dlje ko sem ga opazoval, bolj utrujen, izkušen in starejši se mi je zdel. Imel je bledo kožo in podočnjake pod zelenimi očmi. Njegov kljukast nos je izgledal nekoliko zlomljen. Še očala bi mu nataknil, pa bi izgledal kot Albus Dumbledore iz Harryja Potterja. To knjigo sem oboževal a me ni ona prignala v vesolje. Prignala me je želja po novih stvareh. Osemnajst sem star, pa nimam ne službe, ne sanj in nobene načrtovane poti kaj bi rad postal v življenju. Ko sem se zamislil o tem, sem nevede še vedno strmel v »starca«, ki me je opazil in zdaj več ali manj on ogledoval mene. Zamenjava vlog. Prepozno je bilo, da bi neumno obrnil glavo stran in se delal da ga nisem opazil. Bilo je logično, da sem otročje strmel vanj. Pomežiknil mi je in si odpel pasnice, ki so ga držale na sedežu. Odlebdel je k meni in zasedel prostor na moji levi. Pomolil je roko, oblečeno v debelo modro astronavtsko obleko. Roko sem sprejel in mu veselo prikimal. Tako sva (hočeš nočeš) nekaj časa sedela v popolni tišini, ker nam niso dodelili zvočnikov, čez katere bi komunicirali. Tedaj se je oglasil zvočnik v steni: »Lahko si snamete čelade, posrkali smo dioksid iz komore.« Večina si je čelade (vred z mano in »starcem«) hitro snela in zadihala za zrakom. Nato so se začeli pogovarjati, si izmenjavati slike svojih žena, mož in otrok.
»Končno lahko govorim s tabo. Sem Lyn«
»starec« oz. Lyn je imel robat glas, a vseeno prijazen. Zelene oči so se mu bliskale v veselem blesku in zasmehjal se je. Pokimal sem in se še sam predstavil:
»Sem Jack Russel«
»Kot pasma psa«
Lyn se je zasmejal in nisem si mogel kaj, da se ne bi še jaz nasmehnil njegovi opazki. Bil je dobrega srca in nekaj časa si je ogledoval ostale, ki so si izmenjavali slike družin. Posnemal jih je, in izza žepa (ki ga je nevem kje našel) povlekel denarnico. To je odprl in za prozorno folijo je bila pospravljena slika štirih ljudi.
»To je Jenna, Max in moja žena.«
Vse je predstavil. Jenna je bila majhna in prisrčna na svoj način. Na ustih je imela nasmešek in čez rame objemala vsaj tri leta mlajšega brata. Lyn in njegova žena, pa sta se objemala. Vsa družinica je izgledala srečna in zadovoljna. Nato je Lyn iz žepa povlekel še drugo sliko, ki je prikazovala majhnega fantka, ki se je igral z majnih slončkom.
»To je Wond. Šele rodil se je.«
»Kako je...luštkan«
Nasmehnil sem se Lynu, kateremu se je videlo, da pogreša svoja otroka in ženo. Upal sem, da bo tega poskusa kmalu konec, in bom lahko jaz odšel nazaj k svoji sestri in staršema. Takrat je moj novi prijatelj vprašal:
»Pa tvoja družina?«
Tudi sam se pobrskal po žepu in zatipal..denarnico? Nisem vedel kako se je znašla tam, a sem jo vseeno odprl in zagledal nas štiri. Takrat sem bil še zelo majhen in sem se očetu obešal za roko, mami pa je pestovala mojo malo sestrico.
»Nimaš žene?«
»Osemnajst sem star. Kaj pričakujete?«
»Oprosti...«
»Saj je v redu«
Ko sem našo družino še naprej ogledoval se nenadoma opazil, da Lyna ni več zraven mene. Bil je v kotu in...jokal? Gledal je sliko, ki mi jo je prej kazal in nanjo so kapale slane solze. S tem mi je povedal vse. Na tej odpravi se najbrž umira. Tudi na mojo sliko je kanila moja lastna solza. Upal sem, da moja družina čuti, da jo pogrešam.
Kolikor vem, tisti srčki predstavljajo lajke...Zelo bi bila vesela vsakega lajka in komentarja! To je moja prva zgodba, zato bi mi vsak lajk in vsak komentar OGROMNO pomenil.
Lp,
MagicallyGirl
Kljub vesoljski opravi sem na sebi čutil mraz in veter. Bilo je mrzlo in komajda smo štartali, že bi se raje vrnil k materi in očetu. Imeli smo manjšo misijo s poskusom koliko časa lahko več ljudi skupaj zdrži v vesolju, na enem samem satelitu. Prišli smo iz zemljine atmosfere in smo že malo bolj umirjeno leteli. Šele tedaj sem utegnil pogledati po obrazih drugih osemnajstletnikov ali starejših. Najbolj izkušen se mi je zazdel neki...ocenil bi dvaindvajsetletnik a laho bi bil več. Dolgo časa sem opazoval njegov izmučen obraz, in dlje ko sem ga opazoval, bolj utrujen, izkušen in starejši se mi je zdel. Imel je bledo kožo in podočnjake pod zelenimi očmi. Njegov kljukast nos je izgledal nekoliko zlomljen. Še očala bi mu nataknil, pa bi izgledal kot Albus Dumbledore iz Harryja Potterja. To knjigo sem oboževal a me ni ona prignala v vesolje. Prignala me je želja po novih stvareh. Osemnajst sem star, pa nimam ne službe, ne sanj in nobene načrtovane poti kaj bi rad postal v življenju. Ko sem se zamislil o tem, sem nevede še vedno strmel v »starca«, ki me je opazil in zdaj več ali manj on ogledoval mene. Zamenjava vlog. Prepozno je bilo, da bi neumno obrnil glavo stran in se delal da ga nisem opazil. Bilo je logično, da sem otročje strmel vanj. Pomežiknil mi je in si odpel pasnice, ki so ga držale na sedežu. Odlebdel je k meni in zasedel prostor na moji levi. Pomolil je roko, oblečeno v debelo modro astronavtsko obleko. Roko sem sprejel in mu veselo prikimal. Tako sva (hočeš nočeš) nekaj časa sedela v popolni tišini, ker nam niso dodelili zvočnikov, čez katere bi komunicirali. Tedaj se je oglasil zvočnik v steni: »Lahko si snamete čelade, posrkali smo dioksid iz komore.« Večina si je čelade (vred z mano in »starcem«) hitro snela in zadihala za zrakom. Nato so se začeli pogovarjati, si izmenjavati slike svojih žena, mož in otrok.
»Končno lahko govorim s tabo. Sem Lyn«
»starec« oz. Lyn je imel robat glas, a vseeno prijazen. Zelene oči so se mu bliskale v veselem blesku in zasmehjal se je. Pokimal sem in se še sam predstavil:
»Sem Jack Russel«
»Kot pasma psa«
Lyn se je zasmejal in nisem si mogel kaj, da se ne bi še jaz nasmehnil njegovi opazki. Bil je dobrega srca in nekaj časa si je ogledoval ostale, ki so si izmenjavali slike družin. Posnemal jih je, in izza žepa (ki ga je nevem kje našel) povlekel denarnico. To je odprl in za prozorno folijo je bila pospravljena slika štirih ljudi.
»To je Jenna, Max in moja žena.«
Vse je predstavil. Jenna je bila majhna in prisrčna na svoj način. Na ustih je imela nasmešek in čez rame objemala vsaj tri leta mlajšega brata. Lyn in njegova žena, pa sta se objemala. Vsa družinica je izgledala srečna in zadovoljna. Nato je Lyn iz žepa povlekel še drugo sliko, ki je prikazovala majhnega fantka, ki se je igral z majnih slončkom.
»To je Wond. Šele rodil se je.«
»Kako je...luštkan«
Nasmehnil sem se Lynu, kateremu se je videlo, da pogreša svoja otroka in ženo. Upal sem, da bo tega poskusa kmalu konec, in bom lahko jaz odšel nazaj k svoji sestri in staršema. Takrat je moj novi prijatelj vprašal:
»Pa tvoja družina?«
Tudi sam se pobrskal po žepu in zatipal..denarnico? Nisem vedel kako se je znašla tam, a sem jo vseeno odprl in zagledal nas štiri. Takrat sem bil še zelo majhen in sem se očetu obešal za roko, mami pa je pestovala mojo malo sestrico.
»Nimaš žene?«
»Osemnajst sem star. Kaj pričakujete?«
»Oprosti...«
»Saj je v redu«
Ko sem našo družino še naprej ogledoval se nenadoma opazil, da Lyna ni več zraven mene. Bil je v kotu in...jokal? Gledal je sliko, ki mi jo je prej kazal in nanjo so kapale slane solze. S tem mi je povedal vse. Na tej odpravi se najbrž umira. Tudi na mojo sliko je kanila moja lastna solza. Upal sem, da moja družina čuti, da jo pogrešam.
Kolikor vem, tisti srčki predstavljajo lajke...Zelo bi bila vesela vsakega lajka in komentarja! To je moja prva zgodba, zato bi mi vsak lajk in vsak komentar OGROMNO pomenil.
Lp,
MagicallyGirl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
komentirem... komentiram... komentiram... komentiram... komentiram...
en ne da se mi več
super komaj cakam nadakjevanje!
en ne da se mi več
super komaj cakam nadakjevanje!
0
Book📖
Moj odgovor:
pomagalčica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
sabljanje
helouuuu imam opis sporta izbrala sem si sabljanje in našla sm vse podatke razen tega koliko dolgo traja igra. preizkala sem vse a ne najdem a li kdo ve---------
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)