<3
Ura angleščine. Čisto običajna ura angleščine. Vsaj za nekatere. Zame že ne. Prestati moram izziv, ki sem si ga postavila sama.
Klaro bom povabila na zmenek!
Morda se spominjate, kaj se je zgodilo prej. Klara mi je v šoli v naravi povedala, da sem ji všeč. Jaz nisem imela pojma, kaj odgovoriti, tako da sem si vzela čas, odgovora pa še zmeraj ne vem. Potem pa sem ugotovila, da je rešitev precej preprosta:
povabim na randi, malo bolje spoznam, se odločim. Posledice za kakršnokoli odločitev bodo pa precej opazne.
Ne razumite me narobe: NISEM ZALJUBLJENA VANJO! Če bi bila, bi stvari bile veliko bolj preproste in tudi prijetnejše. Nisem je zavrnila, ker, no, tudi nimam nič proti njej in ji želim dati (in sebi tudi) možnost.

Torej: Ura angleščine. Vzamem listek. Napišem: Bi šla z mano na zmenek? Samo Eli lahko poveš!


Klara in Ela sedita pred mano, hvalabogu. Dregnem Klaro v hrbet in ona se obrne, jaz pa ji podam listek. Vzame ga. Da bi se zamotila, se zatopim v učno snov, kar deluje uspešno, ker je naslednja svar njen odgovor, ki mi prileti na zvezek. Razvijem papirček:
Lahko<3


Gledam tisti odgovor in pomislim na nek verz: To ne bo ne komedija niti tragedija, bo pa najbrž zelo zanimivo. Potem pa sama pomislim, da morda niti romanca ne bo. Toda vseeno se moram zadržati, da se ne začnem smejati na vsa usta in dobivam občutek, ki me navda z prijetno vznemirjenostjo. Nato se spomnim še na nekaj in pripravim nov listek. Napišem:


Imaš kakšen predlog, kje in kdaj bi se lahko dobile?

Spet dregnem Klaro in tokrat me niti ne more pogledati v oči, samo listek vzame. Kakšna miš. Kdo bi si misli, da je že imela toliko razmerij! Odogovor dobim po kar nekaj časa, saj imamo precej snovi za obdelavo. Odgovor ki je prišel, je bil predvidljiv:

Nimam pojma.

Odločim se, da ne bom več odgovarjala. Kmalu je namreč konec ure. Klara me počaka. Sramežljivo se nasmehne, jaz pa nazaj (hkrati se komaj zadržujem, da se ne začnem smejati kot Mačka Režalka). Na hodniku Klara vpraša: "Kaj lahko o tem Povem Eli?" "Seveda. Sem že prvič napisala", odgovorim. Res nisem pričakovala te reakcije. Nadaljujem, drzno: "mogoče bi se po mejlu dogovorile, kje in kdaj". Pokima: "Okej". Vem, da zdaj res ni pravi čas za kompliciranje, zato nadaljujem pot molče, z občasnim preverjanjem, če mi Klara sledi.
Pri malici Henriju povem vse, kar se je zgodilo, kar ga šokira. Aja, nisem ga še predstavila:
-Henri, moj najboljši prijatelj in duša dvojčica. Druži se v glavnem z mano in Elo, fantje se ga izogibajo, ker je priznal, da je gej. Malo pretežek. Drugače pa je dober v geografiji, briljira v angleščini in kuhanju ter peki. Velik modni navdušenec in še bi lahko naštevala!

Zdaj nosi ogrlico iz umetnih biserov in pod majico z kratkimi rokavi črno oprijeto smučarsko majico. Ko mu vse povem, naredi užaljen pogled in zamomlja: "ne morem verjet, da greš na friking zmenek pred mano! Pač..." Ne nadaljuje, ker izbruhnem v smeh, on pa se mi pridruži. Tako je zmeraj. Na drugi strani razreda opazim Elo. Vame bulji, kot da me bo ubila. Uh oh. Mislim, da je že vse izvedela. Po malici stopi k meni in me potegne vstran. Zacvilim od strahu in jo pogledam kot obsojena na smrt. Nagne se k meni iz morilskim glasom zašepeta: "Če ji zlomiš srce, te ubijem. Kapiraš?!" Prestrašeno pokimam, ona pa odide.
Ojej. Saj sem vedela, da bodo posledice, a ne tako hude!

Doma ugotovim, da bom na mejlu zaman čakala. Sem že prej ugotovila, ampak sporočila res potrebujejo ogromno časa. Damn. Vržem se na posteljo. Je to sploh prav? Kaj, če se odločim, da ostaneva prijateljici? Klara bo zdržala, ampak mene bo pa Ela zaklala ali pa še kaj hujšega. Začenjam dvomiti v to, da bi imela z njo razmerje. Kaj, če mislim, da bova v redu skupaj, potem hodiva in bom to obžalovala?



NASLEDNJI DAN

Za razredno uro smo odšli drsat. Henrija žal ni, ker popravlja oceno iz tehnike. Drsališče je pa že skoraj odslužilo, ker se praktično drsamo po vodi. Pa še to ne vsi, ker se večini sploh ne da. Zdaj stojijo v bližini in se pogovarjajo. Jaz tega ne bom zamudila, ker uživam v drsanju. Čez nekaj dobrega časa pristanem v kotu zraven Klare in Ele. "Men gre Klara tku na k***c, daj zdej se ti mau ukvarji z njo" zarobanti Ela in mi pošlje "neopazen" pomežik. "Neee, Ela, ne me zapustit!" se pocmiha Klara, ampak Ela švigne po svoje k Miji in Zali. Torej: obe veva ZAKAJ je Ela to naredila. Ne preostane nama drugega, kot da narediva par krogov okoli. To gre nerodno, ker sem jaz prehitra in se ne znam pogovarjat, ampak čez nekaj časa se ujameva in se začneva normalno pogovarjat o naključnih stvareh: drsališče, prazniki, kdaj gre katera spat (ona prepozno, saj ima pandaste podočnjake) itd. Potem pogovor spet nanese na ljubezenske zadeve. " Veš, da sem pri športni, ko smo plesali, slišala Valentina, kako je Bernardu rekel, naj gre plesat s tabo", se namuznem. "Ma neee.." zategne Klara in se ustavi ob ograji. Občutek imam, da Bernarda še ni prebolela, čeprav je Ela rekla nasprotno. Zdaj Klaro pravzaprav preizkušam. "Nekaj te še rabim vprašat: koliko ljudem si že priznala, da so ti všeč?" vprašam nedolžno. "Em, a puncam?" se (še bolj nedolžno) odzove ona, jaz pa: "ne, vse mislim". In, pazite to, ona začne z ljubkim nasmeškom na ustih hladnokrvno naštevati...do šest!
Obstanem z odprtimi usti, ona se pa nasmehne še bolj in pripomni: "Bernardu sem povedala nazadnje". "Kaj, POVEDALA si mu?!" osupnem."Ne, po telefonu. Ampak me ne mara." Moj bog. Ta punca ima več jajc od vseh v našem razredu, pomislim.
"Občudujem te", ji rečem z šaljivim glasom, ampak sem resna. Ona se zahihita in še dvakrat obkroživa drsališče, nato pa greva dol (čeprav bi ona bila še, a je šla z mano). Nato sem jo pospremila na avtobusno postajo, po poti pa sva se dogovorili, da si naložim Viber, ker sporočila na mejlu porabijo preveč časa. Poslovili sva se. Ko hodim proti šoli, se nenadoma zavem, da jo vidim le kot prijateljico, oziroma nekaj ljubkega, kar te žene k temu, da bi skrbel zanj(o). Sranje. Ta odnos, obljubljajoča pustolovščina se spreminja v nekaj, kar lahko postavi moje življenje na glavo. Jaz sem sploh opustila upanja na morebitno romanco, ker sem pač pregrda in čudna. Včasih si res želim, da se to ne bi nikoli nikoli zgodilo.

Ko takole po kosilu hodim domov, mimo mene počasi zapelje avtobus. Ne posvečam mu dosti pozornosti, dokler ne opazim, da mi na njem nekdo maha. Klara. Zraven nje pa sedi in bulji Lara. Njena bivša punca. Pomaham. Ojej. Vsaj doma bom varna pred dramo. Pred svojimi mislimi pa ne


NOV DEL. MOJ REAL LAJF. VSE JE DO PIKICE RESNIČNO. BI RADI DOKAZ? ČE ZBEREM DOVOLJ VŠEČKOV, OBJAVIM FOTKO LISTKOV, KI SVA SI JIH PISALI S KLARO. ČE BI SE NA KLEPETALNICI POGOVORILI Z MANO O ZGODBI, PIŠITE PILOVKI Čupa, 11 let, DA ME OPOZORI IN SE ZMENIMO ZA ČAS.