*b*5. POGLAVJE: Izgubljene ali najdene?*b*, 3. del



»Koliko je sploh ura?« vprašam, ko zmanjka prvega hlebca kruha.
»Ne vem. Zdaj pa tudi mene zanima!«
»Okej, brez skrbi Marija, bom šla pogledat.« Vstanem in se namenim proti svojem ležišču. Ozrem se proti telefonu, ki pravi tri čez enajst. Vzamem še torbo, ki je zdaj že zelo težka in se vrnem k pekarni. Med potjo ošvrknem vrečo briketov.
»Enajst.«

Po treh dneh brez elektrike smo se v trgovinici že udomačile. Danes je 30. oktober. Naši telefoni so brez baterije, dneve preživljamo ob starinskem štedilniku v pekarni. Na njem iz kartona netimo ogenj. V torbah si gradimo zaloge vsega, zato postajajo vedno bolj in bolj težke. Vsaj hrane in pijače imamo dovolj. Že prvi dan smo odkrile umivalnik s pomočjo katerega se lahko vsaj približno umijemo in vsaj malo skrbimo za higieno. Marsikomu bi bilo dolgčas, jaz sem pa samo vesela, da se okoli nas ne dogaja nič nevarnejšega kot naša oblačila, ki so zdaj že zelo smrdeča. Te tri dni smo preživele mirno, skupaj in dokaj veselo. Marija trgovini v šali pravi povezovalni kotiček. Ni ravno napačna, ta skromna trgovina nas sili, da se ves čas samo pogovarjamo in spoznavamo. Vedno bolj in bolj ugotavljam, kako smo si v bistvu podobne in se sprašujem, zakaj nisem tako čudovitih oseb spoznala že prej? Marija me spominja na Luno. Tudi onidve bi se zelo razumeli. Misli mi pogosto uhajajo k moji izgubljeni prijateljici, staršema, pa tudi k Luku. Strah me je, da bom na telefonu, ko ga napolnim, zagledala tone neodgovorjenih klicev in neprebranih sporočil z njegove strani. Kaj, če zamudim priložnost, da se zadnjič pogovorim z njim preden umrem? Ali huje, preden on umre? Pogosto me oblivajo take in drugačne mračne misli, miru mi ne dajo niti ponoči. Takrat me tlačijo more, takrat sem ujeta v svoje misli, premlevam, jokam, žalujem. Vem, da nisem edina. Tudi Marija in Olivija se ponoči neprijetno premetavata. Ampak o tem ne govorimo.

Danes se je zgodilo nekaj najhujšega na svetu. Pretiravam. Zmanjkalo nam je čokolade. Prisežem, ne vem kako smo mi sploh še žive, ker vsak dan pojemo toliko čokolade. V njej sama že od vedno najdem čudno toplino. Čokolada je naša terapija in zdaj je ni več. Verjetno bomo zdaj napadle bombone. Iskreno nimam čisto nič proti. Nekateri ljudje so odvisni od alkohola, cigaret, drog... mi imamo sladkor.

»Zanima me, kaj delajo drugi živi ljudje brez elektrike. Že tri dni. Mislim, meni se bi mešalo. Na srečo imam vaju in polne zaloge hrane.«
»Pošteno in se popolnoma strinjam,« rečem malce glasneje, saj sem na drugi strani trgovine kot Marija.
»Jaz tudi!« se prav tako glasne oglasi še Olivija. Danes smo se spravile malce pospravljati po policah, ker v zadnjih dnevih nismo ravno previdno vzemale stvari iz njih. Po tleh je nastala prava zmešnjava vrečk, plastenk, papirčkov in drugih smeti. Nekatere vrečke celo niso do konca prazne, zato lahko med tem, ko pospravljamo tudi malicamo.
»Iskreno, če bi bila tri dni sama brez elektrike bi brala knjige in spala. Ne ravno mirno, glede na situacijo, ki se dogaja. Čeprav moram reči, da so mogoče zombiji vendarle pozabili na naš ali pa svoj obstoj,« rečem, med tem ko se spretno izognem ponovnem srečanju z vrečko pasjih briketov, ki še vedno leži na tleh.
»Mogoče… ali pa je nekaj z elektriko zmedlo tudi njih? Saj vesta, nazadne ko je zmanjkalo elektrike so najprej izginili, potem pa se pojavili… kot zombiji,« je naglas začela razmišljati Olivija.
»Saj ne mislita, da se jih bo vrnilo še več? Kajne?« vpraša Marija s strahom v glasu.
»Tega ne moremo vedeti. Zaenkrat smo na va… rnem… ali sta tudi vidve slišali ta hrup?« odložim stvari, ki jih imam v rokah, na tla. Nad nami začnejo utripati luči. Ozrem se proti stropu, med tem ko se trudim dihati z normalno hitrostjo.

Zvok utripajočih luči moti še močno trkanje, udarjanje. Takoj se obrnem proti vratom, da bi šla pogledat kdo je tam. »April! Kam pa greš?« rezko zašepeta Marija, ki se kar naenkrat z Olivijo pojavi za mojim hrbtom. »Pogledat kdo je?« zašepetam nazaj.
»April saj veš kdo je… rabimo jo popihati.« Čutim kako mi srce bije vedno hitreje, z njim dirka tudi moje dihanje.
»Kako pa? Če so… če so na vhodu!« opazim, da mi je težko govoriti, zato samo začnem jokati, ampak iz mojih oči ne kane niti ena solza. Kaj se dogaja? Sploh ne morem umiriti svojega dihanja, katerega hitrost še vedno narašča.
»Hej, hej, hej April… umiri se… Olivija, kaj naj naredim?«
»April… poglej me! Zdaj se rabiš samo osredotočiti na svoje dihanje, okej? Vdih, izdih, vdih, izdih… počasi… Dihaj z mano,« pogledam Olivijo v oči in poskušam umiriti dihanje tako, da ji sledim. Sčasoma je tudi moje dihanje vedno bolj normalne hitrosti. Obe punci umakneta roki z mojih ram in vstaneta. Marija mi pomaga vstati: »Si v redu?« Prikimam in se ji kislo nasmehnem. »Gremo zdaj, preden se elektrika vrne in se vrata odprejo!« Hitro pograbimo težke torbe in ostale stvari, ki ležijo naokoli. Moram reči, da se na odhod nismo ravno pripravile.
»Zagotovo so zadaj kje kakšna vrata? Škoda, da se nismo že prej spomnile iti pogledat…«
»Ja in da že prej nismo zapustile te luknje…«
Zavijemo skozi pekarno v sobo za zaposlene. Pred nami se pojavijo bela vrata. Hitro se naslonim nanje, a se ne zgodi nič. »Zaklenjena so,« rečem in se izogibam očensem stiku s puncama. »Zagotovo je nekje ključ.«
Začnemo se ozirati po temni sobici. Luči se pravi čas prižgejo. Zagotovo so se zdaj odprla tudi vrata trgovine, zombiji bodo vsak čas tu. Hitro in panično začnemo brskati po predalih, omarah, mizah, tleh in povsod drugje kjer nam seže roka. Zasliši se glasen tresk, vse se zdrznemo in se ozremo proti vratom. »Mogoče se je samo katera od polic prevrnila?« reče Marija, ko pred sabo zagledamo še vedno zaprta vrata. Globoko vdihnem in izdihnem. Ozrem se proti vratom, ki vodijo nazaj v trgovino. Prednje porinem omaro in dve beli mizi, ki sta v prostoru. Marija in Olivija se mi pridružita in vse predmete, ki so v sobi postavimo pred vrata. Ozrem se po hladnih stenah in na njih zagledam obešalnik na katerem visi osamljen plašč. Hitro se mu približam in sežem v žep. »Našla sem ključ!« rečem, mogoče preveč naglas. Za sabo zaslišim jezno udarjanje po zaščitenih vratih. »Upajmo, da je pravi,« reče Marija, mi ga vzame iz rok in ga vtakne v ključavnico. Ta zaškrta in se vda. Vrata se odprejo.

***
uuuu na prostem smoo
ka mislte da se bo zdj zgodil???
js drugač tut nism še prepričana o useh podrobnostih lol ker naslednga dela še sploh nisem *začela* pisat in se rabm mau brcnt u rit pa začet
bom probala dons lol
anyways
hvala za use lajke pa komentarje k jih dobivam pookiji res neveste kok velik mi pomenjo <333
rada vs mam :heart:🫶