*b*5. POGLAVJE: Izgubljene ali najdene*b*, 2. del
Ne vem zakaj se mi je tako težko opravičiti, ne počutim se tako zelo krivo. Poiščem si prostor v kotu, ki je najbolj oddaljen od izhoda in se kar se da udobno namestim. Pod glavo si nastavim svojo torbo. Kakšen čuden dan je za mano.
Zbudim se, ko je zunaj že dan. Ne da se mi vstati zato se še malo pretvarjam, da spim. Za vsak primer, če katera od punc pride mimo. Po približno petnajstih minutah se naveličam svojih misli in končno ustanem. Napotim se proti sadju, da bi si za zajtrk privoščila jabolko. Med potjo se spotaknem ob nekaj trdega in pristanem na mrzlih ploščicah. »Fak, kako sem nerodna!« rečem, med tem ko se drgnem po boleči bradi. Ozrem se proti predmetu na tleh in ob pogledu nanj se zgrozim. Pred mano je Marija, praznega pogleda, krvava, mrtva. »Kaj? Ne! Olivija?! Kje si!« Izza police se pojavi Olivija, ki je več kot očitno okužena. »Olivija? Ka... kaj se je zgodilo?«
»Ti si se zgodila! Zaradi tebe je Marija mrtva in jaz sem zombi!«
»Kaj... kaj sem naredila?« Po licih mi tečejo solze. Sklonim se in primem Marijo za roko. Mrtva Marija me potrto pogleda.
»Zapustila si naju! Ubila si Marijo! Izdajalka!« Z vsakim stavkom mi je bližje.
»Ne, Olivija tega ne bi nikoli naredila!«
Skoči name in mi v vrat zasadi svoje zobe. Začutim kako mi njena slina polzi po vratu, kako se mi virus pretaka po krvi. Kričim na pomoč ampak iz mene ne prihaja niti pisk.
Sunkovito se prebudim. Z rokavom majice si obrišem potno čelo. Upam, da nisem prebudila tudi rdečelask. Poiščem ju in se prepričam, da je bila vse skupaj samo nočna mora. Odpravim se proti policam s pijačo, odprem vodo in naredim požirek. Ozrem se proti stropu. Lahko bi prisegla, da je bila luč, ko sem zaspala, prižgana. Mogoče je motila Marijo in Olivijo in sta pač ugotovili kako jo ugasniti. Ali pa smo v novem valu brez elektrike. S police vzamem še eno plastenko vode in se vrnem v svoj kot. Na telefonu preverim uro, ki kaže nekaj čez dve.
Uležem se in poskušam nazaj zaspati, ker mi to ne uspe samo prazno buljim v polico z marmeladami. Vsakič, ko spustim veke zagledam Marijin obupan pogled. Zakaj obstajajo nočne more? Kaj je Olivija mislila s tem, da sem jaz kriva za njuno smrt? Za svojo smrt? Sem v tistem svetu zapustila punci? Sem sama umrla med tem, ko sem tavala po okuženih tleh? Sta punci umrli, ker se sami nista mogli boriti proti ogromni skupini živih mrtvecev? Ponovno vstanem in se sprehodim med policami. Na steni zagledam kovček s prvo pomočjo. V svoj kot se vrnem po torbo in kovček izpraznim vanjo. Zaželim si čokolade, zato se namenim k policam s sladkarijami. Tam stoji Marija z očitno enakim namenom kot jaz, saj njena roka ravno grabi zadnjo tablico mlečne čokolade. »Ne moreš spati? Oprosti,« rečem ko se zdrzne ob moji besedah. »Nisem te želela ustrašiti.« Nasmehnem se.
»Ja, zbudila sem se in pomislila na čokolado. Potem sem zares postala lačna in prišla sem. Hočeš malo?« Ponudi mi eno vrstico.
»Hvala.« Nekaj časa samo v tišini jeva.
»Oprosti mi za vse kar sem rekla... v gozdu.«
»Saj je v redu... tudi jaz nisem bila ravno prijazna. Oprosti, ker sem te udarila.«
»Moram reči, da res dobro ciljaš.« Marija se zasmeji.
»Hvala. Ali je tvoj nos v redu?«
»Ja, zdi se mi, da je.«
»Lepo. In oprosti, ker smo se zaradi mene izgubile. Res sem mislila, da bolje poznam pot. In hvala, da smo se zaradi tebe spet našle.«
Tudi sama se nasmehnem in odprem novo čokolado. »Torej, boš z nama nadaljevala pot, ali boš šla sama naprej?«
»Brez vaju bom umrla.«
»Lepo, da ostajaš. Olivija bo zelo vesela.«
Nasmehnem se in nekaj časa se samo gledava z žarom v očeh.
»Lahko bi šli...« začne Marija živčno.
»Nazaj spat,« dokončam njeno poved.
»Ja, danes nas verjetno čaka še veliko hoje.«
»Ja. Lahko noč,« rečem in se obrnem proti svojem kotu.
»Lahko noč,« zamrmra tudi ona.
Glavo naslonim na torbo in zaprem oči. Tokrat ne vidim Marijine potrtosti, ampak njeno moč, njeno sočutje, iskrenost, prijaznost. Vesela sem, da je ravno ona moja prijateljica. In seveda, Olivija. Ali je kdo kdaj spoznal bolj prijazno osebo? Osebo s tako velikim srcem, da se lahko dneve in noči sprašuješ, kako ji ne poči? Vem, da ju poznam manj kot en dan, ampak tiste neumne sanje so mi res dale misliti in res sem vesela, da sem v tej zmešnjavi pristala z njima. V lepih mislih končno zaspim.
Ko se zbudim, je zunaj že dan. Ne da se mi vstati zato se še malo pretvarjam, da spim. Po približno petnajstih minutah se naveličam svojih misli in končno ustanem. Napotim se proti sadju, da bi si za zajtrk privoščila jabolko. Med potjo se spotaknem ob nekaj trdega in pristanem na mrzlih ploščicah. Srce se mi ustavi, nato pa začne nabijati hitreje kot je sploh mogoče, kri se mi po žilah pretaka z višjo hitrostjo od najhitrejšega vozila na svetu. Sploh ne vem, če želim videti ob kaj sem se spotaknila. Ozrem se proti predmetu na tleh in ob pogledu na vrečo pasjih briketov se mi srce končno umiri. Podrgnem se po bradi. Kako sem lahko jaz izmed vseh treh najbolj poškodovana, čeprav sem preživela najmanj? Roka, nos in zdaj še brada. Ne morem več biti tako nerodna, saj me bo to še stalo življenja. Zdaj, ko je moje srce mirno, poskušam umiriti tudi svoje dihanje.
»April? A si v redu?« Pogled usmerim gor in tam vidim Marijo.
»Ja... samo spotaknila sem se ob to vrečo briketov.«
»Čestitam. Z Olivijo sva slišali, ko si pribila ob tla. Ali si se kam prav močno udarila?«
Dvignem glavo in ji pokažem brado: »Če bo šlo tako naprej, bom kmalu že invalid.«
»Ne izgleda ravno lepo. Verjetno boš imela modrico.«
»Ja, take poškodbe niso večne.« Prikima.
»Z Olivijo sva ravno nameravali zajtrkovati, lahko se nama pridružiš.«
»Tam bom čez minutko.«
»Okej,« reče in zavije proti pekarni.
Sama vstanem in poiščem ogledalo. Postavim se pred polico s pijačo in si ogledam svojo brado. Še vedno pomirjam svoje dihanje. Zakaj me je to tako vrglo iz tira, saj so bile samo sanje? Napotim se proti mlečnim izdelkom in si brado namažem z že dosti stopljenim in upam, da ne tudi pokvarjenim maslom. Ponovno sežem vanj in poližem svoj prst. Ni še tako slabo. Vzamem tudi med in se počasi začnem premikati proti pekarni. Med potjo vzamem še tisto nesrečno jabolko in med hojo pazim, da se ne spotaknem ob lastne noge. Marija in Olivija sta si svoje udobje našli za pekarniškim pultom.
»Živjo punci,« rečem in prisedem.
Olivija me navdušeno pogleda: »Živjo April! Kako si spala?«
»Strah me je, da ne ravno najbolje. Ampak bom že. Kakšni so plani za danes?«
»Z Olivijo sva se nekako že odločili, da bi danes ostale tu, ker se kot prvo, vrata ne odpirajo, ker ni elektrike. In kot drugo zunaj kaže, kot da bo res kmalu začelo deževati.«
»Okej. Meni je vseeno, če smo celo leto tu. Čeprav po letu bi nam že malce primanjkovalo hrane.«
»Ampak vseeno bi bilo bolje iti do nakupovalnega centra, med potjo bi se pa lahko ustavile tudi v kakšni trgovini z orožjem...«
»...saj veš, za vsak slučaj,« dokonča Marija.
Prikimam. Odrežem si košček srednje trdega kruha in si nanj namažem maslo in med. Enako ponudim tudi puncama, ki se za zdaj trudita s kosmiči brez mleka.
»Hvala.«
Ko končam s prvim kosom kruha si odrežem še enega, nato še enega, še in še in še. Bog ve, kdaj bom naslednjič lahko jedla zajtrk.
»Koliko je sploh ura?« vprašam, ko zmanjka prvega hlebca kruha.
»Ne vem. Zdaj pa tudi mene zanima!«
»Okej, brez skrbi Marija, bom šla pogledat.« Vstanem in se namenim proti svojem ležišču. Ozrem se proti telefonu, ki pravi tri čez enajst. Vzamem še torbo, ki je zdaj že zelo težka in se vrnem k pekarni. Med potjo ošvrknem vrečo briketov.
»Enajst.«
***
muahahhahahahaha kok sm evil obožujm kk vem da sm vm na začetku dala mini infarkt
drugač pa zdj smo na chill an noben ne umira v tem delu (:neutral_face:), noben se ne krega, noben nima depresiunih misli :)
okj April je mau traumatizirana ampk sj bo že ok no <3
js obožujm kk marija pa april bondata
HVALA ZA USE LAJKE PA KOMENTARJE PA USM K TO BERETE RADA VS MAM <333333
also upam da je gdo pogruntu da sm zanalš nrdila da je ura enajst zato k je to enajsti del :relieved: (vem da ni noben opazu pa to je ubistvu sam zato kr se nism mogla odločt kok nj bo ura bahahah)
aja pa še to be thankful spet je del za 200 besed daljši haha ampk to sam zato k nism vedla kje bi biu primern trenutk da neham haha
Ne vem zakaj se mi je tako težko opravičiti, ne počutim se tako zelo krivo. Poiščem si prostor v kotu, ki je najbolj oddaljen od izhoda in se kar se da udobno namestim. Pod glavo si nastavim svojo torbo. Kakšen čuden dan je za mano.
Zbudim se, ko je zunaj že dan. Ne da se mi vstati zato se še malo pretvarjam, da spim. Za vsak primer, če katera od punc pride mimo. Po približno petnajstih minutah se naveličam svojih misli in končno ustanem. Napotim se proti sadju, da bi si za zajtrk privoščila jabolko. Med potjo se spotaknem ob nekaj trdega in pristanem na mrzlih ploščicah. »Fak, kako sem nerodna!« rečem, med tem ko se drgnem po boleči bradi. Ozrem se proti predmetu na tleh in ob pogledu nanj se zgrozim. Pred mano je Marija, praznega pogleda, krvava, mrtva. »Kaj? Ne! Olivija?! Kje si!« Izza police se pojavi Olivija, ki je več kot očitno okužena. »Olivija? Ka... kaj se je zgodilo?«
»Ti si se zgodila! Zaradi tebe je Marija mrtva in jaz sem zombi!«
»Kaj... kaj sem naredila?« Po licih mi tečejo solze. Sklonim se in primem Marijo za roko. Mrtva Marija me potrto pogleda.
»Zapustila si naju! Ubila si Marijo! Izdajalka!« Z vsakim stavkom mi je bližje.
»Ne, Olivija tega ne bi nikoli naredila!«
Skoči name in mi v vrat zasadi svoje zobe. Začutim kako mi njena slina polzi po vratu, kako se mi virus pretaka po krvi. Kričim na pomoč ampak iz mene ne prihaja niti pisk.
Sunkovito se prebudim. Z rokavom majice si obrišem potno čelo. Upam, da nisem prebudila tudi rdečelask. Poiščem ju in se prepričam, da je bila vse skupaj samo nočna mora. Odpravim se proti policam s pijačo, odprem vodo in naredim požirek. Ozrem se proti stropu. Lahko bi prisegla, da je bila luč, ko sem zaspala, prižgana. Mogoče je motila Marijo in Olivijo in sta pač ugotovili kako jo ugasniti. Ali pa smo v novem valu brez elektrike. S police vzamem še eno plastenko vode in se vrnem v svoj kot. Na telefonu preverim uro, ki kaže nekaj čez dve.
Uležem se in poskušam nazaj zaspati, ker mi to ne uspe samo prazno buljim v polico z marmeladami. Vsakič, ko spustim veke zagledam Marijin obupan pogled. Zakaj obstajajo nočne more? Kaj je Olivija mislila s tem, da sem jaz kriva za njuno smrt? Za svojo smrt? Sem v tistem svetu zapustila punci? Sem sama umrla med tem, ko sem tavala po okuženih tleh? Sta punci umrli, ker se sami nista mogli boriti proti ogromni skupini živih mrtvecev? Ponovno vstanem in se sprehodim med policami. Na steni zagledam kovček s prvo pomočjo. V svoj kot se vrnem po torbo in kovček izpraznim vanjo. Zaželim si čokolade, zato se namenim k policam s sladkarijami. Tam stoji Marija z očitno enakim namenom kot jaz, saj njena roka ravno grabi zadnjo tablico mlečne čokolade. »Ne moreš spati? Oprosti,« rečem ko se zdrzne ob moji besedah. »Nisem te želela ustrašiti.« Nasmehnem se.
»Ja, zbudila sem se in pomislila na čokolado. Potem sem zares postala lačna in prišla sem. Hočeš malo?« Ponudi mi eno vrstico.
»Hvala.« Nekaj časa samo v tišini jeva.
»Oprosti mi za vse kar sem rekla... v gozdu.«
»Saj je v redu... tudi jaz nisem bila ravno prijazna. Oprosti, ker sem te udarila.«
»Moram reči, da res dobro ciljaš.« Marija se zasmeji.
»Hvala. Ali je tvoj nos v redu?«
»Ja, zdi se mi, da je.«
»Lepo. In oprosti, ker smo se zaradi mene izgubile. Res sem mislila, da bolje poznam pot. In hvala, da smo se zaradi tebe spet našle.«
Tudi sama se nasmehnem in odprem novo čokolado. »Torej, boš z nama nadaljevala pot, ali boš šla sama naprej?«
»Brez vaju bom umrla.«
»Lepo, da ostajaš. Olivija bo zelo vesela.«
Nasmehnem se in nekaj časa se samo gledava z žarom v očeh.
»Lahko bi šli...« začne Marija živčno.
»Nazaj spat,« dokončam njeno poved.
»Ja, danes nas verjetno čaka še veliko hoje.«
»Ja. Lahko noč,« rečem in se obrnem proti svojem kotu.
»Lahko noč,« zamrmra tudi ona.
Glavo naslonim na torbo in zaprem oči. Tokrat ne vidim Marijine potrtosti, ampak njeno moč, njeno sočutje, iskrenost, prijaznost. Vesela sem, da je ravno ona moja prijateljica. In seveda, Olivija. Ali je kdo kdaj spoznal bolj prijazno osebo? Osebo s tako velikim srcem, da se lahko dneve in noči sprašuješ, kako ji ne poči? Vem, da ju poznam manj kot en dan, ampak tiste neumne sanje so mi res dale misliti in res sem vesela, da sem v tej zmešnjavi pristala z njima. V lepih mislih končno zaspim.
Ko se zbudim, je zunaj že dan. Ne da se mi vstati zato se še malo pretvarjam, da spim. Po približno petnajstih minutah se naveličam svojih misli in končno ustanem. Napotim se proti sadju, da bi si za zajtrk privoščila jabolko. Med potjo se spotaknem ob nekaj trdega in pristanem na mrzlih ploščicah. Srce se mi ustavi, nato pa začne nabijati hitreje kot je sploh mogoče, kri se mi po žilah pretaka z višjo hitrostjo od najhitrejšega vozila na svetu. Sploh ne vem, če želim videti ob kaj sem se spotaknila. Ozrem se proti predmetu na tleh in ob pogledu na vrečo pasjih briketov se mi srce končno umiri. Podrgnem se po bradi. Kako sem lahko jaz izmed vseh treh najbolj poškodovana, čeprav sem preživela najmanj? Roka, nos in zdaj še brada. Ne morem več biti tako nerodna, saj me bo to še stalo življenja. Zdaj, ko je moje srce mirno, poskušam umiriti tudi svoje dihanje.
»April? A si v redu?« Pogled usmerim gor in tam vidim Marijo.
»Ja... samo spotaknila sem se ob to vrečo briketov.«
»Čestitam. Z Olivijo sva slišali, ko si pribila ob tla. Ali si se kam prav močno udarila?«
Dvignem glavo in ji pokažem brado: »Če bo šlo tako naprej, bom kmalu že invalid.«
»Ne izgleda ravno lepo. Verjetno boš imela modrico.«
»Ja, take poškodbe niso večne.« Prikima.
»Z Olivijo sva ravno nameravali zajtrkovati, lahko se nama pridružiš.«
»Tam bom čez minutko.«
»Okej,« reče in zavije proti pekarni.
Sama vstanem in poiščem ogledalo. Postavim se pred polico s pijačo in si ogledam svojo brado. Še vedno pomirjam svoje dihanje. Zakaj me je to tako vrglo iz tira, saj so bile samo sanje? Napotim se proti mlečnim izdelkom in si brado namažem z že dosti stopljenim in upam, da ne tudi pokvarjenim maslom. Ponovno sežem vanj in poližem svoj prst. Ni še tako slabo. Vzamem tudi med in se počasi začnem premikati proti pekarni. Med potjo vzamem še tisto nesrečno jabolko in med hojo pazim, da se ne spotaknem ob lastne noge. Marija in Olivija sta si svoje udobje našli za pekarniškim pultom.
»Živjo punci,« rečem in prisedem.
Olivija me navdušeno pogleda: »Živjo April! Kako si spala?«
»Strah me je, da ne ravno najbolje. Ampak bom že. Kakšni so plani za danes?«
»Z Olivijo sva se nekako že odločili, da bi danes ostale tu, ker se kot prvo, vrata ne odpirajo, ker ni elektrike. In kot drugo zunaj kaže, kot da bo res kmalu začelo deževati.«
»Okej. Meni je vseeno, če smo celo leto tu. Čeprav po letu bi nam že malce primanjkovalo hrane.«
»Ampak vseeno bi bilo bolje iti do nakupovalnega centra, med potjo bi se pa lahko ustavile tudi v kakšni trgovini z orožjem...«
»...saj veš, za vsak slučaj,« dokonča Marija.
Prikimam. Odrežem si košček srednje trdega kruha in si nanj namažem maslo in med. Enako ponudim tudi puncama, ki se za zdaj trudita s kosmiči brez mleka.
»Hvala.«
Ko končam s prvim kosom kruha si odrežem še enega, nato še enega, še in še in še. Bog ve, kdaj bom naslednjič lahko jedla zajtrk.
»Koliko je sploh ura?« vprašam, ko zmanjka prvega hlebca kruha.
»Ne vem. Zdaj pa tudi mene zanima!«
»Okej, brez skrbi Marija, bom šla pogledat.« Vstanem in se namenim proti svojem ležišču. Ozrem se proti telefonu, ki pravi tri čez enajst. Vzamem še torbo, ki je zdaj že zelo težka in se vrnem k pekarni. Med potjo ošvrknem vrečo briketov.
»Enajst.«
***
muahahhahahahaha kok sm evil obožujm kk vem da sm vm na začetku dala mini infarkt
drugač pa zdj smo na chill an noben ne umira v tem delu (:neutral_face:), noben se ne krega, noben nima depresiunih misli :)
okj April je mau traumatizirana ampk sj bo že ok no <3
js obožujm kk marija pa april bondata
HVALA ZA USE LAJKE PA KOMENTARJE PA USM K TO BERETE RADA VS MAM <333333
also upam da je gdo pogruntu da sm zanalš nrdila da je ura enajst zato k je to enajsti del :relieved: (vem da ni noben opazu pa to je ubistvu sam zato kr se nism mogla odločt kok nj bo ura bahahah)
aja pa še to be thankful spet je del za 200 besed daljši haha ampk to sam zato k nism vedla kje bi biu primern trenutk da neham haha
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
okej prisežem da sm skor infark dobila... imagine d bi bla marija mrtva olivija pa zombi... nevem a bi april prej umrla od žalosti in sesutosti al od zombijevskega ugriza *-*
zakaj kosmiči brez mleka? a k ga ni? al...ja najbrž zto k bi blo skisano.
in ne nism pogruntala da je zarad tega ura 11 xD fajn fajn drgač je dolgo spala
in bla traumatizirana :)
in ja, brez marije in olivije bi april DEFINITIVNO umrla :')
baii<33
zakaj kosmiči brez mleka? a k ga ni? al...ja najbrž zto k bi blo skisano.
in ne nism pogruntala da je zarad tega ura 11 xD fajn fajn drgač je dolgo spala
in bla traumatizirana :)
in ja, brez marije in olivije bi april DEFINITIVNO umrla :')
baii<33
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ugh... Zakaj nikoli zanimivih zgodb ne objavite takoj. Tale zgodba mi je noro zanimiva
2
😭hvala <33
nevem hočm redno objavlat in če bi dele bl pogosto objaulala bi bla pod ful večjim pritiskom (ne sprašuj kr moji možgani delujejo tko) in pol tk dva mesca ne bi blo novega dela al pa bi clo OBUPALA tk da je enkat na tedn <3 zaenkrat
nevem hočm redno objavlat in če bi dele bl pogosto objaulala bi bla pod ful večjim pritiskom (ne sprašuj kr moji možgani delujejo tko) in pol tk dva mesca ne bi blo novega dela al pa bi clo OBUPALA tk da je enkat na tedn <3 zaenkrat
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
5dni:sob::sob:
ubit me hocs🥲
ubit me hocs🥲
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omg (če loh rečem wtf) kok ti dobr pišeš!!!!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Obožujem to zgodbo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Obožujem to zgodbo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Človk, mene je skor kap zadela k sm mislila da je Marjia umrla! :scream::grimacing: no na srečo ni. Zajtrk v zapuščeni trgovini, yay, me prav zanima kam gredo naše tri junakinje naslednjič. Upam da nobena ne umre.
1
SWS.lover (neprijavljena)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
AHHHHHH OBOZUJEMMM! sam ej ce ne bos zacela kmal pogostwj objavlat..
1
Moj odgovor:
jklklčćpćkjpoj
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart: