Po predstavitvi je med nama nekaj ostalo v zraku. Nevidna nit, ki je povezovala vse, kar ni bilo izrečeno. Zdelo se mi je, kot da sva oba čakala... da se nekaj zgodi.
Naslednje jutro me je na mizi v razredu čakal listič.
"Lahko po pouku prideš do knjižnice? Rabim te." – Liam
Srce mi je skoraj skočilo iz prsnega koša. "Rabim te." Besede, ki sem jih sanjala, da jih nekoč zaslišim. A tudi... nekaj v njih me je vznemirilo. Kot da gre za nekaj več kot le domačo nalogo.
Popoldne sem sedela v zadnjem kotičku knjižnice, med starimi enciklopedijami in zaprašenimi zemljevidi. Prišel je tiho. Kot vedno. Usedel se je nasproti mene, pogledal naokoli in rekel:
"Lahko ti zaupam nekaj?"
Prikimala sem, čeprav sem bila prepričana, da moj obraz že kriči DA!
"Tisti mesec po počitnicah... ni šlo samo zame. Moj brat je... izginil."
Zamrznila sem. Ničesar takšnega nisem pričakovala. V njegovih očeh je bila žalost, ki je nisem znala opisati.
"Samo odšel je. Brez razlage. Samo pisma, ki si jih ne upam prebrat več."
Ni govoril veliko. A to je povedalo več kot katerakoli zgodba, ki bi jo kdaj napisala. Dotaknila sem se njegove roke – prvič. In tokrat ni bilo po nesreči.
"Nisi sam, Liam," sem rekla tiho. "Ne bom te silila. Samo... nočem več čakati v tišini."
Pogledal me je. V njegovih očeh ni bilo več senc, ampak hvaležnost. Iskrena, čista hvaležnost.
Tisti dan nisva pisala zgodb. Niti se nisva pogovarjala o šoli. Samo bila sva tam. Skupaj. In bilo je dovolj.
Naslednje jutro me je na mizi v razredu čakal listič.
"Lahko po pouku prideš do knjižnice? Rabim te." – Liam
Srce mi je skoraj skočilo iz prsnega koša. "Rabim te." Besede, ki sem jih sanjala, da jih nekoč zaslišim. A tudi... nekaj v njih me je vznemirilo. Kot da gre za nekaj več kot le domačo nalogo.
Popoldne sem sedela v zadnjem kotičku knjižnice, med starimi enciklopedijami in zaprašenimi zemljevidi. Prišel je tiho. Kot vedno. Usedel se je nasproti mene, pogledal naokoli in rekel:
"Lahko ti zaupam nekaj?"
Prikimala sem, čeprav sem bila prepričana, da moj obraz že kriči DA!
"Tisti mesec po počitnicah... ni šlo samo zame. Moj brat je... izginil."
Zamrznila sem. Ničesar takšnega nisem pričakovala. V njegovih očeh je bila žalost, ki je nisem znala opisati.
"Samo odšel je. Brez razlage. Samo pisma, ki si jih ne upam prebrat več."
Ni govoril veliko. A to je povedalo več kot katerakoli zgodba, ki bi jo kdaj napisala. Dotaknila sem se njegove roke – prvič. In tokrat ni bilo po nesreči.
"Nisi sam, Liam," sem rekla tiho. "Ne bom te silila. Samo... nočem več čakati v tišini."
Pogledal me je. V njegovih očeh ni bilo več senc, ampak hvaležnost. Iskrena, čista hvaležnost.
Tisti dan nisva pisala zgodb. Niti se nisva pogovarjala o šoli. Samo bila sva tam. Skupaj. In bilo je dovolj.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro pišeš puki<33 Pa tut zgodba je dobra. Lepo:heart_eyes::heart:
Fajn se mej<33
Fajn se mej<33
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wauuu:heart_eyes:Ful dobro pišeš:heart_eyes:Spremljam pikiii...povej, ko boš mela kdej čas za klepetek, že dolg ga nisva mele:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
1
Moj odgovor:
Obdarovanjee
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Hitroo prosim
hejj kaj naj kupim sosolki za obdarovanje ( limit:15eur) in kaj odpisat sosolcu ce te vprasa kaj ti naj kupi?
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(142)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(63)
Šport me na sploh ne zanima.
(94)






Pisalnica